Tadej Droljc recenzira nastop kanadskega tvorca elektronskih ambientalnih zvočnih krajin Tima Heckerja v Ljubljani (v celoti!)...
TIM HECKER, 30. 5. '09; Jakopičeva galerija, Ljubljana
* Preteklo soboto je s pomočjo kolektivov Synaptic, MoTA in Rx:Tx v naše kraje zašel svojevrstni, v svetu priznani kanadski elektronkar Tim Hecker. Prav gotovo bi lahko trdili, da je Hecker ne samo najvidnejši izvoznik Montrealskega, melanholično senzibilnega patosa v elekronski obliki, ampak celo eden najznačilnejših predstavnikov tega pomembnega glasbenega fenomena, ki se je v preteklosti napletel predvsem okoli založb Constellation in Alien8 (beri: elienejt). Nekoč izredno izvirni Montrealčani danes še vedno reciklirajo desetletje ali več stare ideje, in Hecker v tem ni nobena izjema. Vsekakor pa to še vedno počne na njemu edinstven način, ki za razliko od post rockerskega montreala ni postal svetovni undergrunt trend. Zato smo ga seveda vsi ljubitelji eksperimantalne elektronike težko pričakovali vrsto let, tokrat pa smo ga imeli priložnost tudi prvič slišati na domačih tleh. Grmelo je v Jakopičevi galeriji.
Poleg subtilnih destruktivnih napevov in izpijenega občutka za dinamično balansiranje zvočne atmosfere, je Hecker tudi pravi elektronski mesar, ki zna celotne kompozicije podrediti brutalnim kolesjem distorzije ali pa rezkim, ušesa parajočim resonančnim frekvencam, ki jih v svetu glasbe, bolj v konceptuanem smislu, dovoljujejo le nojzerski okviri. In tokrat je bila ravno resonanca krivec za občasna, a vendar prekomerna neugodja, ki so spremljala poslušanje sicer izredno lepega, čustveno intenzivnega in energičnega Heckerjevega seta. Ozek pas srednje/visokih frekvenc je na dveh skladbah resoniral v taki meri, da je popolnoma prekril preostalo zvočno sliko, mene pa pripravil do tega, da sem si pokril ušesa. Enake pritožbe sem slišal tudi od ljudi z drugih koncev dvorane, kar napeljuje na neprimerno ozvočen prostor. To se je dogajalo pri dveh komadih, kar seveda pove precej tudi o neprimernosti oz. površnosti vnaprej pripravljenega materiala oziroma njegovega serviranja na dotičnem dogodku.
Če nastop primerjam z dvema preteklima Heckerjevima koncertoma, ki sem jima prisostvoval pred dvema in štirimi leti, potem bi lahko rekel, da je bil to njegov najboljši nastop, ki je - izvzemši prej omenjenega - ohranjal skozi celoten set koherentno zmes brutalnega in subtilnega zvočnega procesiranja. Na hrupnih livadah so v spomladanski maniri hitro zacvetele nežne melodične cvetice, ki so se izgubljale v močnem zvočnem vetru, padale so na tla in se v trohnenju pripravljale za nov cikel, novo vstajenje, novo pomlad. Tim Hecker je to naravno cikličnost serviral v lepo povezani, a ne klišejski, dramsko trikotni ponavljajoči se formi, tako da je poslušalčeve občutke skozi ves nastop držal v šahu. Nikoli nismo vedeli, v katero smer bo Heckerjev veter zapihal. Vsekakor je pihalo močneje in močneje, zvočenje ni popuščalo v svoji masivnosti, zato se je nastop kar prehitro končal v izteku bučnega krešenda. Lahko bi potožil, da je umanjkal kak subtilnejši razpaljot, pa vendar od Heckerja kaj takega tudi ni bilo pričakovati.
Glasno in - kot se spodobi - po vsem telesu občuteno glasbeno izkušnjo so spremljale tudi vizualije s strani Dekaos, ki pa s svojo preprostostjo, statiko in okornostjo nekako niso bile kompatibilne z glasbo oz. so bile preveč postavljene v ospredje, in so na ta način v TV slogu črpale vse preveč pozornosti. Manjkala je tudi kaka žimnica za pod zadnjo plat, a glede na to, da mokrota iz zunanjih ulic ni dosegla sprednjih vrst, to niti ni bil problem. Vsekakor je šlo za izredno všečen dogodek, ki je na eni strani dodal še en pomemben kamenček v mozaik vseobsežnejših ljubljanskih elektronskih gostovanj, hkrati pa je bil to še eden izmed dogodkov, ki je opozarjal na razveseljujoče dejstvo, da število kultivirane publike v naši mali, a v zadnjem času še kako aktivni prestolnici, raste s številom kvalitetnih gostov.
Pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>