Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BURAKA SOM SISTEMA: Black Diamond (Enchufada/ Fabric/ distribucija Matrix Music, 2008/ 2009) (ponovitev 9. 6. '09 ob 00.30) (2672 bralcev)
Torek, 2. 6. 2009
juREm



Jure Matičič recenzira novo senzacijo na plesiščih, ploščo projekta Buraka Som Sistema, ki plesne podije trese z svojo umazano, ulično verzijo vroče angolske glasbe kuduro ... (v celoti!)
* Še dobro, da se babilonski nabor muzik tega sveta kdaj pa kdaj izogne najbolj izpostavljenim in publiciranim tokovom glasbene industrije in se obrne proti getoiziranim glasbam tretjega sveta. Posebej vznemirljivo pa je, če se te urbane godbe iz Afrike ali Latinske Amerike preselijo v katero od metropol Evrope ali Severne Amerike, kot se je to zgodilo z brazilskim »funk carioca« gibanjem ali pa za današnjo tolpo bumov še kako aktualno Angolsko muziko z imenom »kuduro«. Iz Luande, kjer je ta pocestna in z ritmi bogata godba nastala, se je namreč »kuduro« skupaj z iskanjem boljšega življenja bivših Portugalskih kolonialnih podanikov v velikem slogu preselil v Lizbono. Tam se je stvar združila še z novodobnimi elektronskimi strategijami in nastali so Buraka Som Sistema, pol portugalski, pol angolski projekt, ki seveda spominja na svoje številne sodobnike, kot so na primer M.I.A., Diplo, Santogold in podobni ekspatrioti iz vseh mogočih deprivilegiranih koncev sveta. Pri tem mislim tako na šrilanške »slume« kot na ameriške »gete«, kjer smo bili priča nepregledni vrsti hip-hoperskih mutacij in elektro-booty-tech predelav za potrebe množičnih ljudskih rajanj. Razlika med razvitimi in nerazvitimi je torej na nivoju geto muzik popolnoma nepomembna, saj se zdi, da so prav te prva in edina povezava obeh svetov, ki deluje vsaj približno enakopravno.

No, ampak če damo na stran godbeni imperializem, se lahko posvetimo naši zelo razgibani četverici pod imenom Buraka Som Sistema, ki se je zbrala okoli leta 2006 in s svojim progresivnim »kudurom« takoj začela nastopati po lokalnih klubih v Lizboni. Že v istem letu so na podlagi dobrih odzivov, ki so jih dobili na svoji Myspace strani, preko lokalne založbe Enchufada obelodanili malo ploščo »From Buraka to the World«, ki se je kasneje pojavila še v razširjeni reinkarnaciji z dodatnimi komadi in skorajda albumsko zasnovo. Samo ime prihaja iz precej smešne situacije, saj se je četverica poimenovala po lokalnem reggae bendu, ki si je zelo nesrečno prevedel angleški izraz »sound system«, le da so namesto »sistema du son«, napisali »son sistema«. V glavnem, ker so nesrečni reggaejaši prihajali iz Lizbonskega predmestja Buraka, so se naši protagonisti hudomušno odločili za ime Buraka Som Sistema. Ekipo producentov in emsijev sestavljajo João Barbosa z umetniškim imenom Li'l John, Rui Pité, znan kot DJ Riot, Andro Carvalho alias Conductor in Kalaf Ângelo, ki za razliko od prvih treh, ki so tudi producenti, skrbi predvsem za vokaliziranje in potentno hujskanje plešočih množic.


To pride še posebej prav, ko se zgodi nastop v londonskem mega klubu Fabric, kjer so Buraka Som Sistema doživeli svoj prvi pravi uspeh in priznanje. Konec koncev jih je Fabric vsaj distribucijsko tudi vzel pod okrilje pri njihovem drugem fonografskem izdelku z naslovom Black Diamond, na katerem so svoje vrste okrepili še s celo vrsto bolj ali manj znanih emsijev. Na plošči se poleg osnovnih članov slišijo še M.I.A., DJ Znobia, Saborosa ter Puto Prata, torej po večini Angolski emsiji, ki plošči dajejo še bolj avtentičen občutek elektroniziranega »kudura«, ki je že v osnovni različici ritmično zelo bogat in razgiban, v novodobni varianti pa naravnost »naspidiran«, kot pač vse getoizirane muzike, ki smo jih imeli priložnost na tej radijski postaji predstavljati do sedaj.

Četverica, ki se je v Lizboni srečala predvsem preko ekip in »sound systemov«, s katerimi so sodelovali, je na koncu odkrila skupne interese in svoje ime ponesla tako daleč, da je celo na emtivijevskih nagradah pobrala nekaj prvih mest. To je sicer povsem postranskega pomena, če poslušamo njihovo hektično in agitatorsko mešanico elektronike in urbanih zvokov tretjega sveta, ki ploščo »Black Diamond« dela tako posebno. Pravzaprav lahko še enkrat z gotovostjo trdimo, da se najbolj zanimive reči ne dogajajo več v okvirih zahodnih tradicij, ampak v njihovih recikliranih in remiksanih verzijah, ki nastajajo v Luandi, v Riu, Mexico Cityju, Miamiju, Detroitu in konec koncev v Lizboni.

pripravil Jure Matičič



Komentarji
komentiraj >>