Božidar Plesnik recenzira fanki veselico z ameriško afrobeat zasedbo Nomo na letnem odru Gala Hale ... (v celoti!)
NOMO, 2.6. '09; Letni oder Gala Hale- Metelkova mesto, Ljubljana
* Ob minulem koncertu, ki se je v torek, 2. junija, pripetil na najljubšem izmed prizorišč letošnje Druge godbe, se nehote porajata dve temeljni vprašanji. Kaj lahko afrobeat kot izredno specifičen glasbeni žanr, potem ko odmislimo njegova najbolj izpostavljena aktualna imena, dandanes sploh še ponudi poslušalcu razen neke generične glasbene izkušnje. V našem primeru pa morda še pomembneje, kaj lahko nek afrobeat band poslušalcem ponudi v živo? Nomo so ob večih priložnostih označili za futuristične afro-funk avanturiste in četudi se po besedah njihovega vodje, Elliotta Bergmana, venomer otepajo tovrstnega enoznačnega etiketiranja in kot vire svojega navdiha navajajo nemški krautrock, ameriške minimaliste, indonezijski gamelan in spiritualni jazz, je afrobeat vendarle prva in edina konkretna označba, ki se porodi v glavi ob poslušanju njihove glasbe.
Ko človek takole posluša godbo za izganjanje zlih duhov, kakor so jo Nomo okarakterizirali sami, ima vseskozi občutek, da se v miksu sliši znana tema Sun Raja, da se je v simpatične napeve ujela melodična mojstrovina katerega izmed Kutijev, zaradi nabora inštrumentarija pa se je v moje misli spontano vrinila tudi navezava na njujorškega multiinstrumentalista Mice Parade. Vendarle so Nomo igrali bolj ali manj avtorske skladbe predvsem iz zadnjih dveh albumov. Pretirana polikanost tako nastopajočih, kakor tudi glasbe same je nekoliko sfižila morda krivična pričakovanja po grobi in surovi funkerski žurki. Manjkalo je nekaj tiste potrebne ostrine pa tudi kakšen bolj improvizacijski moment bi bil skrajno dobrodošel. Vendar je to očitno polje v katerega Nomo nerado odnaša in niti ne čutijo pretirane želje po poseganju v te sfere.
Poleg vodje benda, Elliotta Bergmana, je bil daleč najbolj aktiven in koristen član na odru Dan Bennett, bariton saksofonist, ki iz svojega inštrumenta sicer ni izvabljal ne vem kakih revolucionarnih glasbenih zamisli, se je pa očitno trudil in vseskozi dvigoval vzdušje na odru. Tisti malo mlajši in predvsem bolj trendovsko naravnani odjemalci godbe so prišli na svoj račun v zadnji tretjini koncerta, ko so Nomo prisotne pozvali pet korakov bliže, odebelili svoj glasbeni konstrukt s sintetizirano bas linijo in v trendovskem indierock disko stilu navili zdaj že konkretno poplesavajočo publiko.
Z nastopom so bili konec koncev zadovoljni tudi glasbeniki sami, ki so v kasnejšem pogovoru povedali, da so odigrali najboljši koncert v sklopu njihove trenutne evropske turneje. Menda si lahko štejemo v čast, da smo ob koncu koncerta doživeli še njihov izštekani manifest s hipijevskim popevanjem sredi občinstva. To bojda storijo le na tistih boljših koncertih. Bravo in čestitke torej drugogodbaški publiki, ki je tisti večer dobila to, po kar je prišla - nepretenciozen bend, ki igra po posluhu in ne po notah, hkrati pa potencialno plesno uspešnico večera, ki je povsem dostojno razgrela prisotne.
Glavna pomanjkljivost v očeh spodaj podpisanega niti ni bila v glasbi sami oz. v njeni izvedbi temveč v načinu, kako je bila dostavljena. A naj razložim tole malo bolj podrobno. Afrobeat v vseh svojih derivatih je namreč plesna glasba, ki s svojo glasbeno strukturo v veliki meri temelji na repeticiji in posledičnem transu. Tega se je zelo dobro zavedal utemeljitelj žanra, nigerijski polbog Fela Kuti, ki ni zaman delal tudi po 20- in večminutne komade. Nomo so, nasprotno, v trenutkih, ko so komadi dosegli stopnjo preloma, v nekakšni belski petminutni pop formi zaključevali komade. Škoda, ker je morda tudi zaradi tega umanjkalo nekaj malega tiste presežne energije, ki je bila prisotna na koncertu Getatchewa Mekurye in The Ex dober teden pred tem in po katerem si bomo prav gotovo zapomnili letošnjo Drugo godbo.
Zasedbo Nomo si je na letnem vrtu Gale hale ogledal Božidar Plesnik.
Komentarji
komentiraj >> Re: Nomo!!!
goran [04/06/2009]
v tistem delu, da jim je zmanjkalo ostrine bi dodal, da je nekaterim (meni haha) ta mehkobnost prou dobro dela. mislim tud, da ta (belska) forma njihovim skladbam čist ustreza, je pa res, da bi blo zlo dobrodošlo če bi skladbe povezali v neprekinjeno celoto in tko obdržali momentum, kar bi še bolj dvignlo vzdušje. generičnosti se pa nomo po mojem mnenju s svojimi (subtilnimi) elektronskimi nadgradnjami zlo uspešno izmikajo. če ne bi doživeli tistega čistega presežka getatchewa in exov par dni prej, bi tudi tale koncert pustil še veliko slajši vtis. pa ne da ta ni bil sladek ofcourse : )
odgovori >>