Nedelja, 7. 6. 2009
MarioB
Mario Batelič recenzira zadnjo stvaritev odličnega francoskega akordeonista Richarda Galliana, ki bo letos gostoval na ljubljanskem jazz festivalu ... (v celoti!)
* Če odmislimo polje improvizirane in nove muzike, je francoski harmonikar italijanskih korenin Richard Galliano nedvomno eden najprodornejših jazzovskih meharjev. Ta status si je prigaral ne le s številnimi sodelovanji, med katerimi naj izpostavimo le prijateljevanje in sodelovanje z Astorom Piazzollo, marveč tudi s številnimi avtorskimi albumi, ne glede na dejstvo, ali nosijo le njegov podpis, ali pa jih je posnel z različnimi formacijami. Kar se slednjega tiče, je Galliano res raznovrsten in prilagodljiv izvajalec, saj je snemal tako solo kot v “klasičnih” jazzovskih zasedbah, v duu, triu, kvartetu in podobno, pa vse tja do sodelovanj s kakimi simfoničnimi glasbeniki.
Enako raznovrstna je njegova glasbena govorica. Čeprav izhaja iz francoske kavarniške zvrsti musette in se je pozneje pod Piazzollovim mentorstvom lotil novega tanga, je Gallianov ustvarjalni credo daleč stran od čistega posnemanja ali revitaliziranja polpreteklih zvočnih obdobij. Raje kot da bi kopiral, v stare muzike vnaša dih novega, tako na zvočni, kakor skladateljski in aranžerski ter nenazadnje glasbeniški ravni.
Tudi ko se je na nekaterih izdelkih loteval izključno posamične zvrsti, denimo na albumu »New Musette«, je vanjo vpletal drobce drugih stilov, postopkov in obdobij. Na splošno pa bi lahko v malce zlajnani govorici povedali, da ga ni sloga, v katerem se Galliano ni preizkusil. Na njegovem repertoarju tako najdemo swing, zydeco (denimo v posvetilu mojstru Clifftonu Chenieru v komadu »Mr. Clifton« z albuma »Laurita«), različne tradicionalne glasbe od evropskih pa tja do balkanskih in orientalskih melodik ter klasično glasbo.
Klasična glasba igra opazno vlogo tudi na Gallianojevem albumu »Love Day«, ki ga pred njegovim bližajočim se nastopom na ljubljanskem jazz festivalu predstavljamo v današnji oddaji. Album je posnel s kvartetom, v katerem so še kubanski pianist Gonzalo Rubalcaba, starosta med jazzovskimi kontrabasisti Charlie Haden ter popularni novodobni tolkalec Mino Cinelu. K nam sicer Haden in Cinelu ne prideta, namesto njiju pa bosta na odru nič manj dobra glasbenika, basist Richard Bona in bobnar Clarence Penn.
Čeprav je kot avtor albuma podpisan Galliano – in ne denimo njegov kvartet –, lahko rečemo, da na njem enako vlogo igrajo drugi glasbeniki, brez katerih gotovo ne bi zvenel tako kompaktno in zvočno polno. Resda imata basist in tolkalec večidel vlogo barvanja in podpiranja, zato pa je v prvem planu zvočne slike ob Gallianoju pianist Rubalcaba, ki s svojim božajočim, zasanjanim, pa tudi razpršenim tipkanjem deluje kot protiutež nežni, mehkobni harmoniki.
Rubalcaba, ki se je tudi na lastnih albumih v zadnjem času odmaknil od lastnih latinskoameriških korenin, se imenitno znajde v melanholični, a mestoma tudi precej razigrani muziki, ki se pogosto poigrava na meji med klasiko, jazzom in tudi drobci značilno navihane Gallianojeve različice musette.
Album »Love Day« je zamišljen kot venček skladb, ki bi naj ponazarjale človekovo življenje od rojstva do smrti. Tako je prvi, izrazito vzradoščen komad »Aurore«, torej “zarja”, na koncu albuma kontrastiran z melanholično, a nikoli letargično skladbo »Crépuscle« – “somrak” ali “mrk”. Vmes je četverica potrosila kup odlično odigranih komadov, ki pritegnejo tako z raznolikostjo čustev, ki jih sugerirarjo, kakor tudi z odlično sopostavitvijo oziroma zaporedjem skladb, ki se v fino balansiranem loku gibljejo od skrajno meditativnih do razigranih ali takih, ki kar kličejo k požvižgavanju.
Pri tem izrazito romantičnem albumu je treba izpostaviti odličen zvok, v katerem je čutiti tako posamezne doneske, kakor tudi za tako glasbo prepotrebno globino oziroma prostor med glasbeniki. Podnaslov albuma »Los Angeles Sessions« razkrije skrivnost imenitne zvočne slike; posneli so ga namreč v cenjenem losangeleškem studiu Capitol. Kar kajpak ne bi nič koristilo, če ne bi šlo za odlične muzičiste, ki igrajo pozorno, s skrbjo za soigralce in za zlito medigro. Ter če ne bi seveda šlo za odlične Gallianojeve skladbe, polne sugestivnih namigov, drobnih, a še kako opaznih inštrumentalnih okraskov, ter celostnega teka albuma, ki te zmore zasanjati in zdramiti obenem. Že dolgo ni komorno zastavljena muzika zvenela tako živo in otipljivo prisotna!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>