Z izbruhom ekonomske krize je tudi najbolj zagrizenim zagovornikom neoliberalistične doktrine postalo jasno, da svobodno in nenadzorovano delovanje tržnega mehanizma sčasoma vodi v vse večja makroekonomska neravnovesja, zato gospodarstvo potrebuje pomoč države. Praktično čez noč so se nekdanji nasprotniki državnih posegov (recimo v »The Economistu«) prelevili v zagovornike ponovnega vstopanja države v gospodarstvo kot spodbujevalke zadostne ravni efektivnega povpraševanja.

Zato se je mesto reference od Miltona Friedmana preneslo nazaj na drugega najvplivnejšega ekonomista druge polovice 20. stoletja, Johna Maynarda Keynesa. Friedman, ki je recimo znan po svoji izjavi, da ameriška družba potrebuje samo »štiri in pol« ministrstva od štirinajstih: finančno za pobiranje davkov, obrambno, pravosodno, zunanje in polovico zdravstvenega (zgolj del, ki preprečuje morebitne epidemije) - vsa ostala področja pa naj upravlja prosti trg – se je v trenutku zdel preživet.

Izpod ruševin sesute ekonomije se je začelo postopoma odkopavati keynesiansko doktrino zagovarjanja državnega intervencionizma. Kdo je bil John Maynard Keynes in kakšna je bila njegova teorija, ki se (predelana in nadgrajena) po sesutih iluzijah o neskončnosti napihovanja friedmanovskega balona, vrača v razmišljanja o možnih ekonomskih alternativah?

Najbolj slavno delo J.M. Keynesa je poleg »Traktata o denarju« iz 1930 še »Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja«. Knjiga, ki je dokončno izšla leta 1936, je bila v začetku, leta 1932, zasnovana pod naslovom »Monetarna teorija proizvodnje« - leto pozneje je Keynes spremenil naslov v »Monetarna teorija zaposlenosti«, 1934. pa sprejel dokončni naslov: »The General Theory of Employment Interest and Money«.

»Splošna teorija« je v razvoju ekonomske teorije povzročila prelom, ki ga imenujemo »keynesianska revolucija« in je nemara najbolj vplivno ekonomsko delo dvajsetega stoletja. Predstavljala je močan udarec neoklasični ekonomski teoriji in že takoj ob izidu leta 1936 dosegla nesluten odmev. Z njo je Keynes prepričal svet, da je vdanost v usodo zaradi ekonomske krize in množične brezposelnosti nesmiselna, saj je neskladje v agregatih ponudbe in povpraševanja možno reševati z razumno uporabo že znanih ekonomskih analitičnih orodij.

Trideseta leta 20. stoletja, zaznamovana z globoko depresijo, so vnesla dvom v temeljne predpostavke neoklasične ekonomske teorije - zlasti v koncept splošnega ravnovesja in predpostavko popolne konkurence. Neskladja med tedaj prevladujočo ortodoksno teorijo in praktičnimi problemi ni bilo mogoče odpraviti z doktrino »laissez faire« in svobodo tržnih sil, ki so temeljile na fleksibilnosti mezd in cen.

Nasvet »laissez-faire« teorije je bil, da ni treba narediti ničesar, saj bo delovanje tržnih zakonitosti uravnalo gospodarsko dejavnost. Po začasni krizi se bo gospodarska dejavnost znova povrnila na prejšnjo raven. Takšno sklepanje, ki je v bistvu temeljilo na Sayevem zakonu, da ponudba ustvari svoje lastno povpraševanje, je Keynes zavrnil, s tem, ko je trdil, da je nekaj vendarle potrebno storiti.

Zelo zgovorne so gospodarske razmere, ki so v letih 1929-33 vladale v ZDA: indeks fizične proizvodnje je padel na 50%, cene so padale, s tem pa tudi profiti in mezde, nezaposlenost je bila okoli 25% - v nekaterih panogah tudi 60% -, obrestne mere so bile visoke; obstajala je torej splošna neizkoriščenost proizvodnih kapacitet.

Tedaj prevladujoča ekonomska teorija je izhajala iz klasičnega (z izjemo Malthusovega nasprotovanja) prepričanja o veljavnosti Sayevega zakona, ki pravi, da ponudba ustvarja svoje lastno povpraševanje. To implicira, da je kriza hiperprodukcije v nekaterih panogah le začasna in da bo strukturno prilagajanje ponudbe povpraševanju pognalo gospodarstvo znova navzgor. Gospodarski tokovi se bodo sami od sebe uravnali, zato bo poskrbela Smithova nevidna roka trga. Ta zadnja predpostavka pa seveda implicira nepotrebnost vmešavanja države v gospodarstvo z ekonomsko politiko.

Sayev zakon sicer ne pravi, da prav vsaka ponudba blaga na trgu najde svojega povpraševalca - dopušča začasna neskladja med ponudbo in povpraševanjem, ki so bodisi strukturna, kar pomeni, da se v nekaterih panogah tokovi ponudbe blaga ne ujemajo s povpraševanjem, ali pa časovna, kar pomeni, da se v določenih obdobjih povpraševanje ne ujema s ponudbo. Vendar pa Sayev zakon pravi, da tržni mehanizem z nihanjem cen takšna neskladja sam od sebe odpravlja. Možne so torej občasne delne krize, ne pa tudi splošna kriza realizacije blaga.

V skladu s takšnim mišljenjem tudi na trgu delovne sile, v primeru nezaposlenosti, ni potrebno državno vmešavanje, saj bodo za odpravljanje brezposelnosti poskrbele tržne sile same: v praksi je veljala politika »zategovanja pasu«: padanje mezd bo sčasoma »samo od sebe« povečalo zaposlovanje, saj bo zniževanje mezd prišlo do točke, ko bo delovna sila postala tako poceni, da se bo povečalo zaposlovanje.

Keynes sicer ni zanikal »veljavnosti« Sayevega zakona (in s tem tudi pravilnost klasičnih teoretskih izhodišč) za gospodarstva devetnajstega stoletja. Tako je v svoji »Splošni teoriji« zapisal: »Novi bogataši devetnajstega stoletja niso bili vzgojeni za velike izdatke in so preferirali moč, ki jim jo dajejo investicije glede na ugodja takojšnje potrošnje … V tem dejstvu tiči poglavitno opravičilo kapitalističnega sistema. Če bi bogati zapravili pridobljeno bogastvo za lastne užitke, bi svet že zdavnaj spoznal, da je takšen režim nemogoč. Toda oni so kot čebele varčevali in investirali, tudi za napredek celotne skupnosti«.

Torej je v tistem času obstajala zadostnost efektivnega povpraševanja, kar tudi pojasnjuje rast in razvoj kapitalističnih gospodarstev v devetnajstem stoletju. Toda, kot nadaljuje Keynes: »Bolj kot je bogata družba, večja bo težnja k naraščanju dejanske vrzeli glede na potencialno proizvodnjo … V revni družbi obstaja nagnjenost, da se potroši večji delež outputa, tako da bo tudi skromno investiranje omogočilo polno zaposlenost; medtem pa bo bogatejša skupnost morala iznajti načine za spodbujanje investiranja, če naj bo nagnjenost k varčevanju bogatejših posameznikov v družbi usklajena z zaposlenostjo revnejših. Če je v potencialno bogati družbi nagnjenost k investiranju majhna, potem bo, ne glede na potencialno bogastvo, načelo efektivnega povpraševanja vsililo zmanjševanje dejanskega outputa …«.

Skratka, čimbolj postaja družba »bogata«, tembolj prihaja do izraza problem nezadostnega efektivnega povpraševanja, zato bi morala država po Keynesovem mnenju z ekonomsko politiko spodbujati oziroma skrbeti za vzpodbujanje proizvodnje z ustvarjanjem zadostne ravni efektivnega povpraševanja.

S stališča razvoja ekonomske teorije je Keynesova teorija - v primerjavi z marshallijansko teorijo - pomenila bistven obrat v načinu obravnave gospodarskih dogajanj oziroma kar keynesiansko »revolucijo«. Keynes je iz marginalsitičnega »mikroekonomskega pristopa« prestopil v makroekonomsko obravnavo gospodarskih pojavov in svojo kritiko tradicionalne ekonomske teorije osredotočil na tri področja: denarno teorijo, Sayev zakon trga in enakost med prihranki in investicijami.

Keynes je na področju denarne teorije spodmajal temelje do tedaj ustaljeni dogmi o konstantnosti obtočne hitrosti denarja in ponovno vpeljal funkcijo denarja kot zaklada, ko je sledeč Marshallu argumentirano dokazal, da je v sistemu nenehno prisotno neko posebno povpraševanje po denarju, kot obliki premoženja, in se kot takšno lahko zelo svojevoljno in silovito spreminja.

Po Keynesovem mnenju povpraševanja po denarju ne določa le povpraševanje za transakcijske namene - torej za nakupe blaga in storitev -, ampak tudi špekulativno povpraševanje po denarju - želja po imetju denarja z motivom imeti več denarja -, ki se izraža v likvidnostni preferenci. Le-to se opredeljuje kot preferiranje ekonomskih subjektov po imetju premoženja v likvidni obliki - v denarnih sredstvih na vpogled oziroma v gotovini -, v primerjavi z imetjem premoženja v manj likvidnih oblikah, kot so na primer državne obveznice ali pa različne oblike vezave denarja, ki prinašajo določene obresti.

Drug, izjemno pomemben Keynesov doprinos je njegova kritika že omenjenega Sayevega zakona trga. Keynes je namreč dokazal, da upoštevanje in vpeljava vloge denarja, kot ga je razumel sam, dokončno spodbija veljavnost Sayevega zakona o trgih in s tem končuje njegovo stoletno dominacijo v tradicionalni ekonomski teoriji. Keynesovo trdno prepričanje je bilo, da ko dopustimo ponovno funkcijo denarja kot zaklada, ki seveda lahko pomeni tudi nenadno in dolgoročno povečanje likvidnostne preference, pade veljavnost Sayevega zakona .

Sayev zakon trga je kot predpostavka klasičnega liberalističnega modela ekonomskega mišljenja dovoljeval in omogočal teoretično vero v tržni mehanizem, ki da samodejno poskrbi za ravnotežno in polno zaposlitveno raven vseh razložljivih produkcijskih faktorjev v družbenem gospodarstvu«. Tako je Sayev zakon trga neupravičeno teoretično posploševal neposredno menjavo blaga za blago in s tem spregledal, da menjavo posreduje denar. Z njim pa bi bilo seveda potrebno povezovati ekonomske krize oziroma njene formalne možnosti.

Kot smo pokazali malce prej, je bilo Keynesovo trdno prepričanje, da ob dopuščanju ponovne funkcije denarja kot zaklada, ki seveda lahko pomeni nenadno in dolgoročno povečanje likvidnostne preference, pade veljavnost Sayevega zakona. Poleg tega pa se poruši tudi tradicionalna razlaga povezanosti med prihranki in investicijami s pomočjo mehanizmov obrestne mere, ki da jih tekoče usklajuje, saj sedaj lahko prihranki nenadoma močno presegajo investicije in tako povzročijo znižanje efektivnega povpraševanja.

Premajhno efektivno povpraševanje je tako posledica čedalje močnejšega »rentijerskega sloja« denarnih kapitalistov, ki jih ne zanimajo več realne investicije, ampak samo finančne. Od tod Keynesova opazka, da sodobni kapitalizem producira prevelike prihranke, ki jih nihče ni v stanju realno investirati.

Logična posledica takšnega Keynesovega razmišljanja je bil njegov sklep, da se moderni kapitalizem sooča z veliko neučinkovitostjo tržnega mehanizma, ki ni v stanju, da bi sam po sebi zagotovil polno zaposlenost produkcijskih faktorjev. Smithova »nevidna roka« ni več zadostni koordinacijski mehanizem, ki bi zagotovil izrabo danih resursov. Mikroanalitični aparat in mehanizem marshallijanskega tipa je zato potrebno nadgraditi z makroanalizo in njenim mehanizmom in instrumenti, s katerimi bodo kapitalistične države lahko obvladovale makroekonomsko dogajanje.

Novi mehanizmi in instrumenti makroekonomske politike pa so v času Keynesovega pisanja »Splošne teorije« že delovali: v polni meri v ZDA v okviru Roosveltovega New Deala, kasneje tudi v nacistični Nemčiji in delno v Veliki Britaniji. Keynesova nova teorija je bila zato samo teoretična posplošitev že obstoječe prakse, kar pa nikakor ne zmanjšuje Keynesovega teoretičnega prispevka.

Tako je v obdobju po 2. svetovni vojni prevladovala keynesianska politika spodbujanja agregatnega povpraševanja. Takšna politika »demand managementa« je bila zelo učinkovita: stopnje gospodarske rasti so bile zadovoljive, inflacija je bila na zmernih, obvladljivih ravneh. Tudi brezposelnost se je gibala v zmernih mejah, pač pa je naraščal javni dolg kot posledica keynesianske deficitarne naravnanosti proračunov.
Dokaz, ki potrjuje splošno sprejemanje in učinkovitost keynesianske politike, jedrnato izraža stavek Miltona Friedmana, kasneje vodilnega zagovornika keynesianizmu nasprotujoče monetaristične smeri, ki je dejal: »Vsi smo keynesianci« in podobno je pritrdil tudi Richard Nixon, ko je dejal, da je »tudi on keynesianec«.

Keynesova teorija je prevladovala celih 40 let: tako rekoč od leta 1933 pa do 1972, ko je izbruhnila prva naftna kriza. Razmere so se spremenile sredi sedemdesetih let, ko je prišlo do povečanja svetovnih cen nafte, t.i. naftnih šokov. To se je v razvitih zahodnih državah, uvoznicah nafte izrazilo v posledičnem splošnem povečevanju stroškov proizvodnje in zmanjšanju agregatne ponudbe. Tako se je zlom keynesianizma v začetku 70-ih let začel s pojavom t.i. stagflacije.

Stagflacija je fenomen, ki se ga s keynesiansko teorijo ne da preprosto razložiti - sočasnost in prepletenost brezposelnosti in inflacije. Kombinacija stagniranja gospodarske rasti in naraščanja inflacije je tako narekovala spremembe v usmeritvi ekonomske politike v smeri stabiliziranja agregatnega povpraševanja in aktiviranja sil ponudbe. Dva naftna šoka, študentski in delavski nemiri, vietnamska vojna in drugi dejavniki so v ZDA in razvitih državah Zahodne Evrope prekomerno dvigali stroški produkcije in povzročali stroškovno in povpraševalno inflacijo. Poleg tega je v ozadju teh dogajanj že nekaj let tekel zelo intenziven proces dramatične preobrazbe tržne strukture v ZDA, Zahodni Evropi in Japonski, ki je pomenil zlasti nastanek oligopola velikih korporacij.

Reakcija na keynesiansko politiko je bilo v osemdesetih spremenjena ekonomska vloga in politika države in sicer iz keynesianskega vmešavanja in spodbujanja povpraševanja v klasično umikanje države iz gospodarstva: dominantno vlogo spodbujevalca gospodarske dejavnosti naj potemtakem opravijo tržne sile oziroma ponudba in povpraševanje. V konkretni obliki je nakazano ekonomsko politiko v ZDA izvajala administracija predsednika Reagana, v Veliki Britaniji pa vlada »železne lady« Margaret Thatcher.

Keyensianska doktrina, ki se je v začetku sedemdesetih let z neuspešnim soočanjem s pojavom stagflacije izčrpala je tako postala tarča uničujočih kritik ekonomistov različnih smeri: od monetaristov, teoretikov ekonomike ponudbe, teoretikov racionalnih vprašanj in neoliberalistov. Njihova skupna značilnost je bila vračanje v okrilje Smithovega ekonomskega fundamentalizma.

Kritika je prišla predvsem s strani ekonomistov, kot so bili Friedman, Lucas in Sargent, ki so v svojih teoretičnih prispevkih rehabilitirali klasične liberalistične postulate in jih dopolnili z nekaterimi novimi koncepti, da bi tako dokazali samodejnost vzpostavljanja polno zaposlitvenega ravnotežja v tržnem gospodarstvu.

Po drugi strani pa so številni teoretiki iz vrst postkeynesiancev, institucionalisov in neomarksistov namesto, da bi v celoti zavračali dosežke keynesianizma, keynesianizem poskušali nadgraditi ali nadomestiti njegove »preživele« segmente s posameznimi dodatki in inovacijami v prepričanju, da so določeni stebri keynesianske teorije še zmeraj veljavni in dolgoročno nenadomestljivi.

Ta drugačna teoretična kritika neoklasične sinteze oziroma neoklasičnega keynesianizma je nekako od sredine petdesetih let dalje začela prihajati s strani avtorjev, kot so bili Kaldor, Shackle in Weintraub, ki jih štejemo med utemeljitelje t.i. postkeynesianizma. Ti avtorji so uveljavljali stališče, da je Keynesova teorija v okviru neoklasične sinteze dejansko izgubila svojo izvirno vsebino. Neoklasična sinteza je po mnenju postkeynesiancev zanemarila Keynesovo teoretično inovativnost, in sicer zato, ker novi teoretični elementi niso bili združljivi z neoklasično »evklidsko« analitično paradigmo.

Usodo Keynesove teorije naj bi na nek način zakoličila tudi njena dvojnost, saj je bila Keynesova teorija zelo močna v smislu pozitivne teorije, izrazito šibka pa je bila v kritiki neoklasične teorije, kar je bil eden od razlogov za možnost pripojitve v neoklasično ekonomsko razmišljanje.

Ena ključnih značilnosti, ki jih je Keynes pripisal svoji teoriji efektivnega povpraševanja v tridesetih letih, je bila njena splošnost, t.j. sposobnost pojasnjevanja različnih možnih ravnovesnih ravni proizvodnje in zaposlenosti v neki ekonomiji. S pojavom Keynesove splošne teorije je bila do tedaj prevladujoča marshallianska, neoklasična ekonomika implicitno »degradirana« na raven teorije posebnega primera.

Neoklasični ekonomisti so na to, zanje neugodno implikacijo keynesove teorije, razmeroma hitro našli odgovor. Keynesova teorija naj bi namreč bila le kratkoročnega značaja in zato naj bi bila takšna tudi njena revolucionarnost.

S tem je bila ustvarjena osnova za t.i. neoklasično sintezo, s katero je po 2. Svetovni vojni Samuelson vzpostavil nekakšen »modus vivendi« neoklasične in Keynesove ekonomske teorije. V tem navideznem sožitju je bila Keynesova teorija bolj ali manj zreducirana na raven teorije makroekonomske politike, ki na kratki rok z umetnim dvigovanjem agregatnega povpraševanja skrbi za doseganje polne zaposlenosti kot pogoja za »uporabnost« neoklasične teorije na dolgi rok.

Za Keynesa se je v neoklasični ekonomski teoriji in v ekonomski praksi uveljavilo precej stereotipnih oznak. Najpogostejša je tista, ki pravi, da je bil Keynes teoretik kratkega roka, ki je v pogledu ekonomske politike poudarjal izključno povpraševalno stran ali celo zagovarjal nenadzorovano proračunsko trošenje. K tej posplošeni, enostranski opredelitvi je pravzaprav veliko prispeval Keynes sam z ironičnimi izjavami, kot na primer v »Traktatu o denarni reformi«, da »smo na dolgi rok vsi mrtvi«, in z nekaterimi karikiranimi primeri v »Splošni teoriji« o vlogi državne potrošnje v depresiji.

Poleg tega je Keynesova »Splošna teorija« kmalu po svojem nastanku postala predmet številnih shematizacij in stereotipnih posplošitev, s katerimi se je razmeroma zapleteno Keynesovo razlago poskušalo prevesti v čim bolj eksaktno in tradicionalni metodologiji primerno obliko. Čeprav so tovrstne shematizacije (tudi zaradi svoje pedagoške uporabnosti) veliko prispevale k »popularizaciji« Keynesove teorije, so jo po drugi strani tudi bistveno osiromašile in zbanalizirale.

Ker se znotraj trenutnih poskusov rehabilitiranja sesute ekonomije odvija tudi vračanje k izvornemu Keynesu, se namesto Friedmanovih idej (bodisi v originalu bodisi v izpeljankah) v razprave o reševanju svetovne ekonomije ponovno vračajo Keynesove ideje. Iz naftalina se je potegnilo njegove slavne izjave, kot je recimo: »Kadar koli privarčujete pet šilingov, postavite človeka za en dan na cesto« ipd.

Nedvomno pa se kar samo od sebe zastavlja vprašanje, če ne predstavlja trenutno poveličevanje Keynesa le začasen odmik od ideološke prevlade Friedmana in bo le-to zamrlo takoj, ko se bo svetovno gospodarstvo vrnilo na ustaljene tirnice »laissez faire«-a?

Skupaj z vami je bila v poznih nočnih urah keynesianka tudi Tisa V.