V tokratni oddaji Art-Area bova avtorja obdelala dve razstavi, ki se odvijata v mesecu maju v Ljubljani in na Dunaju.
- skupinska razstava 'The Porn Identity, Expeditions into the Dark Zone' v dunajski Kunsthalle (Miha Colner)
- intervju z slikarko Uršo Vidic, ki predstavlja samostojno razstavo 'Melodies of Hope' v galeriji Ganes Pratt v Ljubljani
Več v nadaljevanju!
Pornografija in pornografska industrija sta dandanes stalnici v globalni medijski krajini. V stik s široko razvejano pornografsko produkcijo lahko pridemo domala vsepovsod. Na policah bolje založenih kioskov, na programih satelitskih in spletnih televizij in v največji meri, v neizmerni količini, na svetovnem spletu. Za malce bolj željne in vztrajne so tu še različni nočni klubi in sejmi, ki ponujajo pornografske vsebine v živo.
Pornografija je tako empirično gledano dobila svoje naravno mesto v zahodni družbi, ko ni več do skrajnosti tabuizirana ali celo prepovedana. Uporabniki teh vsebin tako zgolj dokazujejo, da te niso nujno škodljive duševnemu zdravju in nevarne za mladino. Pornografija je sicer v zadnjem času v svoji predstavnosti ukalupljena v številne klišeje, ki so produkt bogate in močne industrije. Prav s temi klišeji ter s predstavljanjem pornografije v polju likovne umetnosti in filma se spopada velika skupinska razstava 'The Porn Identity, Expeditions into the Dark Zone' v dunajski Kunsthalle.
Pornografija oziroma erotika je v zgodovini svetovne umetnosti prisotna že od najzgodnejših časov. Tako so stenske poslikave v Tin Lalanu v Libiji, egiptovske risbe na papirusu ali keramika iz arhaičnega obdobja stare Grčije zgolj dokaz o težnjah ljudi po upodabljanju različnih spolnih praks in aktov. Po obdobju antike, ki je skozi prizmo krščanstva in ostalih novonastalih monoteističnih velikih verstev prikazana kot pohujšljiva in demonizirana, je upodabljanje prešlo v bolj podtalno fazo. Vsekakor pa se ni ustavilo. Vseeno obdobje mračnega srednjega veka ni ohranilo dosti erotične oziroma pornografske motivike.
Ta se pojavlja šele nekje od 14. stoletja dalje, ko je še vedno pomenila skrajno subverzijo, bila je uradno prepovedana in v vseh segmentih nevarna. Prav zato je bila pornografska produkcija v umetnosti zahodne Evrope prisotna predvsem na majhnih, prenosnih formatih, ponavadi na grafičnih listih, ki so krožili med željnim in nebogaboječim prebivalstvom. Seveda se nobena od hardcore podob pornografije vse do 20. stoletja ni vpisala v izbor uradnih pregledov zgodovine umetnosti.
Ko je Eduard Manet na pariškem Salonu razstavil svojo sliko Zajtrk na travi, je zaradi eksplicitnosti golote in očitnih realističnih teženj šokiral strokovno in širšo javnost. Po akademskih parametrih druge polovice 19. stoletja je bila tovrstna podoba likovno in tudi moralno povsem subverzivna. Golota je bila do tedaj dovoljena zgolj na alegoričnih in religioznih slikah, kjer so gola upodabljali le mitološka bitja in božanstva. Podoba gole prostitutke iz zloglasnega parka Bois de Boulogne, kjer je cvetela prostitucija, je bila v svojem času preveč neposredna. Postavila je ogledalo puritanski meščanski družbi tega časa.
Tako sta erotika in pornografija v umetnosti in zabavni industriji s polnejšimi pljuči zadihali šele v 20. stoletju. Tako za najzgodnejši pornografski film velja 'A L'ecu d'or ou la bonne auberge' iz leta 1908, ki je na filmski trak zabeležil spolni akt vojakov in služkinje. Ti filmi pa seveda niso bili javno predvajani in promovirani. Do večjega preskoka je prišlo šele konec šestdesetih let s spremembo splošne klime, ko so v Evropi in ZDA nastajali umetniški in dokumentarni filmi z eksplicitno pornografsko vsebino. Tako je leta 1972 na trg prišel verjetno najbolj opevani in legendarni film 'Deep Throat', ki velja nekako za začetek pornografske filmske industrije. Razmerje med vložkom in zaslužkom je bilo tedaj neverjetno. In kjer je posel, je tudi interes.
Kustosi dunajske razstave Thomas Edlinger, Florian Waldvogel in Angela Stief so poskušali predstaviti kar se da relevanten nabor vizualnega materiala, ki predstavlja pornografijo, obenem pa se odvrača od klišejev njene mainstream industrije. Pornografija je tako prodrla v vse pore družbe in kulture, pojavila se je znotraj umetniške produkcije, v pop kulturi in vsakdanjem življenju. Razstava tako prikazuje pornografsko ikonografijo 20. stoletja, ustvarjeno s strani velikih imen umetnosti, filma in celo pornografske industrije.
Ker je pojem pornografije vsekakor širok, je izbor avtorjev za razstavo ustvarjen predvsem na podlagi prelomnosti posameznega dela, mnogokrat tudi razvpitosti avtorja. Tako na istem mestu obiskovalec sreča dela velikanov likovne umetnosti različnih generacij, Marcela Duchampa, Richarda Kerna in Hito Steyerl, filmarja Stanleya Kubricka ter porno zvezd Rona Jeremyja in Jenne Jameson.
Postavitev obiskovalca uvaja v posamezna dela in projekte likovnih umetnikov. Omenjeni Marcel Duchamp je predstavljen z ready made objektom 'Bicycle Wheel' iz leta 1913, ki velja za eno prvih kinetičnih skulptur. Replika objekta je dopolnjena s fotografijo golega mladeniča, privezanega na kolo, ki uprizarja povezanost človeka in tehnologije. Na drugi strani se ameriška fotografinja Dona Ann McAdams sprašuje o različnih identitetah žensk, ki so povečini objekt v pornografskih vsebinah. 'Club 90' prikazuje skupinsko fotografijo žensk, ki nosijo bodisi napise Feminist ali Porn Star, torej dve diametralno nasprotni nazorski poziciji.
Angela Bulloch na ogled postavlja konceptualno, tekstualno delo Baby Doll Saloon, kjer v sedmih točkah povzame pogoje dela v enem izmed slavnih nočnih striptiz barov. Ti so, kot je v navadi v tovrstnih ustanovah, neumni ali vsaj povsem nesindikalni. Poleg ostalih napotkov dekletom predpišejo tudi točko, po kateri so lahko odpuščene brez posebnega razloga. Celostno prostorsko instalacijo, kjer kombinira skulpturo, fotografije in video, je ustvarila Katrina Daschner v projektu Dolores. V filmih in fotografijah je svojstveno rekonstuirana pripoved o Loliti Vladimirja Nabokova, zapeljevanju najstnice s strani zrele gospe. Video dela in fotografije so polne eksplicitne lezbične pornografije, ki je povsem drugačna od prikaza lezbične spolnosti s strani pornografske industrije.
Med številnimi avtorji je nujno omeniti še rekonstrukcijo skupltur iz Korova Milkbara, ki ga poznamo iz Kubrickove filmske predelave dela Peklenska pomaranča Anthonyja Burgessa. Korova Milkbar je nadrealni bar, kjer strežejo tako imenovano 'mleko z noži', opojno pijačo, ki si jo gostje dolivajo iz intimnih delov tamkajšnjih golih ženskih skulptur. Rekonstrukcija Kubrickove ženske izraža idealizacijo objekta poželenja, kar je doseženo z realističnim oblikovanjem in gladko, keramično površino skulpture.
Hito Steyerl se v video performansu In / Dependence loteva tradicije svoje nekdanje domovine Japonske. Tradicija vezanja in ostalih na zahodu odklonskih spolnih praks dežele vzhajajočega sonca je prisotna v tem visoko estetiziranem gledališko-plesnem performansu, kjer avtorica s svojim telesom uprizarja žgečkljive spolne pozicije. Nasproti temu je na ekranu predstavljen odličen parodičen video Arthurja Cottama iz leta 2003. Pornographic Apathetic se na izjemno humoren način loteva stereotipov pornografskih filmov. Igralci apatično, sedeč za omizjem zgolj s svojimi glasovi na način radijske igre interpretirajo klišejsko vsebino pornografske zgodbe.
Na vrata stopi vodovodni serviser, ki ga pričaka potrebna gospodinja. Takoj si začneta izmenjevati fraze kot so:
- pofafaj mi tiča,
- ne vem, nikdar ga nisem še poskusila,
- liži ga kot liziko.
In nadalje:
- ližem ti joške,
- ja, prihaja mi,
- ja, tudi meni prihaja.
Parodija celostnega zvočnega in vizualnega efekta zgodbe je tudi v dejstvu, da se zvokovna slika porničev mnogokrat snema naknadno, v posebnih studiih. Ker je pornografija resna industrija in resen poklic, so takšni tudi igralci, ki svoje vloge jemljejo strogo profesionalno. Ob tem so vprašanja, ali seks pred kamero pomeni tudi užitek, verjetno odveč.
Drugi, malce nerodnejši del razstave predstavlja izjemen nabor pornografskih in erotičnih filmov, ki so na različne načine zaznamovali svoj čas. Nekateri med njimi tako dokazujejo, da je subverzivnost mogoča tudi v današnjem času. To dokazuje režiser Bruce LaBruce s filmoma 'The Raspberry Reich' in 'Skin Flick / Skin Gang', kjer eksplicitno prikazuje množične gejevske orgije naci skinov. Jean Genet predstavlja svoj do 90. let prepovedani film iz leta 1950 'Un Chant d'Amour', ki v 26. minutah prikazuje prepovedano ljubezen med zapornikom in njegovim paznikom.
Richard Kern predstavlja svoj kultni film Fingered, kjer se v nadrealistični zgodbi o skrajnem nasilju in blasfemičnem seksu pojavi glasbenica in performerka Lydia Lunch. Pod psevdonimom Rinse Dream pa je leta 1982 futuristični pornič Cafe Flash posnel režiser Stephen Sayadian, v njem pa ne manjka estetizirane pornografije, popolnih teles in neizmerne sle, ki jo pisci futuristične literature pogosto navajajo kot zabavo prihodnosti.
Razstava 'The Porn Identity, Expeditions into the Dark Zone' je zanimiv, a nikakor ne popoln prikaz vrhuncev drugačne pornografske estetike, kot jo poznamo iz večine pornografskih publikacij, fotografij ali filmov. Malce moti neudobna postavitev filmskih predvajalnikov, ki zahtevajo od obiskovalca stoječe spremljanje. Morda pa se organizatorji bojijo nenadejanih masturbacijskih performativnih akcij. Razstava je v dunajski Kunsthalle odprta še do 1. junija.
V Galeriji Ganes Pratt se predstavlja slikarka Urša Vidic z novim projektom, pri katerem je nekoliko zapustila čiste slikarske vode in zašla v uporabo različnih medijev. Razstava obsega grafično serijo Nespremenljivo, v kateri je umetnica kolažirala detajle renesančnega slikarja Pietra Bruegela Starejš [brojgla]; serijo slik Melodije upanja, po kateri nosi naslov tudi cela razstava in eno video inštalacijo. Za razliko od prejšnjih so tokratna dela vsa manjšega formata, zaznamuje pa jih predvsem umetničino iskanje novih tehnik in izraznih možnosti. Z Uršo Vidic smo se pogovarjali o tokratni razstavi in o njenem delu:
Pornografija in pornografska industrija sta dandanes stalnici v globalni medijski krajini. V stik s široko razvejano pornografsko produkcijo lahko pridemo domala vsepovsod. Na policah bolje založenih kioskov, na programih satelitskih in spletnih televizij in v največji meri, v neizmerni količini, na svetovnem spletu. Za malce bolj željne in vztrajne so tu še različni nočni klubi in sejmi, ki ponujajo pornografske vsebine v živo.
Pornografija je tako empirično gledano dobila svoje naravno mesto v zahodni družbi, ko ni več do skrajnosti tabuizirana ali celo prepovedana. Uporabniki teh vsebin tako zgolj dokazujejo, da te niso nujno škodljive duševnemu zdravju in nevarne za mladino. Pornografija je sicer v zadnjem času v svoji predstavnosti ukalupljena v številne klišeje, ki so produkt bogate in močne industrije. Prav s temi klišeji ter s predstavljanjem pornografije v polju likovne umetnosti in filma se spopada velika skupinska razstava 'The Porn Identity, Expeditions into the Dark Zone' v dunajski Kunsthalle.
Pornografija oziroma erotika je v zgodovini svetovne umetnosti prisotna že od najzgodnejših časov. Tako so stenske poslikave v Tin Lalanu v Libiji, egiptovske risbe na papirusu ali keramika iz arhaičnega obdobja stare Grčije zgolj dokaz o težnjah ljudi po upodabljanju različnih spolnih praks in aktov. Po obdobju antike, ki je skozi prizmo krščanstva in ostalih novonastalih monoteističnih velikih verstev prikazana kot pohujšljiva in demonizirana, je upodabljanje prešlo v bolj podtalno fazo. Vsekakor pa se ni ustavilo. Vseeno obdobje mračnega srednjega veka ni ohranilo dosti erotične oziroma pornografske motivike.
Ta se pojavlja šele nekje od 14. stoletja dalje, ko je še vedno pomenila skrajno subverzijo, bila je uradno prepovedana in v vseh segmentih nevarna. Prav zato je bila pornografska produkcija v umetnosti zahodne Evrope prisotna predvsem na majhnih, prenosnih formatih, ponavadi na grafičnih listih, ki so krožili med željnim in nebogaboječim prebivalstvom. Seveda se nobena od hardcore podob pornografije vse do 20. stoletja ni vpisala v izbor uradnih pregledov zgodovine umetnosti.
Ko je Eduard Manet na pariškem Salonu razstavil svojo sliko Zajtrk na travi, je zaradi eksplicitnosti golote in očitnih realističnih teženj šokiral strokovno in širšo javnost. Po akademskih parametrih druge polovice 19. stoletja je bila tovrstna podoba likovno in tudi moralno povsem subverzivna. Golota je bila do tedaj dovoljena zgolj na alegoričnih in religioznih slikah, kjer so gola upodabljali le mitološka bitja in božanstva. Podoba gole prostitutke iz zloglasnega parka Bois de Boulogne, kjer je cvetela prostitucija, je bila v svojem času preveč neposredna. Postavila je ogledalo puritanski meščanski družbi tega časa.
Tako sta erotika in pornografija v umetnosti in zabavni industriji s polnejšimi pljuči zadihali šele v 20. stoletju. Tako za najzgodnejši pornografski film velja 'A L'ecu d'or ou la bonne auberge' iz leta 1908, ki je na filmski trak zabeležil spolni akt vojakov in služkinje. Ti filmi pa seveda niso bili javno predvajani in promovirani. Do večjega preskoka je prišlo šele konec šestdesetih let s spremembo splošne klime, ko so v Evropi in ZDA nastajali umetniški in dokumentarni filmi z eksplicitno pornografsko vsebino. Tako je leta 1972 na trg prišel verjetno najbolj opevani in legendarni film 'Deep Throat', ki velja nekako za začetek pornografske filmske industrije. Razmerje med vložkom in zaslužkom je bilo tedaj neverjetno. In kjer je posel, je tudi interes.
Kustosi dunajske razstave Thomas Edlinger, Florian Waldvogel in Angela Stief so poskušali predstaviti kar se da relevanten nabor vizualnega materiala, ki predstavlja pornografijo, obenem pa se odvrača od klišejev njene mainstream industrije. Pornografija je tako prodrla v vse pore družbe in kulture, pojavila se je znotraj umetniške produkcije, v pop kulturi in vsakdanjem življenju. Razstava tako prikazuje pornografsko ikonografijo 20. stoletja, ustvarjeno s strani velikih imen umetnosti, filma in celo pornografske industrije.
Ker je pojem pornografije vsekakor širok, je izbor avtorjev za razstavo ustvarjen predvsem na podlagi prelomnosti posameznega dela, mnogokrat tudi razvpitosti avtorja. Tako na istem mestu obiskovalec sreča dela velikanov likovne umetnosti različnih generacij, Marcela Duchampa, Richarda Kerna in Hito Steyerl, filmarja Stanleya Kubricka ter porno zvezd Rona Jeremyja in Jenne Jameson.
Postavitev obiskovalca uvaja v posamezna dela in projekte likovnih umetnikov. Omenjeni Marcel Duchamp je predstavljen z ready made objektom 'Bicycle Wheel' iz leta 1913, ki velja za eno prvih kinetičnih skulptur. Replika objekta je dopolnjena s fotografijo golega mladeniča, privezanega na kolo, ki uprizarja povezanost človeka in tehnologije. Na drugi strani se ameriška fotografinja Dona Ann McAdams sprašuje o različnih identitetah žensk, ki so povečini objekt v pornografskih vsebinah. 'Club 90' prikazuje skupinsko fotografijo žensk, ki nosijo bodisi napise Feminist ali Porn Star, torej dve diametralno nasprotni nazorski poziciji.
Angela Bulloch na ogled postavlja konceptualno, tekstualno delo Baby Doll Saloon, kjer v sedmih točkah povzame pogoje dela v enem izmed slavnih nočnih striptiz barov. Ti so, kot je v navadi v tovrstnih ustanovah, neumni ali vsaj povsem nesindikalni. Poleg ostalih napotkov dekletom predpišejo tudi točko, po kateri so lahko odpuščene brez posebnega razloga. Celostno prostorsko instalacijo, kjer kombinira skulpturo, fotografije in video, je ustvarila Katrina Daschner v projektu Dolores. V filmih in fotografijah je svojstveno rekonstuirana pripoved o Loliti Vladimirja Nabokova, zapeljevanju najstnice s strani zrele gospe. Video dela in fotografije so polne eksplicitne lezbične pornografije, ki je povsem drugačna od prikaza lezbične spolnosti s strani pornografske industrije.
Med številnimi avtorji je nujno omeniti še rekonstrukcijo skupltur iz Korova Milkbara, ki ga poznamo iz Kubrickove filmske predelave dela Peklenska pomaranča Anthonyja Burgessa. Korova Milkbar je nadrealni bar, kjer strežejo tako imenovano 'mleko z noži', opojno pijačo, ki si jo gostje dolivajo iz intimnih delov tamkajšnjih golih ženskih skulptur. Rekonstrukcija Kubrickove ženske izraža idealizacijo objekta poželenja, kar je doseženo z realističnim oblikovanjem in gladko, keramično površino skulpture.
Hito Steyerl se v video performansu In / Dependence loteva tradicije svoje nekdanje domovine Japonske. Tradicija vezanja in ostalih na zahodu odklonskih spolnih praks dežele vzhajajočega sonca je prisotna v tem visoko estetiziranem gledališko-plesnem performansu, kjer avtorica s svojim telesom uprizarja žgečkljive spolne pozicije. Nasproti temu je na ekranu predstavljen odličen parodičen video Arthurja Cottama iz leta 2003. Pornographic Apathetic se na izjemno humoren način loteva stereotipov pornografskih filmov. Igralci apatično, sedeč za omizjem zgolj s svojimi glasovi na način radijske igre interpretirajo klišejsko vsebino pornografske zgodbe.
Na vrata stopi vodovodni serviser, ki ga pričaka potrebna gospodinja. Takoj si začneta izmenjevati fraze kot so:
- pofafaj mi tiča,
- ne vem, nikdar ga nisem še poskusila,
- liži ga kot liziko.
In nadalje:
- ližem ti joške,
- ja, prihaja mi,
- ja, tudi meni prihaja.
Parodija celostnega zvočnega in vizualnega efekta zgodbe je tudi v dejstvu, da se zvokovna slika porničev mnogokrat snema naknadno, v posebnih studiih. Ker je pornografija resna industrija in resen poklic, so takšni tudi igralci, ki svoje vloge jemljejo strogo profesionalno. Ob tem so vprašanja, ali seks pred kamero pomeni tudi užitek, verjetno odveč.
Drugi, malce nerodnejši del razstave predstavlja izjemen nabor pornografskih in erotičnih filmov, ki so na različne načine zaznamovali svoj čas. Nekateri med njimi tako dokazujejo, da je subverzivnost mogoča tudi v današnjem času. To dokazuje režiser Bruce LaBruce s filmoma 'The Raspberry Reich' in 'Skin Flick / Skin Gang', kjer eksplicitno prikazuje množične gejevske orgije naci skinov. Jean Genet predstavlja svoj do 90. let prepovedani film iz leta 1950 'Un Chant d'Amour', ki v 26. minutah prikazuje prepovedano ljubezen med zapornikom in njegovim paznikom.
Richard Kern predstavlja svoj kultni film Fingered, kjer se v nadrealistični zgodbi o skrajnem nasilju in blasfemičnem seksu pojavi glasbenica in performerka Lydia Lunch. Pod psevdonimom Rinse Dream pa je leta 1982 futuristični pornič Cafe Flash posnel režiser Stephen Sayadian, v njem pa ne manjka estetizirane pornografije, popolnih teles in neizmerne sle, ki jo pisci futuristične literature pogosto navajajo kot zabavo prihodnosti.
Razstava 'The Porn Identity, Expeditions into the Dark Zone' je zanimiv, a nikakor ne popoln prikaz vrhuncev drugačne pornografske estetike, kot jo poznamo iz večine pornografskih publikacij, fotografij ali filmov. Malce moti neudobna postavitev filmskih predvajalnikov, ki zahtevajo od obiskovalca stoječe spremljanje. Morda pa se organizatorji bojijo nenadejanih masturbacijskih performativnih akcij. Razstava je v dunajski Kunsthalle odprta še do 1. junija.
V Galeriji Ganes Pratt se predstavlja slikarka Urša Vidic z novim projektom, pri katerem je nekoliko zapustila čiste slikarske vode in zašla v uporabo različnih medijev. Razstava obsega grafično serijo Nespremenljivo, v kateri je umetnica kolažirala detajle renesančnega slikarja Pietra Bruegela Starejš [brojgla]; serijo slik Melodije upanja, po kateri nosi naslov tudi cela razstava in eno video inštalacijo. Za razliko od prejšnjih so tokratna dela vsa manjšega formata, zaznamuje pa jih predvsem umetničino iskanje novih tehnik in izraznih možnosti. Z Uršo Vidic smo se pogovarjali o tokratni razstavi in o njenem delu:
Miha Colner, Ida Hiršenfelder
Komentarji
komentiraj >>