Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LADY SOVEREIGN: Jigsaw (Midget/ EMI, 2009) (ponovitev 22. 5. '09 ob 00.30) (2659 bralcev)
Petek, 15. 5. 2009
juREm



Jure Matičič recenzira novo ploščo gobčne britanske hiphoperke Lady Sovereign ... (v celoti!)

* Ko se je pred nekaj leti začel na angleški sceni odvijati še en v vrsti samoniklih otoških glasbenih žanrov z imenom grime, so se v moji glavi pri priči začele izoblikovati sodbe o najljubših predstavnikih tega najnovejšega izuma urbanih subkultur. Pri moškem delu strašansko zgovorne in domiselne druščine emsijev, ki je sprva zelo navdušeno nabirala kilometrino po londonskih klubih in se skoraj ni pojavljala v snemalnih studiih, je bil to jasno Dizzee Rascal in pa njegovi kolegi Virus Syndicate, saj so bili v prvi vrsti dobro strenirani kovači pocestnih rimarij, poleg tega pa so imeli dobro podzemno kredibilnost. Pri ženskah, ki jih je bilo na grime sceni tudi kar nekaj, pa je bila absolutna zmagovalka Louise Amanda Harman, z umetniškim sinonimom Lady Sovereign, to je po kovancu, ki so ga fantje dobili od svojih starejših vzornikov, ko so prestopili prag zrelosti.

V glavnem, Lady Sovereign je bila idealno utelešenje tega, kar je bil grime tiste čase in česar danes, torej le nekaj let od tega, žal ne moremo več avtentično doživeti. Bila je neposredna, ni šparala z besedami, poleg tega pa ji je ritme sestavljal odličen londonski producent Gabriel Olegavich, ki ga ljubitelji britanske garage muzike poznajo pod sinonimom Medasyn. Olegavich je že leta 2001 začel na trg metati prve male plošče, okoli leta 2003 pa je že stopil v studijsko španovijo z Lady Sovereign, ki je z naspidiranim in dobro podučenim sodelavcem pridobila tisto, kar je ostalim grimerjem pogosto manjkalo – dobre »beate« z veliko domišljije in predvsem dobrim okusom. O glasbeni žlahtnosti Gabriela Olegavicha ste se lahko prepričali tudi pri njegovem glavnem projektu z imenom Spektrum, kjer se je podajal v diskotečne interpretacije starih no-wave in post-punk zvokov, skupaj z obilico novodobnih producentskih potez, ki dajejo garancijo za zelo domiselno sodobno godbo.

Medasyn in Lady Sovereign sta od leta 2004 nanizala celo vrsto podzemnih hitičev, ki so svoje življenje pogosto začeli na internetu, potem so pristali na »dub« ploščah in šele na koncu je prišlo do obskurnih in težko dobavljivih rednih izdaj. Prva resna plošča je prišla že v času, ko se je Lady Sovereign naveličala Anglije in se je začela ozirati po Ameriki. Vertically Challenged je založila čikaška založba Chocolate Industries, ki ima v marsičem kultni status in ki je obljubljala dostojno kredibilnost za Lady Sovereign tudi na Ameriških tleh. No, potem pa so angleški unikat med emsijkami, pograbili pri hip-hoperski velikanki Def Jam in od takrat naprej stvari niso več takšne, kot bi mogle biti.

Naravnost famozen je sestanek Lady Sovereign z Jay Z-jem in Missy Elliot, ko jima je mogla v živo nekaj odrepati in si tako zagotoviti mesto med prihajajočimi hip-hop zvezdniki. Najprej je bil seveda čas za reciklažo starih hitičev, s katerimi je zaznamovala angleško podzemlje in jih v končni fazi zbrala na plošči Public Warning. Takrat je bila Lady S.O.V. še v vrhunski formi, potem pa se ji je leta 2007 sredi nastopa v New Yorku zgodil živčni zlom in do naslednje omembe njenega imena so minila kar tri dolga leta. Menda je preživljala ne ravno najlepše trenutke svojega življenja, vmes pa sta z Medasynom snovala nov album, ki naj bi očaral ameriško publiko, torej hip-hoperje, ki so večinsko še vedno temnopolti in pa predvsem moški. Za pritlikavo angleško emsijko se to ne zdi ravno najbolj obetajoče področje dela. A vendarle je letos na police glasbenih trgovin prišel album Jigsaw, ki pa ne daje ravno občutka, da je nastajal tri leta, ampak kvejčemu v zelo hektični in ne ravno najbolj navdahnjeni snemalni ihti. Kriv ni napačni timing ali pa napačne sociološke predpostavke, niti ne dejstvo, da je Američane težko prepričati z angleško podzemno muziko. Za res slabo ploščo je dejansko kriva sama Lady Sovereign, ki je v celoti izgubila svoj kreativni moment. Besedila, ki so bila včasih še kako aktualna in našpičena, so sedaj kvejčemu klišejska, nekdo ji je celo predlagal, da naj manj emsija in več prepeva , kar se seveda ne konča najbolje. Plošča Jigsaw tako v prvi vrsti izpade kot prodani izdelek emsijke, ki se je preveč trudila, da bi obdržala svojo cestno kredibilnost, obenem pa bi postala zvezdnica. Lady Sovereign je po mojem iskrenem mnenju res veliko obetala, bila je velikanka žanra, večino časa je bila daleč pred ostalimi grimerskimi emsiji. Ampak tako, ko so ostali grime protagonisti ob svojih poskusih v popularnejših vodah, ostali praznih rok, tako se slaba sreča nadaljuje tudi pri Lady Sovereign. In priznat moram, da je to ogromna škoda, ki je niti od daleč nismo mogli pričakovati ali slutiti.


pripravil Jure Matičič



Komentarji
komentiraj >>