Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 130: Arjan Pregl / diSTRUKTURA / Jean Cristoph Clouet (4466 bralcev)
Sreda, 22. 4. 2009
mcolner



v 130. ediciji Art-Aree se bomo osredotočili na tri dogodke v polju likovnih umetnosti:
- razstavo 'Rad imam mucike in slike' Arjana Pregla v galeriji Ganes Pratt (Pia Brezavšček)
- intervju s skupino diSTRUKTURA, ki nedavno odprla samostojno razstavo v galeriji Photon (Tanja Pavlič)
- razstavo Camouflage Jeana Christopha Cloueta v galeriji Vžigalica (Miha Colner)

 


V drugi aprilski ediciji Arterije, oddaji o sodobni likovni umetnosti, se bomo avtorji osredotočili na tri pomembnejše dogodka, ki sta bolj ali manj zaznamovala lokalno umetnostno prizorišče v zadnjih tednih. Pia se je podala v galerijo Ganes Pratt na razstavo z naslovom Rad imam mucike in ostale slike Arjana Pregla, ki odpira problematiko reprezentacije kiča v tem mediju. Tanja je pred mikrofon zvabila umetniško skupino diSTRUKTURA iz Srbije, ki se je nedavno okupirala slovensko sceno z dvema razstavama v Ljubljani in Celju. Miha je obdelal projekt Camouflage ameriškega umetnika Jeana Christopha Coueta v galeriji Vžigalica.

 

 

 

Galerija Ganes Pratt se je preselila z Gregorčičeve na Cankarjevo ulico. Po lanskoletni krajši pregledni razstavi v okviru projekta Previewred;%KHV/Art-area/Zv.posn.distruktura.mp3">

diSTRUKUTRA

 

 

 

V galeriji Vžigalica je tokrat predstavljen projekt Camouflage avtorja Jean-Christopha Cloueta, v Franciji rojenega fotografa, ki se je v dosedanji karieri udejstvoval na najrazličnejših področjih. Tako je bil med drugim fotograf Benettona, se udejstvoval kot direktor fotografije pri razno raznih filmskih projektih ter bil UNICEF-ov uradni fotograf na Kosovu.

 

V Ljubljani se je pojavil na pobudo domačega Muzeja začasnih umetnosti oziroma MoTe. O tem novem igralcu na področju vizualne umetnosti zaenkrat ni prav veliko znanega, saj se je kot takšen ravnokar začel pojavljati v javnosti. Zanimivo je, da MoTA deluje kot rezidenčni program in prostor za nove oblike umetniških praks. Gostujočim umetnikom iz mednarodnega prostora ponuja možnost enomesečnega bivanja in delovanja v Ljubljani.

 

Do današnjih dni so bile rezidenčne udeležbe v Ljubljani kvečjemu plod parcialnih dogovorov in osebnih pobud. Tako je bilo umetnike na delovnem obisku zapaziti zgolj v kontekstu delovanja društva KUD Mreža in Zavoda K6/4 oziroma njenega umetnostnega odvoda galerije Kapelice. Ta nova rezidenčna ponudba je zaenkrat še dokaj misteriozna, razstava Cloueta pa je ena prvih utelesitev tega programa v smislu predstavitve projekta, ki je nastal v Ljubljani za Ljubljano.

 

Kot je zapisano v priloženih materialih se MoTA osredotoča na predstavitve vizualni, intermedijskih, zvočnih in tako imenovanih novih oblik umetniških praks. Ta definicija seveda sama po sebi sproža mnoga vprašanja, kaj se dandanes lahko poimenuje kot nova oblika umetniških praks. To so na primer »live cinema« in »temporary art«. Prvo pomeni neposredno in živo montiranje in manipuliranje gibljive slike, kar je nekakšen ekvivalent pojmu VJ-anja. Začasna umetnost pa je mnogo širši pojem, ki ga lahko spremljamo že vse od zgodovinskih avantgard nadalje, čeprav ima lahko ta pojem večplastne pomene.

 

V primeru Muzeja začasnih umetnosti naj bi začasnost pomenila predvsem ustvarjanje projektov v javnem prostoru, pojavljanje v degradiranih urbanih conah ter gostovanje v že obstoječih razstavnih prostorih. Lastni muzejski prostori naj bi se nahajali na zdaj še neobstoječi spletni strani. Pa vendarle se osredotočimo na sam projekt enega prvih gostujočih ustvarjalcev v razidenčnih prostorih v Rožni dolini.

 

Jean-Christophe Clouet se je v Sloveniji ukvarjal s problematiko samomora, navado, ki tako rada kosi po visoko razvitih deželah zahodnega sveta. Slovenija je v tem pogledu po statistiki res med vodilnimi v svetu, a težko bi bilo govoriti o popolni tabiuiziranosti te problematike. V zadnjem času namreč mediji aktivno načenjajo tovrstna vprašanja, zlasti v obdobju recesije, ko so na udaru širše množice eksistenčno nepreskrbljenih in obubožanih ljudi.

 

Projekt Camouflage pa se v nasprotju z nedavno predstavljenimi dejstvi o porastu samomorilnosti zaradi ekonomskih razmer ukvarja s problematiko depresije in suicidnosti kot posledico skrivanja pred samim seboj. Njegovo seciranje sodobne družbe in njenega odnosa do posameznika je ilustrirano skozi obsežno fotografsko serijo in zvočno instalacijo v razstavnem prostoru.

 

Tako avtor, ki deluje večinoma v polju črno-bele fotografije, na ogled postavlja fotografske triptihe obraznih portretov in pripadajočih atributov. Drugo plat projekta predstavljajo različni pejsaži krajev, po katerih se je avtor potikal. Njegove zamrznjene podobe različnih profilov ljudi so povsem korektne portretne stvaritve z močnim dokumentarističnim pridihom. Ponavadi ujame posameznega človeka v različnih situacijah, včasih so triptihi kombinirani tudi s simbolnimi predmeti ali kraji, ki so za upodobljenca pomembni.

 

Pomankljivost njegovih stvaritev tiči predvsem v tem, da bi kot dokumentarne podobe potrebovale tudi obrazložitev ali vsaj nakazan kontekst. V nasprotnem primeru lahko obiskovalec pomisli, da so na stenah izobešene predvsem pojave samomorilcev, torej tistih, ki se jim tega dejanja ni posrečilo storiti ali tistih, ki jih avtor prepoznava kot potencialne storilce tega družbeno nesprejemljivega dejanja.

 

Torej, kontekst projekta si lahko gledalec ustvari po lastni želji, saj po videnem sodeč nobena razlaga ni nemogoča in za odtstrel. Tako je ljubljanski brezdomec, sedeč v podhodu pod Slovensko cesto sinonim obubožanega in vsega dostojanstva oropanega pripadnika razvite sodobne družbe. Njegov pijani in žalostni pogled priča o stiski, beleži ga v trenutku ped naslovov pravi Buried Alive, kar torej pomeni, da še vedno nosijo nek umetniški potencial.

 

Tudi umetnik sam je po »koncu umetnosti« in »smrti avtorja« nekakšen zombi, hodeči mrtvec, ki pa vsekakor obstaja in iz sicer neke čudne, marginalizirane pozicije ustvarja čisto realne učinke. Umetnost morda res ni več živa v smislu proizvajanja lepote, a kot želi pokazati tudi Arjan Pregl, še vedno in še kako miga, čeprav kot živi mrtvec.

 

Razstava Rad imam mucike in druge slike nam ponudi tudi tri take-away fotokopije stripov, ki jih je Pregl oblikoval po slavnih stripovskih junakih, Alanu Fordu, Sir Oliveru in Bobu Rocku. Kopiral je stil posameznega stripa in junake postavil v pozicijo spraševanja o slikarstvu in umetnosti oziroma v pozicijo izrekanja manifesta kaj umetnost je. Ti so, mimogrede rečeno, super-domiselni.

 

A hkrati tudi gesta, ki pravi »vzemi si brezplačno fotokopijo« ni nevtralna in še kako spada v kontekst spraševanja o umetnosti in slikarstvu, kar je rdeča nit postavitve. Medtem ko je tak strip, ki prav tako kot ostale razstavljene slike, morda pa še bolj eksplicitno, vsebuje originalno idejo, zaradi medija in tehnične reproduktibilnosti brezplačen, pa se cene slik zaradi same tradicije vrednosti slikarskega medija in s tem nemožnosti reprodukcije gibljejo od 1.600 do 7.000 eurov. Zanimivo je pripomniti, da se cene, naključno ali še bolj verjetno načrtno, gibljejo glede na dimenzije platna, večja je slika – dražja je.

 

Celo kontekst postavitve, ne le izdelki na razstavi, prevprašujejo vrednost slikarskega medija oziroma ožje gledano, olja na platnu, ki je imel tradicionalno privilegirano vlogo. Preko rahle ironizacije ocenitve umetniških izdelkov in vzporejanja visoke umetnosti in popularne kulture stripov, se razstava Arjana Pregla nekoliko posmehuje celo umetnostnemu trgu, čeprav ostaja trdno znotraj njega. V nove prostore na Cankarjevi 7 greste lahko omenjeno razstavo pogledat vse do 16. maja. Pozor – za vikende in ob ponedeljkih zaprto.

 

 

 

 

 

Umetniški tandem diSTRUKTURA, sestavljata ga Milan Bosnić in Milica Milićević, je v Sloveniji razstavljal že večkrat. Trenutno lahko njune fotografske pejsaže, znotraj katerih se največkrat odvija dialog med motivom urbane krajine in človekom, kot njenim občudovalcem, vidimo v okviru projekta Face to Face, s katerim se predstavljata v galeriji Photon v Ljubljani. Projekt risb in slik Urban Utopia pa je predstavljen v galeriji Plevnik-Kronkowska v Celju.

 

Včeraj sta avtorja ponovno pripotovala v Ljubljano na predstavitev knjižne publikacije Serbiart, ki povzema sodobno umetniško produkcijo v Srbiji med letoma 1991 in 2008. V knjigi so predstavljeni najbolj produktivni sodobni umetniki in pomembnejše smernice tega obdobja, ki se deli na dve osnovni razvojni fazi. Prvo, obdobje vojne sega med leti 1991 in 1999, drugo, obdobje tranzicije pa se je začelo okrog leta 2000 in je v publikaciji popisano do leta 2008. To obdobje pa še vedno traja.

 

Za oddajo Arterija in Radio Študent je Milan Bosnić na kratko predstavil publikacijo, aktualno dogajanje na sodobni srbski umetnostni sceni ter projekt Face to Face.

 

 

Izjava:

RKHV/Art-area/Zv.posn.distruktura.mp3">

diSTRUKUTRA

 

 

 

V galeriji Vžigalica je tokrat predstavljen projekt Camouflage avtorja Jean-Christopha Cloueta, v Franciji rojenega fotografa, ki se je v dosedanji karieri udejstvoval na najrazličnejših področjih. Tako je bil med drugim fotograf Benettona, se udejstvoval kot direktor fotografije pri razno raznih filmskih projektih ter bil UNICEF-ov uradni fotograf na Kosovu.

 

V Ljubljani se je pojavil na pobudo domačega Muzeja začasnih umetnosti oziroma MoTe. O tem novem igralcu na področju vizualne umetnosti zaenkrat ni prav veliko znanega, saj se je kot takšen ravnokar začel pojavljati v javnosti. Zanimivo je, da MoTA deluje kot rezidenčni program in prostor za nove oblike umetniških praks. Gostujočim umetnikom iz mednarodnega prostora ponuja možnost enomesečnega bivanja in delovanja v Ljubljani.

 

Do današnjih dni so bile rezidenčne udeležbe v Ljubljani kvečjemu plod parcialnih dogovorov in osebnih pobud. Tako je bilo umetnike na delovnem obisku zapaziti zgolj v kontekstu delovanja društva KUD Mreža in Zavoda K6/4 oziroma njenega umetnostnega odvoda galerije Kapelice. Ta nova rezidenčna ponudba je zaenkrat še dokaj misteriozna, razstava Cloueta pa je ena prvih utelesitev tega programa v smislu predstavitve projekta, ki je nastal v Ljubljani za Ljubljano.

 

Kot je zapisano v priloženih materialih se MoTA osredotoča na predstavitve vizualni, intermedijskih, zvočnih in tako imenovanih novih oblik umetniških praks. Ta definicija seveda sama po sebi sproža mnoga vprašanja, kaj se dandanes lahko poimenuje kot nova oblika umetniških praks. To so na primer »live cinema« in »temporary art«. Prvo pomeni neposredno in živo montiranje in manipuliranje gibljive slike, kar je nekakšen ekvivalent pojmu VJ-anja. Začasna umetnost pa je mnogo širši pojem, ki ga lahko spremljamo že vse od zgodovinskih avantgard nadalje, čeprav ima lahko ta pojem večplastne pomene.

 

V primeru Muzeja začasnih umetnosti naj bi začasnost pomenila predvsem ustvarjanje projektov v javnem prostoru, pojavljanje v degradiranih urbanih conah ter gostovanje v že obstoječih razstavnih prostorih. Lastni muzejski prostori naj bi se nahajali na zdaj še neobstoječi spletni strani. Pa vendarle se osredotočimo na sam projekt enega prvih gostujočih ustvarjalcev v razidenčnih prostorih v Rožni dolini.

 

Jean-Christophe Clouet se je v Sloveniji ukvarjal s problematiko samomora, navado, ki tako rada kosi po visoko razvitih deželah zahodnega sveta. Slovenija je v tem pogledu po statistiki res med vodilnimi v svetu, a težko bi bilo govoriti o popolni tabiuiziranosti te problematike. V zadnjem času namreč mediji aktivno načenjajo tovrstna vprašanja, zlasti v obdobju recesije, ko so na udaru širše množice eksistenčno nepreskrbljenih in obubožanih ljudi.

 

Projekt Camouflage pa se v nasprotju z nedavno predstavljenimi dejstvi o porastu samomorilnosti zaradi ekonomskih razmer ukvarja s problematiko depresije in suicidnosti kot posledico skrivanja pred samim seboj. Njegovo seciranje sodobne družbe in njenega odnosa do posameznika je ilustrirano skozi obsežno fotografsko serijo in zvočno instalacijo v razstavnem prostoru.

 

Tako avtor, ki deluje večinoma v polju črno-bele fotografije, na ogled postavlja fotografske triptihe obraznih portretov in pripadajočih atributov. Drugo plat projekta predstavljajo različni pejsaži krajev, po katerih se je avtor potikal. Njegove zamrznjene podobe različnih profilov ljudi so povsem korektne portretne stvaritve z močnim dokumentarističnim pridihom. Ponavadi ujame posameznega človeka v različnih situacijah, včasih so triptihi kombinirani tudi s simbolnimi predmeti ali kraji, ki so za upodobljenca pomembni.

 

Pomankljivost njegovih stvaritev tiči predvsem v tem, da bi kot dokumentarne podobe potrebovale tudi obrazložitev ali vsaj nakazan kontekst. V nasprotnem primeru lahko obiskovalec pomisli, da so na stenah izobešene predvsem pojave samomorilcev, torej tistih, ki se jim tega dejanja ni posrečilo storiti ali tistih, ki jih avtor prepoznava kot potencialne storilce tega družbeno nesprejemljivega dejanja.

 

Torej, kontekst projekta si lahko gledalec ustvari po lastni želji, saj po videnem sodeč nobena razlaga ni nemogoča in za odtstrel. Tako je ljubljanski brezdomec, sedeč v podhodu pod Slovensko cesto sinonim obubožanega in vsega dostojanstva oropanega pripadnika razvite sodobne družbe. Njegov pijani in žalostni pogled priča o stiski, beleži ga v trenutku premisleka in rahle odstonosti. Kaj je na tem človeku samomorilskega samo po sebi, ni znano. Potencialni samomorilec bi lahko bil kateri koli naključni občan v zamišljenem stanju.

 

Naslovi posameznih fotografij sicer ponujajo določene asociacije. Tako ostareli invalid na triptihu z naslovom Dijaški dom Novo mesto ponuja premislek o njegovem razlogu za bivanje v tovrstnem zavodu. Je človek na sliki poskušal storiti samomor in ostal prikovan na voziček ali morda samomorilnost izvira iz njegovega fizičnega stanja?

 

Bolj očitna in neposredna podoba se ponuja ob triptihu moškega na grobu svojega bližnjega, kar napeljuje na misel o boleči izgubi zaradi samomora. Črno bela tehnika fotografij uspeva ob vseh naštetih motivih prikazati mrakobnost nekega prostora in časa. Ker so vse podobe posnete v zimskem času je ta melanholija in obenem morbidnost še toliko bolj prisotna. Tako so zimski pejsaži industrijske cone Kranja, zasneženega golega polja v okolici Podpeči ali detajlov na pogled opustelega bara zgolj asociativne podobe, ki ne morejo imeti neposredne zveze s tako občutljivo tematiko kot je samomor.

 

Ob fotografskih printih je predstavljena tudi projekcija na platnu, kjer se nizajo podobe pokopališč in različnih srhljivih krajev. Obiskovalec poleg omenjenega tudi ves čas spremlja zvoke pogovorov o samomorilnosti, ki so bili predvidoma posneti na različnih seansah za pomoč samomorilcem in obupancem.

 

Vsekakor bi tovrstna postavitev v zdravem dokumentarnem duhu, kjer je Jean-Christophe Clouet še najbolj doma, potrebovala tudi tekstovno predstavitev konteksta. Ker v umetniškem smislu projekt ne premore neke subtilne avtorske poetike ali prikritega sporočila, ki bi po tehtnem premisleku navdal obiskovalca, je razstava Camouflage malce preveč zavita v celofan nejasnosti. Na drugi strani pa s svojim naslovom neposredno napeljuje na eno in edino stvar – samomor. In prav tega podzavestno prepoznavamo v vsaki predstavljeni fotografiji, ne glede na ozadje posameznega primera, ki je vsak zgodba zase.

 

Razstava Jean-Christopha Cloueta je v galeriji Vžigalica na ogled vse do konca meseca aprila.

 

S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse. Lep pozdrav in na slišanje ponovno v sredo, 29. aprila, ob dvajseti uri na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Pia Brezavšček, Miha Colner in Tanja Pavlič.



Komentarji
komentiraj >>