Samo še do petka opolnoči je za potrpeti in vsa domača medijska trobila večinsko državotvornega diskurza se bodo zaradi predvolilnega molka vsaj do nedelje ob 22.00-ih zvečer primorana prenehati ukvarjati s pretendenti in pretendentkami za sedem plus en fantomski sedež v Evropskem parlamentu - ki bo edini pravi zmagovalec teh evropskih volitev...
Samo še do petka opolnoči je za potrpeti in vsa domača medijska trobila večinsko državotvornega diskurza se bodo zaradi predvolilnega molka vsaj do nedelje ob 22.00-ih zvečer primorana prenehati ukvarjati s pretendenti in pretendentkami za sedem plus en fantomski sedež v Evropskem parlamentu. Evropske volitve sicer v vseh 27 članicah Evropske Unije potekajo od četrtka do nedelje. Paradoks evropske le na prvi pogled transnacionalne demokracije je sicer v tem, da se volilna udeležba vztrajno manjša, kljub temu da se število volilnih upravičencev in sicer v prvi vrsti še naprej papirnata pooblastila poslancev Evropskega parlamenta večajo. Toda vseevropskemu volilnemu občestvu še vedno le ni prav jasno, o čemu in če čemu sploh, izmenoma v Bruslju in Strasbourgu evro-poslanci odločajo.
Tokratne evropske volitve sicer od jutri do nedelje po vsej Uniji še naprej potekajo po ureditvi, kot jo predvideva Pogodba iz Nice. Res sicer je, da je 26 od 27-ih držav vmes že ratificiralo tudi Lizbonsko pogodbo, po kateri se bo število poslancev iz sedanjih 736 do leta 2014 povečalo na 754, v naslednjem petletnem mandatu pa kozmetično znižalo na 751 poslancev. Edina članica, ki je o ratifikaciji za prihodnjo ureditev Unije ključne evropske pogodbe odločala na referendumu 12. junija lani, je bila Irska, saj jo k temu zavezuje njena ustavna ureditev. Vse preostale članice in torej tudi Slovenija, so ratifikacijo Lizbonske pogodbe raje in lažje izvedle kar po nacionalnih parlamentih.
Toda irski volivci so Lizbonsko pogodbo zavrnili. Proti je glasovalo 53,4 odstotkov volivcev, podprlo pa jo je 46,6 odstotkov. Ključni razlogi za to zavrnitev naj bi bili predvsem pomisleki v zvezi z davčno politiko, splavom, izobraževalno in družinsko politiko ter ohranitvijo irske vojaške nevtralnosti, saj Lizbonska pogodba med drugim predvideva tudi oblikovanje skupnih vseevropskih vojaških sil. Irski NE pa je kakopak zavrl in še nekoliko dodatno zapletel to institucionalno reformo Evropske Unije. Kajti da bo ta tudi dejansko uveljavljena, jo pač morajo potrditi vse države članice, in zato tokratne volitve še vedno potekajo v skladu z določili Pogodbe iz Nice.
Irska naj bi sicer referendumsko ponovitev poskusa ratificirati Lizbonsko pogodbo izpeljala še pred koncem mandata trenutne Evropske komisije, torej do 1. novembra 2009. V zameno so ji voditelji drugih članic obljubili odločitev o ohranitvi veljavnega sistema oblikovanja komisije po načelu en komisar na državo članico. V skladu z Lizbonsko pogodbo naj bi bilo od leta 2014 število komisarjev enako dvema tretjinama držav članic, hkrati pa pogodba dopušča možnost, da države članice soglasno odločijo, da ohranijo veljavni sistem po načelu en komisar na državo članico. Torej če se bodo irski državljani v drugo odločili pravilneje, bo Evropska komisija v prihodnje štela 27 nacional-komisarjev.
Sam o sebi je tik pred razpustitvijo maja letos sicer odločil tudi Evropski parlament. Poslavljajoča se poslanska ekipa je sklenila, da naj bi imelo 18 dodatnih poslancev, ki bodo državam članicam pripadli po Lizbonski pogodbi, po pogodbi iz Nice pa še ne, do uveljavitve nove ureditve v Evropskem parlamentu status opazovalca. Kar na praktični ravni udobnega vsakdana pomeni, da bi naj ne imeli glasovalne pravice, vendar pa bi za svoje opazovanje v Evropskem parlamentu prejemali polno poslansko plačo. Ta pa na to eno fantomsko poslansko glavo na letni ravni brez stroškov za osebje znese spodobnih 84.460 evrov.
Zadeva je sicer še kako zanimiva tudi za domače dvorišče od države. Kljub temu da se demokratični vpliv domovine v skladu z Lizbonsko pogodbo v Evropskem parlamentu res ne bo kaj omembe vredno povečal, pa je tudi domovina med članicami, ki bo kvoto evropskih poslanskih mest povečala za eno fantomsko poslansko glavo. Slovenija ima tudi na tem področju na kožo domače politične kaste pisan, a silno zakompliciran volilni sistem, ki ob obkrožanju posameznih list upošteva tudi preferenčne glasove. Posamezna različica volilnega sistema je sicer stvar posamezne države članice. Po vsej povezavi so skupna zgolj demokratična pravila in tajno glasovanje, ne pa tudi denimo volilni prag.
Kako in kdaj bo izbran slovenski fantomski poslanec, zgolj enako plačani opazovalec svojih sedmih poslanskih kolegov z glasovalno pravico, zaenkrat ostaja neznanka. Prav tako ni nobenega zagotovila, da se Irci v drugo res utegnejo premisliti in Lizbonsko pogodbo tudi dejansko podpreti. Toda ker to, kako natančno bo po še naprej negotovi irski referendumski potrditvi tudi dejansko potekala izbira tega dodatnega fantomskega poslanca, ni določeno, bo ta pač določen kar na podlagi izidov nedeljskih volitev.
Do uradnih rezultatov tokratnih volitev 19. junija, se bo tako v ospredju javne pozornosti vrtelo predvsem vprašanje, kaj da rezultati za že polnopravnih sedem poslanskih mest v Evropskem parlamentu, pomenijo za notranjepolitično razpoloženje domačega volilnega telesa. Takoj potem pa se bodo politična kopja začela biti za pravzaprav velikega zmagovalca ali pač zmagovalko teh evropskih volitev – fantomskega poslanca ali poslanko, na katerega primeru se tudi iz slovenske perspektive razgalja vsa ta blišč in beda fantomske evropske demokracije. Toda tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačim fantomskim poslancem kot edinim pravim zmagovalcem teh evropskih volitev v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>