MURCOF, 25. 5. '09; Cankarjev dom, Ljubljana

* Sinoči je svoja vrata odprl festival zvočnih umetnosti EarZoom, ki ga v koprodukciji z nekaterimi domačimi promotorji pripravlja Inštitut za raziskovanje zvočnih umetnosti. Do 18. junija se bo v režiji priznanih ustvarjalcev zvrstila serija koncertov, inštalacij in predavanj na temo naprednih, praviloma elektronskih zvočnih praks. O ambiciozno postavljenem programu govori že uvodni dogodek, v katerem se je predstavil eden najvidnejših sodobnih elektronskih producentov Fernando Corona alias Murcof. Tu je potrebno dodati, da Mehičan v koncertnem kontekstu ni najbolj reprezentativen primer kreativnosti. Ta se odpre v njegovem studijskem ustvarjanju, nastopi v živo pa so običajno omejeni le na predvajanje posameznih skladb, v katere poseže le redko, pa še takrat komaj opazno.

Temu je bilo tako tudi sinoči. Corona je manevriranje porazdelil med tipki play in stop, estetski vtis pa je nekajkrat – še takrat precej nerodno – skušal popraviti z uporabo efektov, denimo odmeva. Takrat je njegovo početje pravzaprav dobilo nek smisel. Maličenje precizno izdelanih dovršenih skladb zgolj zavoljo ugajanja nekim vzpostavljenim koncertnim kvazi normam, bi bilo pač precej nesmiselno početje. Odpovedal se je celo video projekcijam, ki praviloma spremljajo tovrstne performanse, zato je bila celotna izkušnja zreducirana pravzaprav na neko povsem intimno izkušnjo z avtorjevo glasbo. Kot bi posedli v njegovi dnevni sobi, on pa bi nam - osredotočen le na sam izbor - brez vsakršnih nepotrebnih pritiklin predvajal svoje skladbe. Resda je ta nekoliko nenavadna koncertna izkušnja privzdignila marsikatero obrv v razprodani Kosovelovi dvorani, a to v dandanašnji – raje kot ne - letargični elektronski ponudbi Murcofu prej štejemo v plus kot minus.

Zanimivo bi bilo po koncertu denimo slišati, po kakšnem ključu Corona sestavi vrstni red skladb, saj je bil ta vsaj sinoči precej neoprijemljiv. Začelo se je nekje v subtilnih, atmosferičnih višavah, podobnih tistim v skladbi ’Cielo’, sledil pa je izbor materiala z odlične lanskoletne plošče ’The Versailles Sessions’ . Tu je mesto našel tudi najbolj abstrakten kos brez značilne Murcofove melodike, ki je v set vnesel še nekaj sicer že povsem dovoljšne dinamike. S skladbo ’Unison’ je opozoril, da prvenca ’Martes’ iz leta 2002 morda le še ni načel zob časa, saj je nekoliko posodobljena različica delovala povsem aktualno. Morda niti ni šlo za različico, ampak kar original, ki pa ga je Corona bodisi osvežil s poudarjanjem oziroma odkrivanjem vseh na domačem standardnem ozvočenju neopaznih plasti. Vsekakor pa je skladba ponudila odgovor, zakaj ’Martes’ danes velja za enega prelomnih albumov v sodobni elektronski glasbi. V zaključku dobro uro dolgega seta smo slišali še krhko, eterično, v subtilnih melodijah potopljeno skladbo ’Cosmos II’, s katero je avtor postavil piko na i svoji minimalistični estetiki.

Na vprašanje, ali je Murcofov sinočnji koncert postregel s kakšnim presežkom ali ne, si pravzaprav lahko odgovori le vsak obiskovalec sam zase. Tisti, ki v njegovi glasbi slišimo zanimive vsebine, smo bili z izkušnjo najbrž zadovoljni. Pri tistih, ki njegovo glasbo in klubsko okolje, iz katerega prihaja, vrednotijo po nekih njemu tujih kriterijih, pa bo koncert bržkone šel hitro v pozabo. Morda bi si vsi skupaj lahko zaželeli le nekoliko manj formalnega koncertnega prizorišča, v katerem bi bogata atmosferika Murcofove glasbe prišla še bolj do izraza.

Ob Murcofovi koncertni rigidnosti se je neškodoželjno nasmihal Goran Kompoš.