Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
HANNE HUKKELBERG: Blood From The Stone (Nettwerk, 2009) (ponovitev 1. 6. '09 ob 00.30) (2659 bralcev)
Ponedeljek, 25. 5. 2009
polonap



Polona Poberžnik recenzira tretjo ploščo samosvojega popa norveške ustvarjalke Hanne Hukkelberg ... (v celoti!)
* Iz Skandinavije se je v zadnjih dveh desetletjih na mednarodno glasbeno prizorišče prebilo več specifičnih ženskih glasov, ki jih kljub razlikam veže več skupnih točk. Glasbenice so večinoma klasično glasbeno podkovane in imajo hkratne izkušnje petja v zborih in igranja v rockovskih, metalskih, jazzovskih in drugih zasedbah. Te izkušnje nato izrabljajo pri ustvarjanju muzike, ki bi jo lahko pogojno stlačili pod danes priljubljeni oznaki indie-rock ali indie-pop, čeprav v resnici njihova glasba ni tako enoznačna. Včasih se nekoliko bolj naslanja na domačo folk tradicijo, drugič na jazz ali na eksperimentiranje z elektroniko v domačem studiu, navadno v spremstvu vilinskih glasov in angleških besedil. Govorimo o veterankah kot so Björk, Stina Nordenstam, ali Anja Garbarek, ter mlajši generaciji glasbenic, rojenih okoli leta 1977, Emiliani Torini, Ane Brun, Jenny Hval in naši nocojšnji gostji Hanne Hukkelberg.

30-letna diplomantka glasbene akademije v Oslu je svojo smer delovanja v grobem začrtala v zadnjih štirih letih na ploščah Little Things in Rykestrasse 68. Poslušalcem se je predstavila kot avtorica intimne, žanrsko izmuzljive muzike, polne nenavadnih zvokov z ulice ali iz domače kuhinje, ki jih začinjata njen nežen, topel vokal in bolj ali manj diskretna prisotnost cele serije instrumentov. Ob tem je zanimivo, da subtilnost zvočne slike, ki jo ustvarja Hanne z bolj ali manj rednimi sodelavci, v celoti dojamemo šele, ko si na nazornem videoposnetku ogledamo sam proces ustvarjanja oziroma izvajanja. Šele vizualna informacija namreč v resnici razkrije drobne posege v sámo glasbeno materijo – vse plinke in plenke, ki se neizostrenemu ušesu sicer zlahka izmuznejo.

Hanne Hukkelberg na novi plošči Blood from A Stone sledi zastavljenemu načinu dela. Poigrava se s posnetimi in sproti proizvedenimi nenavadnimi zvoki in ustvarja sanjave zvočne krajine, kot v uvodnih Bygd til by in Midnight Sun Dream. Toda hkrati velik del plošče tokrat zveni drugače. Na skrajnem severu Norveške, v tišini in samoti, kjer je pol leta snovala komade, so nekatere pesmi, presenetljivo, dobile trše nastavke. Z uvedbo bolj konvencionalne električne kitare in s poudarjenimi tolkali so v studiu nastale - vsaj za Hannin svet - udarnejše, rockovske pesmi. V mislih imamo naslovno Blood From a Stone, in komade Bandy Riddles, No One But Yourself in In Here/Out There, ki so jasen poklon vplivom Sonic Youth, Pixies, PJ Harvey, Cocteau Twins in drugim. Posebno omembo pa si pri tem zasluži tudi epska Salt of the Earth, ki se z opaznejšimi tolkali in energičnim petjem razvije v mogočno epopejo.

Kljub omenjeni razločevalni potezi album Blood From A Stone ni lahek zalogaj. Sam naslov, ki izhaja iz idioma in bi v prevodu pomenil »storiti ali početi nekaj zelo težkega,« bi kar ustrezal našemu počasnemu prebijanju skozi komade. Za ploščo in njene detajle je namreč treba imeti veliko časa in potrpljenja, saj ne séde ravno zlahka v uho. Čeprav se vztrajnost do neke mere izplača, pa tudi po več poslušanjih s celoto ne moremo biti povsem zadovoljni. Kljub prefinjenim momentom znotraj posameznih komadov plošči umanjka osnovna sposobnost, da bi nas prikovala k zvočnikom oziroma slušalkam. Žal navkljub konstantnemu zvočnemu brkljanju album zapade v razvlečenost, ki jo potencira Hannin vokal, tokrat na mnogih mestih dokaj hladen in prazen, celo odbijajoč

pripravila Polona Poberžnik



Komentarji
komentiraj >>