Pravzaprav šele 25. junija res polnoletna domača država je ponovno v ospredju svetovne politične pozornosti. Šlo naj bi pravzaprav za nov zunanjepolitični dosežek in izziv. Domača Republika je namreč od včeraj na čelu Odbora ministrov Sveta Evrope, še ene v nizu institucij, ustanovljenih za promocijo in zaščito človekovih pravic. Toda vprašajmo se zakaj in čemu pravzaprav sploh naslednje pol leta predsedujemo?
Pravzaprav šele 25. junija res polnoletna domača država je ponovno v ospredju svetovne politične pozornosti. Šlo naj bi pravzaprav za nov zunanjepolitični dosežek in izziv. Domača Republika je namreč od včeraj na čelu Odbora ministrov Sveta Evrope, še ene v nizu institucij, ustanovljenih za promocijo in zaščito človekovih pravic. Takšno in zgolj takšno sliko vsaj te dni na Slovenskem prav brez izjeme ponujajo medijska trobila državotvornega diskurza. Gre pač za hvaležno temo. V teh gospodarsko in politično negotovih dneh in mesecih, pač eno redkih novic, ki aktualno vladno in koalicijsko garnituro v očeh vse bolj obubožanega prebivalstva predstavi v pozitivni, torej uspešni luči. Toda vprašajmo se zakaj in čemu pravzaprav sploh naslednje pol leta predsedujemo?
Temeljni cilji pred 60 leti ustanovljenega Sveta Evrope, ki tako kot ostala mravljišča evrokratov domuje za zidovi razkošne palače v Strasbourgu, sicer so ohraniti in promovirati človekove pravice, demokracijo in vladavino prava v Evropi. Gotovo je sicer pohvale vredno to, da Svet Evrope trenutno združuje 47 držav iz vse Evrope, med njimi tudi Rusijo, kot edino še starocelinsko državo pa zaenkrat ne zgolj Belorusije. Ta naj bi bila edina evropska država, ki zaradi nespoštovanja demokratičnih standardov ostaja izven tega institucionalnega okvira. Da beloruski vsakdan nima prav kaj dosti zveze z demokracijo in človekovimi pravicami, sicer že drži. Toda glede na spisek preostalih držav polnopravnih članic organizacije, to vendarle več pove o tem, na kakšnem higienskem minimumu pravzaprav so postavljeni ti demokratični standardi.
Med državami članicami Sveta Evrope, čigar Odboru ministrov je z včerajšnjim dnem za pol leta v imenu domače prve republike prevzel zunanji minister Samuel Žbogar, namreč ne najdemo zgolj Rusijo, pač pa tudi Armenijo, Azerbajdžan, bližnje Bosno in Hercegovino, Srbijo, Makedonijo ter Črno Goro, Gruzijo, Moldavijo, Ukrajino in nenazadnje še Turčijo. Kar pa je gotovo po različnem dojemanju teh famoznih demokratičnih standardov še kako pestra druščina držav in samooklicano demokratičnih družbenih ureditev.
Da sicer ne gre ravno za revno organizacijo, pa ne potrjuje le razkošna palača v Strasbourgu, pač pa tudi sama finančna sredstva, s katerimi ta na letni ravni razpolaga. Letos bo Svet Evrope za svoje delovanje tako pognal 205 milijonov evrov. Če hitri izračun ne vara, bo sicer domača država v letu 2009 za redno delovanje te organizacije namenila 460 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja. Koliko bo sicer dodatnih stroškov zaradi samega predsedovanja, pa bilance Sveta Evrope ali Ministrstva za zunanje zadeve zaenkrat še ne zaznavajo.
Svet Evrope sicer operira predvsem z deklaracijami in konvencijami, ki bi naj zagotavljale krepitev sodelovanja in sožitja med evropskimi državami. Toda glede na vsakdanjo demokratično prakso v posameznih državah članicah in med njimi, veljava teh konvencij in deklaracij ostaja predvsem papirnata. Kar pomeni, da njihova določila sicer so vključena v predpise posameznih držav, toda sama raven njihove izvedbe je povsem relativna. Eden od bolj usodno pomembnih organov, ki so se vzpostavili znotraj organizacije Svet Evrope, je sicer tudi v teh dneh prav zaradi relativnosti izvajanja demokratičnih standardov povsod po Evropi še kako potrebno Evropsko sodišče za človekove pravice, ki obeležuje 50. obletnico ustanovitve.
Ključna jeba tega mednarodnega sodišča je sicer nekako slovenska. To so sodni zaostanki in obremenjenost s prevelikim številom vlog. Na obravnavo in pravico namreč trenutno čaka več kot 100.000 vlog oziroma primerov. Kljub temu da bi naj bila reforma tega sodišča dogovorjena in usklajena, jo z ne-ratifikacijo še naprej blokira v Strasbourgu pogosta na zatožni klopi Rusija. Svet Evrope je pač združenje držav, ki imajo skupno zgolj geografsko lego, razdružuje pa jih širno polje raznorodnih kratkoročnih političnih interesov.
Edini konstanti v 60 letih obstoja Sveta Evrope sta tako politična interesa staro-evropskih držav ustanoviteljic in preostalih kasneje pridruženih novo-evropskih članic. Ali so slednje že članice Evropske Unije, ali ne, niti ni tako pomembno, saj je sistemsko širitev evropskih integracij urejena tako, da ni države, ki bi se lahko potegovala za članstvo v Uniji, ne da bi se poprej včlanila tudi v Svet Evrope. Res sicer je, da članstvo samo po sebi pomeni tudi pravno-formalne zahteve, ki jih mora vsaka članica zapisati v svoj pravni red. Gotovo pa je narobno sklepanje to, da je temu tako zgolj zaradi uveljavitve demokratičnih standardov in človekovih pravic, saj so te še kako relativne po posameznih v Svet Evrope že sprejetih članicah.
Bistvo evropskih integracij, pa naj si bo to Svet Evrope ali pač Evropska Unija, pa vendarle ostaja v širjenju trga oziroma tržnega gospodarstva. Urejenost sodnega sistema nenazadnje predpostavlja tudi plačilna disciplina. S tem se zmanjša tudi tveganost naložb. Sprosti se prost pretok blaga in kapitala, medtem ko ljudje ostajajo na varnem za mejami kvazi-demokratičnih režimov. Korist politično-gospodarskih staroevrospkih držav je izkoriščanje še neosvojenih trgov. Korist elit novo-evropskih držav pa, da se bi jim pri tem v čim krajšem času pridružile. Človekove pravice pa ostajajo ključni mehanizem tržne in blagovne, ne pa tudi človeške svobode. Toda tako to gre. Prapor globalne dominacije tržno-gospodarskega družbenega modela pa bo naslednje pol leta po stari celini naokrog razkazovala spet predsedujoča domovina.
Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem s spet, a čemu le predsedujočo domovino v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>