Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nova vojaška razmerja moči med ZDA in Evropsko unijo (3276 bralcev)
Sreda, 4. 6. 2003
tomazza



Iz seveda neimenovanih evropskih diplomatskih krogov je pricurljala vest, ki kaže, da je ohladitev zavezniških odnosov med Združenimi državami Amerike in državami stare celine, ki so se ob napadu koalicije voljnih na Irak sicer neuspešno postavile v bran mednarodnemu pravu, kljub televizijsko všečnemu trepljanju po ramenih udeležencev pravkar zaključenega vrha G-8 v Evianu, vse prej kot pa presežena. Pentagon naj bi namreč te dni ne razmišljal le o umiku svojih 15.000 vojakov, ki so že od druge svetovne vojne trdno ukopani v Nemčiji, pač pa tudi o vzpostavitvi novih vojaških oporišč za vadbene centre in izhodišča za morebitne vojaške posege na Bližnjem vzhodu v Romuniji in Bolgariji. Hkrati pa je zagovornike vojaške emancipacije Evropske unije doletel še en hladen tuš. Kljub temu, da so se poprej že dogovorili drugače, so Združene države Amerike včeraj na zasedanju Severnoatlantskega sveta v Madridu sporočile, da je o evropskem prevzemu mirovne misije v Bosni in Hercegovini, ki jo vodi tudi z ameriškimi vojaškimi silami podprta zveza Nato, sredi leta 2004 še prezgodaj govoriti.
Uradni razlog, do katerega pa so za razliko od domačih mlahavih diplomatov iz Mladike v evropskih diplomatskih krogih mnogo bolj zadržani, naj bi bil, da Združene države Amerike evropskemu prevzemu vojaške odgovornosti za mir v še vedno politično in nacionalno nestabilni Bosni in Hercegovini nasprotujejo predvsem zaradi varnostnih razlogov in težav z vojnimi zločinci. Kljub temu, da so tokrat iz Bele hiše že povsem nediplomatsko sporočili, da vsak, ki trdi, da gre pri vprašanju vodenja mirovne misije v Bosni in Hercegovini za nov čezatlantski prepir, skuša zgolj povzročati težave, pa sta uradna razloga za nasprotovanje prevzemu vodenja tamkajšnjih vojaško-mirovniških mednarodnih sil vseeno na povsem očitno majavih nogah.

Že pregovorno bolj lažnivi kot pa resnicoljubni ameriški diplomati vseeno ne morejo zanikati dejstva, da so mednarodne mirovniške sile v Bosni nameščene prav zaradi varnostnih razlogov. Oziroma natančneje, prav zaradi zagotavljanja varnosti tamkajšnjega etnično mešanega prebivalstva. Pri tem je seveda to, kdo jih vodi, če so te pri svojem delu uspešne, povsem brezpredmetno. Povsem isto pa velja tudi za težave z vojnimi zločinci. Ti so namreč osnovni razlog, zakaj so mednarodne mirovne sile v Bosni in Hercegovini sploh potrebne. Težave z njimi – predvsem s tistimi najbolj zloglasnimi, ki so še vedno na begu, pa imajo tudi v zdajšnji mirovni misiji, ki jo vodi zveza Nato. Nujno je torej treba zaključiti, da oba že na prvi pogled nesmiselna argumenta za nasprotovanje vojaško-mirovniški emancipaciji Evropske unije v osrčju balkanskega polotoka s sabo prinašata tudi nekaj sicer neizrečenih, ampak po diplomatskih merilih vseeno pomembnih znamenj resničnosti odnosa med največjimi članicami sicer v celoti neenotne Evropske unije in vojaškega hegemona z druge strani Atlantika.

Največji uspeh ameriške zunanje politike ob izsiljeni preventivni vojni nad nič več suvereno iraško državo, ki je očitno bila brez glavnega povoda za to imperijalno vojno - orožja za množično uničevanje - je namreč ta, da ji je uspelo v osnovi zamajati vsaj navidezno trdnost in enotnost ameriški globalni vojaško-ekonomski hegemoniji trenutno potencialno najbolj nevarnega območja na svetu - Evropske unije. Še več, na svojo imperialno stran umevanja svetovnega reda ji je uspelo pridobiti tudi večino bodočih članic iz sedanjega obrobja Unije. Nekoč je bila na obrobju Nemčija, zdaj so to vojaško močna in zaradi dodelitve posebnega okupacijskega sektorja v Iraku tudi z ameriške strani potrjene Poljska, Romunija in Bolgarija. Na evropskem obrobju pa je nenazdnje skoraj tudi Bosna in Hercegovina.

Ameriška zadržanost do prevzema mirovne misije v Bosni in Hercegovini s strani Evropske unije in napovedana selitev ameriških vojaških oporišč iz Nemčije v Romunijo in Bolgarijo sta torej povezani. Njihovo skupno stičišče je uspešna politika Busheve administracije, da že v kali zatre vzpostavitev katerega koli močnega vojaško-gospodarskega subjekta, ki bi se nekoč v – pa čeprav daljni prihodnosti - utegnil postaviti po robu globalnim hegemonističnim interesom Združenih držav Amerike. In dejstvo je, da bodo to povsem jasno opozorilo, ki priča o usodnih posledicah porušenega zavezništva med staro in novo celino, resno vzele vse kolikor toliko pokončne evropske diplomacije. Domača pa najverjetneje spet ne.

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment sem z novimi vojaškimi razmerji moči med staro in novo celino v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>