Tadej Droljc recenzira ploščo mednarodnega elektroakustičnega tria Hear, ki ga tvorijo avstrijski basist Hannes Strobl, japonski elektrofonik Toshimaru Nakamura in avstralski bobnar Tony Buck (član The Necks) ... (v celoti!)
* Elektroakustična glasba je glasba, ki izhaja iz Music Concrete in temelji predvsem na zvočnem raziskovanju, to je soničnem tkanju, klesanju in brušenju, ter se izogiba brutalnim zvočnim procesiranjem, kjer se izvorne lastnosti zvoka nadomeščajo z zvoki procesnih enot. V preteklosti se je enormne količine časa porabilo za seciranje magnetofonskih trakov, danes pa s pomočjo moderne digitalne tehnologije te stvari seveda potekajo mnogo hitreje. Glasbena aplikacija Fourierjevih transformacij (FFT) in posledično na primer “Physical Modeling” je le ena izmed temeljnih stvari, ki je več kot upravičila računalnik v elektroakustiki, saj smo s tem praktično vstopili v novo zvočno vesolje. A kljub vsemu so ta orodja preveč obremenjujoča za danes razpoložljivo tehnologijo, da bi se dalo iz njih iztržiti kaj spodobnega v realnem času. Poleg tega realni čas nekako niti ni domena prej omenjenega soničnega tkanja in klesanja. Kaj torej pomeni elektroakustična improvizacija? Odgovor bomo našli v tričlanski zasedbi Hear, ki jo sestavljajo berlinski basist Hannes Strobl, japonski “no imput mixing board” maestro Toshimaru Nakamura in tolkalec Tony Buck, sicer član zasedbe The Necks.
Odgovor tria Hear je odgovor, ki smo ga slišali že večkrat in je edini odgovor, ki opravičuje elektroakustično improvizacijo. To je odgovor, ki ponuja zvočno integriteto v taki meri, da lahko govorimo o zvočnih konvergenčnih točkah različnih inštrumentov, oz. zvokov različnih barv, ki jih zasedba izkorišča kot žogico na igrišču. Zvočno raziskovanje in eksperimentiranje seveda le delno oziroma komajda vstopa v kompleksni svet zvočnih umetnosti, a vendar drži v sebi specifično zvočno spletkarjenje oziroma interakcijo, ki je plod unikatne improvizacije. Hear imajo neverjetne sposobnosti sestavljanja in razstavljanja zvočne slike, kjer se pajdašijo odtenki različnih zvočnih barv in harmonično sorodne frekvence, kar v kombinaciji s pravimi trenutki izpade več kot fascinantno. A žal tovrstni trenutki niso ravno neka stalnica plošče Five Pieces, ki jo predstavljamo danes. V otvoritvenem polurnem jam-u Stroblov električni kontrabas preveč statično odigra vlogo osrednjega elementa, početje ostalih dveh pa prevečkrat izpade kot nekakšno “surfersko” čakanje na pravi val. A vendar ko pride dober val, trio Hear zažari v vsej svoji kvaliteti, čeprav jih občasno odnese tudi predaleč. To je v hrupne vode, kjer vsak član bolj ropota zase in na ta način ruši povezano zvočno celoto. Na to bi seveda lahko gledali tudi kot na želeni antipol, ki skozi destrukcijo skrbi za osveževanje dinamičnega ravnovesje celote, a se trio Hear v tem primeru žal ne izkaže za prepričljive.
Drugi del plošče tvorijo krajši preostali štirje komadi, ki bazirajo na kompozicijah za električni bas oziroma na prvotnih Stroblovih idejah, kar je tudi vzpodbudilo nastanek te plošče. Ti glasbeni kosi predstavljajo drug obraz plošče, saj večinoma bazirajo na trši basovski hrbtenici, ki v smislu hitrejših in počasnejših “loop-ov” predstavlja jedro oziroma referenčno točko improvizacije Toshimara Nakamure in Tonya Bucka. Tu Buck blesti z jazzersko pohabljenimi ritmi in ostalimi roko-nogo-hitrstvi, Nakamura pa se zopet na svoj prefinjen in pretanjen način smuka okoli zvokov in išče prostor enkrat za subtilne vpade, drugič pa za osrednejšo vlogo.
Album 5 Pieces tria Hear tako nekako ponudi pričakovano kvaliteto svetovne elektroakustične impro elite, a vendar vseeno ne predstavlja nekega presežka v tem ohlapnem žanru. Veliko je trenutkov na plošči, ki opozarjajo na to, da je zasedba sposobna takega podviga, saj je zvočna povezanost in interakcija mnogokrat vrhunska, a mogoče je bil le dan napačen, da plošča kot celota ne zadovolji v presežni meri.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>