Ponedeljek, 18. 5. 2009
LukaZ
Luka Zagoričnik recenzira novo ploščo vodje zasedbe Smog, Billa Callahana, s katero nas ponovno vodi v raskavo a mehko zvenečo temačnost ... (v celoti!)
* Nova plošča vodje zasedbe Smog Billa Callahana, samo zajedljivo v romantično- sanjavem duhu naslovljena 'Sometimes I Wish We Were An Eagel', nas ponovno vodi v raskavo, a tokrat mehko zvenečo temačnost, tako značilno za opus avtorja, ki je bolj senčne plati, zvene in odmeve ameriške folk tradicije spojil z rockom in vedno ostal kredibilen tudi za punk rock generacijo, vajeno bolj rezkih in udarnih tem ter zvočnih širjav. Morda tudi zato, ker lirično tvarino Billa Callahana zaznamujeta preprosta iskrenost, jedka zajedljivost, počrnel humor in cinizem, ki vejejo iz obče življenjskih tem, od osebnih odnosov, do aktualnih komentarjev političnih strujanj, ki jih avtor vpenja v rahlo introvertiran drnec svojih besedil, ki se pretežno izogibajo ustaljenih vzorcev besedil pop skladb.
Callahan je že davno tega pod nazivom Smog opustil zgodnjo disonanco in hrupnost rane, večinoma instrumentalne glasbe, nekje vmes se je znebil tudi pretiranih, nabuhlih aranžmajev in se prepustil preprosti, raskavi in ogoleli repeticiji, nad katero je v počasnem ritmu drsel rahlo odmaknjeni, zanj značilen globok baritonski glas. K aranžersko bolj pretanjenim pesmim se je vrnil šele l. 2007, ko je prvič izdal album pod lastnim imenom, album 'Woke on a Whaleheart', kjer mu je aranžersko pomagal kolega iz zasedbe Royal Trux, Neil Michael Hagerty. Skupaj sta Callahanovo godbo popeljala bližje k vibracijam črnskih duhovnih pesmi, te pa se na novi plošči ob aranžerski pomoči Briana Beattija tokrat prelevijo v srečanje preprostih, okleščeno repetitivnih ritmov in kitarskih figur z omamnimi, mehkobnimi godali in trobilnimi sekcijam, ki glasbi zagotavljajo prožnost in žarke svetlobe v mrakobnem vzdušju.
Vsrkani smo v časovni vrtinec, v katerem se prepleta Callahanova preteklost s Smog in njegovim polpreteklim ustvarjanjem pod lastnim imenom, v vrtinec, v katerem nas Callahan nagovarja skozi že znano, že slišano, kot v uvodni 'Jim Cain', kjer lucidno, a samo zanj značilno jedko z dobro mero ironije pravi: ' I used to be darker/ Then I got lighter/ Then I got darker again'. Če to uvodno pesem povežemo s končno, najdaljšo, do skrajnosti ponavljajočo osebno mantro 'Faith/Void', kjer Callahan ves čas ponavlja 'It's time To Put God Away', se nam sama na sebi podčrtuje skrajna resignacija, ki pa v spletu devetih (z)godb na meji med resničnostjo in sanjami, na meji suhoparne, a na drobno slikane vsakdanjosti in fantazije izpuhti kot le ena izmed vsakdanjih peripetij, kjer sta dvom in plahost edini stalnici.
'Sometimes I Wish We Were An Eagle' je močna plošča, izpovedno ne tako vsebinsko zaokrožena, kot nekatere Callahanove pretekle stvaritve, a ravno to jo dela močno. In če vam ob godalih Bill zazveni kot svojstven crooner, je navkljub temu še daleč od tega, da bomo ob njegovih naslednjih stvaritvah rekli 'oh that good old Bill', kajti v povrhnjici slišana mirnost je pravzaprav le krinka za skrajni nemir, ki tli v naslednjih skladbah …
pripravil Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >> Re: BILL CALLAHAN: Sometimes I Wish We Were An Eagle (Drag City, 2009) (ponovitev 25
danijel [26/05/2009]
'old school' kantavtor, počasen.. a veličasten. Glasba teče kakor med. Počasi in pušča sledi.
odgovori >>