Lepo pozdravljeni v oddaji Oči, da ne vidijo. Dandanašnji smo se namenili predstaviti precej neznan okrušek historičnih avantgard, to je Realistični manifest. Da ne bomo ostali zgolj pri praznih označevalcih in puhlicah, se bomo preko zgodovine lotili njegove pomembnosti v svojem in današnjem času.

V letu 1920 sta brata Naum Gabo in Antoine Pevsner [antuan pevsner] napisala ter podpisala tekst, ki v zgodovini umetnosti pomeni enega ključnih tekstov konstruktivizma. Pravzaprav je to najpomembnejši tekst te umetnostne smeri, ki se je rojevala na zametkih futurizma, kubizma in ostale avantgardne drhali, vendar jih je nonšalantno zavrnila z ostrimi besedami in trdimi udarci.

Poslušalci boste manifest zvočno sprejeli, kakor ga je prebral njegov pisec Naum Gabo neznanega leta, med prekinitvami pa vam bo servirana obilica povezav in dejstev, ki se vežejo na dotični tekst.

Na tem mestu vam ne bomo predstavljali idej konstruktivizma na splošno, saj je sam manifest v svoji magični besednosti in intelektualni prodornosti dovolj poveden in obširen. Bomo pa zato besedilo na najpomembnejših točkah izvrgli iz konteksta in ga širše predstavili željnemu poslušalcu.

Realistični manifest že ob samem začetku prepozna kulturno krizo in obenem zavrže dvajsetletni trud avantgarde v umetnosti. Kajpak, zaradi skorajda že romantičnega vračanja k življenju, k njegovim izvirom, za svojo osnovo izbere boj proti abstraktnostim in vsem abstraktnim znakom. Zato ni čudno, da se najprej loti kubizma, ki kar cveti v abstraktnih razrezih.

Zavrne ga s preprostimi dejstvi, očita mu poenostavitev reprezentativnega. V svoji želji po celovitosti dela ne doume, da to na dvodimenzionalnem platnu seveda ni mogoče.

Z enakim patosom se loti tudi futurizma in njegovih floskul. Pojme nacionalizma, patriotizma in gnusa do žensk zavrne kot izrabljene fraze in provincialne izreke, pojma hitrosti pa se loti na način, ki kaže odločilno skrb konstruktivistov, to je vračanje k življenju samem. Abstraktnim pojmom nove tehnike, hitrim lokomotivam in drugim brzečim vozilom nasproti postavi sončni žarek kot naravno in od začetka sveta obstoječo stvar. Ta v sebi skriva večjo moč, večjo pojmovnost samega označevalca hitrosti kot pa tehnični izumi 20. stoletja.

Bodi to o kritiki nasprotujočih umetnostnih tokov dovolj.

Ne zamerite nam, kajti v tem trenutku se odpravljamo v prostor izven teksta, v družbeno dogajanje in kulturne navdihe tistih dni. V teh trenutkih manifest preraste v umetniško tvorbo, v vzneseno zagovarjanje ideje. Naše besede, direktno razlagajoče tekst, bi ga zgolj uničile in nasilno raztrgale njegov tok misli.

Avtor manifesta, Naum Gabo, se je po burnih letih v zahodni Evropi, kjer se je dobro podučil o naukih Alberta Einsteina in Henrija Bergsona [anrija bergsona], v času revolucije vrnil v rodno Rusijo, tedaj imenovano že Sovjetska zveza. Klima tistih dni, predvsem Leninovo podpiranje avantgardne umetnosti, umetnosti proletariata, ki je kar žarela od zaničevanja buržujeve umetnosti, je sprožila nastanek Vhutemasa. Za tem imenom se skriva državna umetniška in tehniška šola, ki je bila ustanovljena v Moskvi, v letu gospodovem 1920. To so časi, v katerih so ljudje še verjeli v ideale sovjetske države in bili zategadelj polni entuziazma. Da, tako je imel tudi Gabo možnost izmenjave obilice idej, ki jih je pridobil bodisi s sodelovanjem bodisi z učenjem na slavni šoli Vhutemas.

Ni skrivati, da je Realistični manifest delo idealista. Želja tedanjih umetnikov je nadvladati malomeščansko vzdušje umetnosti buržoazije. Zaradi tega je nujna želja ruske avantgarde tistega časa, da želi umetnost predočiti vsem ljudem in jo ponesti v vse pore družbe. Seveda, stvar je utopična, ljudje so vobče malomeščani, muzeji ter galerije pa so jim daleč, velik up sovjetov - delavstvo - pa je prereven in zatopljen v svoje trdo in garaško delo.

S čimer so futuristi začeli - z disanjem muzejev in galerij - so ruski avantgardisti, poimenujmo jih sedaj kar konstruktivisti, nadaljevali. Umetnosti niso silili v glave ljudi, temveč so jim jo prinesli na pladnju. Okraševali so mesta, delali skulpture in izredne arhitekture, a vse v želji, da bi bilo čim bližje ljudstvu. Konec koncev tudi manifest izreče slavne besede: »Umetnost mora biti prisotna v dneh dela in dneh počitka, doma in na poti, vse zavoljo tega, da ogenj v prsih človeku ne ugasne.«

Pojavita se dva argumenta, ki govorita proti umetnikom konstruktivistom. Prvi se veže na njihovo kvazipreroškost, njihovo idealistično razdeljevanje dobrega svétu, drugi pa na njihovo željo po osvoboditvi sveta abstraktnosti, ki pa v nekem oziru tudi sama postane abstraktnost, takoj ko se zapiše na papir in ko najde svojo pot med človeškimi nevroni.

Kvazipreroškost je težko dokazljiva, a enako težko jo je tudi zanikati. Zgolj eden je argument, ki kolektivizira umetnost tistega časa in to kvazipreroškost spremeni v ljudstvo, to je umetnost brez avtorja. Velika ideja renesanse, uomo universale, poimenovan posameznik, ki dela za dobrobit človeštva, je anihiliran. Moja umetnost je tvoja umetnost, je naša umetnost. Ruski konstruktivisti se na svoja dela niso podpisovali in ravno tukaj je povratni keč. Dobre stvari morajo imeti v svetu kapitala lastnika. Če ga ni, se ga pa brž najde, kajti abstraktno umetniško delo mora imeti realnega lastnika. In konstruktivisti so težili k vsakdanjosti umetnosti. Prav tako kot je Bauhaus oblikoval stole, na katerih sedite, in lučke ter mize, tako so delali na Ruskem naši mojstri. V prvi četrtini 20. stoletja je bil veter očitno ugoden.

Na drugi argument pa pisec te oddaje ne more odgovoriti, saj lahko vsakdo ustvari svoje lastno mnenje o témi. Njegova filozofska veščina bi bila brž potlačena, njegove brhke besede bi bile strte in ustvarjeno bi bilo mnogo krika za prazen nič. No, kljub temu pa bo pisec izrekel naslednje misli. Realnost je svet okoli nas in v nekem trenutku, ko bivamo v različnih ravninah in živimo različne izkušnje sveta, se pred nas postavijo štiri dimenzije, tri prostorske in časovna. Kje drugje je realnost najbolj oprijemljiva in za naše čute najbolj očitna, kot pa v časo-prostoru. Prav tu pa so konstruktivisti vlekli svoje poteze in spreminjali svet. Dobesedno, v potu rok so kovali železo in orali zemljo.

Konca oddaje seveda ne moremo dočakati drugje kot v sedanjosti. V tej v malomeščanstvo ujeti svet kapitala, družbenega nasilja in kratenja svobode smo spustili delček ideala, delček občutka svobode, ki je svoje dni kot trda burja vel po Zemlji. Vsekakor časi ontološke negotovosti, kot pravi postmodernizem, ne dopuščajo nastanka velikih idej, velikih umetniških smeri, ki so neizpodbitno povezani z velikimi družbenimi premiki. Pravzaprav je zadnja trditev resnična tudi v oceni velikega odstotka sodobne umetnosti, mentalitete teh ljudi, teh malomeščanskih umetnikov, teh v kapital ujetih iztegovalcev vratu, teh imenarjev. Naj ob zadnjem neologizmu še enkrat poudarim, da je bila stalna praksa ruskih konstruktivistov nepodpisovanje umetniških del, popolno poenotenje z ljudstvom in svetom. Zdaj, zdaj pa galerije in muzeji sprejemajo svoje protežéje v svoja polna naročja in jih hranijo, te pa jim servirajo že dolgo časa hladno umetnost. Mogoče bo v nekem trenutku, v trenutku, ko bo prišlo do množičnega pomora zaradi kakšne zlobne gripe, postala občečloveška vrednota medsebojnega odnosa bolj pomembna kot je sedaj in se bo lahko odražala tudi v umetnosti. Do tedaj pa bo svet še zmerom gnil v večni tranziciji v idealno državo kapitala, v kateri ni druge abstraktne ideje kot sta denar in družbena veljava.

Skonstruiral misli Andrej Tomažin

Oddaja v celoti.