Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SODOBNA SLOVAŠKA PROZA PRVIČ: KAROL HORVÁTH - BLOODY MARY (4518 bralcev)
Nedelja, 7. 6. 2009
kristinas



»Ravno ob polnoči je prišel gost. Vprašal me je, če mešam pravo Bloody Mary. Malo me je vrgel s tira. Mešal sem že razna sranja, ampak tega, da moja Bloody Mary ni prava, tega nisem vedel. Poba mi je povedal, da v pravo Bloody Mary ne daš paradižnikovega soka, ampak...kri.« »Kaj?!« »Kri. Rekel je, da mi da za en drink tisoč kron. Pa sem mu jo naredil.« »Kje si našel ob polnoči kri?« »Kje le. Pomisli.« »Pizda!«

Interpretacija: Polona, Jaka, Stanko
Prevod in spremna beseda: Matej Meterc

Sodobna slovaška proza

Obdobje, ki sledi zatonu komunizma v vzhodnem bloku in sporazumni razdelitvi Češkoslovaške, sproži na Slovaškem razcvet založniške dejavnosti, knjižne police pa polnijo tudi že večje količine komercialne literature. Dosti založb sicer kmalu preneha z delovanjem, jasno pa je, da je do sprememb prišlo. Kritični pogled bi morda k temu navrgel še očitek elitizacije literature ob dejstvu, da se je občutno zmanjšala povprečna naklada ali celo to, da je prišlo po odpravi cenzure le do površinskih, ne pa tudi globljih sprememb.

V desetletjih prej so se na področju proze vrstila nihanja med predpisanim socialističnim realizmom in disidentskim ustvarjanjem. Nekateri pisci so se, zlasti po koncu otoplitve v šestdesetih, obešali na tematska sidra daljne zgodovine, kar je v sedemdesetih letih povzročilo svojevrstno poplavo romanov, ki pa so hkrati s svojo neškodljivostjo sistemu večinoma tudi manjše kakovosti. Vmes je nastalo seveda tudi precej zelo zanimivih del, vendar se bomo tokrat osredotočili le na novejše dogajanje.

Pomemben proces, do katerega je prišlo v devetdesetih, je prevrednotenje starejše tvorbe. Gre za nov pogled tako na literaturo, ki jo je podpiral bivši režim, kot na tisto, ki jo je taisti režim onemogočil ali pa jo postavil izven svojega kanona.

Slovaška literarna scena že nekaj časa pozna delitev na kozmopolitski in nacionalistični tabor. Ta polarizacija se je začela odražati v založbah in posameznih delih. V devetdesetih letih je oblast podpirala narodno krilo. Kasneje se je to razmerje spremenilo, saj se je spremenil tudi način podpiranja kulture v državi.

Dominantna skupina v devetdesetih je bila skupina starejših ustvarjalcev, ki so s svojimi deli odločno posegli v literarno dogajanje že prej, kalili pa so se predvsem v svobodnejših šestdesetih letih, v času odjuge. Med temi pisatelji so Sloboda, Šikula, Jaroš, Hrúz in Vilikovský ter malo kasnejši Johanides, Dušek, Habaj in Mitana, če jih naštejemo le nekaj. To kratko obdobje je v devetdesetih letih na Slovaškem dobilo mitske obrise. Avtorji so predvsem konec šestdesetih in v drugi polovici osemdesetih rahljali od ideološkega korakanja zbita tla s postmodernizmom, na katerega se je potem navezala mlajša generacija, ko je zaorala po rosnem pluralizmu novega tipa.

Sredino desetletja zaznamuje samomor izjemnega pisatelja in osebnosti Rudolfa Slobode leta 1995. Avtor je v slovaški literaturi pustil močno ter samoniklo sled, ki se vleče od šestdesetih let pa do časov, ki jih imamo namen očrtati. Prav Sloboda je bil v svojih delih, ki jih odlikujeta tako svojevrsten humor kot lucidnost, večkrat skeptičen ob razglašanju velikih sprememb in prelomov v družbi. Opisoval je pomanjkanje osebne distance in intimnega osmišljanja stvarnosti.

Eden vidnejših sodobnih pisateljev je Dušan Mitana, ki je med drugim leta 1991 izdal postmodernistični roman Iskanje izgubljenega avtorja. V delu se sam pisatelj z dvojnikom, človekom, ki si je njegovo ime sposodil za psevdonim, bori za identiteto, pravzaprav pa tudi za stik z bralcem. Postmodernistične prijeme je v zadnjem času s pridom uporabil tudi Tomáš Horváth, ki enkrat denimo poustvarja detektivske vzorce, drugič se loti dekonstruiranja kakšnega drugega fenomena. Omenimo še Vladimirja Ballo, čigar svojska mračna proza Dvosamljenost je leta 2005 izšla tudi v slovenskem prevodu, pa cyberpunkerja Michala Hvoreckega, ki ga bomo predstavili v eni izmed naslednjih oddaj.

Nekateri slovaški kritiki o današnjem literarnem dogajanju na Slovaškem izrekajo precej pesimistične napovedi in opažanja, povečini gre za očitke masovnosti, lahkotnosti in odsotnosti okrepljene fabule. Gotovo pa ne moremo reči, da se ne dogaja nič. Treba je dodati, da k dogajanju pripomorejo tudi vsakoletni natečaji, med katerimi omenimo natečaj Poviedka, ki se dogaja že od sredine devetdesetih in redno skrbi za sveže čtivo. Podeljujejo se tudi nagrade za najboljša prozna dela za preteklo leto, kar gotovo pomeni dodatno vzpodbudo. Literarne skupine v današnjem času nosijo drugačen, morda malo ohlapnejši pomen kot v preteklosti; na Slovaškem sta to recimo skupini Živý dôkaz in Bapašaba.

Avtorje mlajše generacije označujejo, bodisi pozitivno bodisi slabšalno kot ljudi, ki preprosto pišejo in se večinoma ne obremenjujejo z vlogo literature, kakršno je ta imela v preteklosti. Morda je to preveč groba in posplošujoča, vsekakor pa pogosta oznaka. Kot je bilo pričakovati, je delo pač zamenjala igra. Nekateri kritiki si želijo, da bi v slovaško literaturo spet prišla močnejša zgodba. Ob avtorjih, kot so na primer Monika Kompaniková, Marius Kopcsay, Karol Horváth in Michal Hvorecký, ki bodo predstavljeni v tokratnem sklopu, je zagotovo težko govoriti o generaciji kot o nekem trdnejšem okviru. Ob pomanjkanju distance se raje posvetimo in prisluhnimo vsakemu avtorju posebej, morda vendarle odkrijemo kakšno njihovo skupno točko.

Karol Horváth

Horváth se je rodil leta 1961 v Bratislavi, do njegove prve objave pa je moralo preteči mimo slovaške prestolnice še precej Donave. Po končanem študiju slovaščine in zgodovine je nekaj časa poučeval, za kratek čas poskusil še delo tajnika, pastirja in barmana, nato pa vedno pogosteje urednikoval.

Njegovega prvorojenca - zbirko enajstih pripovedi, je bralstvo na čelu s kritiki nagradilo. Knjiga z imenom Karol D Horváth je izšla leta 2005, leto po tem, ko je s svojo pripovedjo Absolutný sluch (Absolutni posluh) zmagal na natečaju Poviedka. Do leta 2006 sta izšli še dve zbirki novel; Karol D2 in Karol 3D Horváth. Že domiselno lakonični naslovi vsake izmed knjig se stopnjujejo v Horváthu lastni maniri. Iz okrajšave srednjega imena D. preko indeksa do 3D Horvátha se vleče nit, ki se kljub prvemu vtisu splete v lično izvezeno in vendar živo krovno tkivo, ki si ga kot mreno prostovoljno nadenejo požrešna bralska zrkla. Pleteničenja pa tej pletenini prav gotovo ne moremo očitati. Že zaradi prepričljivosti banalnega življenja, ki mu Horváth ponudi vdor v knjigo. Še več. Čeprav si ponekod avtor, v navidez kar preveč naivnem poigravanju, izbere za svoje igralo nič manj kot kič, dela navkljub svoji samozadostni preproščini niso nikakršni gobelini. V nekaterih novelah se pojavljajo tudi tako mesnati liki, da se zdi, kakor da so iz marginale ali pa mnogoterih odtenkov zaplankanosti vstopili med platnice prvič. Absurdnost normalnežev in patologija obsesij vsakdana malone dražijo bralca, da bi od avtorja terjal dodatno pojasnilo.

Karol Horváth je avtor, ki se mu grotesknost posreči tudi z redkobesednostjo. Ni pa vedno le grotesknost tisto prevladujoče. Poslužuje se tudi parodičnosti in z njo pristopi k dobro premišljenim izsekom stvarnosti. V eni izmed novel z naslovom Marcel Mikola piše obsežno novelo, opisuje pisatelja, ki ves čas, ki ga je namenil ustvarjanju, razmišlja o tem, kaj bo napisala literarna kritika o njegovem delu. Ko po določenem času v svojih mislih zasnuje že precej obsežen nabor kritiških laskanj lastnemu, še nastajajočemu delu, se na zaslonu njegovega prenosnega računalnika svetita le dva obskurna stavka. Vmes mu poštar izroči vrtnega palčka z notebookom in njegovim obrazom ter dopis, ki ga obvešča, da bo neka firma iz njega naredila popkulturno ikono. Ta naivnost, ki je pogosta pri Horváthu, nemalokrat doživi nepričakovan zdrs s pripovedne brvi in se zagozdi v iracionalnem. Tu pridejo na plan v življenju še kako pogosti občutki človeške nemoči ob neznanem, kar je piscu tudi po njegovih lastnih besedah nadvse ljubo. Pisatelj pravi, da ga grozljivost privlači že od malega in da bi bilo v dejanskem življenju za ljudi najbrž najbolj strašljivo soočenje z bitji, ki jih človeštvo še ni pometlo pod preprogo svojih predstav. Bolj kot postmodernistično mešanje ga bržkone navdušujejo sprehodi po vrtinah, ki so jih za seboj pustile avantgardne sile.

Zelo pomemben moment v Horváthovi tvorbi je zavest o bralcu. Pravi, da je zadovoljen, odkar se drži načela, da mora imeti pred očmi svojega bralca in obenem sebe kot bralca lastnega dela. Če ne bo to, kar delam všeč meni, razlaga v intervjujih Horváth, komu potemtakem bo in zakaj bi to počel?

Pisca v zadnjem času, zaposluje novinarstvo, posveča se delu na radiu, precej pa ga kot dramaturga gostijo tudi gledališčniki. Je član literarne skupine Živý dôkaz, personalne unije avtorjev, založnikov, igralcev in režiserjev. Združba ljudi, ki so skupaj torej živ dokaz, predstavljajo tvorbo v živo. Baje jih odlikujejo nenadkriljive gibalne sposobnosti. V skupini so ob Horváthu najvidnejši predstavniki Silvester Lavrík, Laco Kerata, Vlado Janček in Koloman Kertész Bagala. Kratke pripovedi Horváth objavlja tudi po časopisju in na internetu. Želi si napisati daljše delo, ne ve pa se, kako daleč je s pisanjem, saj se mu nikamor ne mudi. To namensko zamudnost je pred časom Horváth v pogovoru izdal tudi s tem, ko je dejal, da bi rad delo pisal kot cyberpunk, izdal pa kot kiberpank.

V nocojšnji oddaji bomo poslušali njegovo kratko zgodbo Bloody Mary, ki je leta 2005 izšla v avtorjevi drugi zbirki Karol D2 Horváth pri založbi L.C.A. Publishers Group. Zgodba je med nekaterimi že omenjenimi črtami Horváthovih del tudi primer, kako pravzaprav klišejsko uvajanje vampirske atmosfere na meji komičnega vseeno doseže svoje.



Komentarji
komentiraj >>