Sreda, 10. 6. 2009
bruc
Trenutno je založba Alive Records ena od najpomembnejših na področju zanimivih rockovskih praks. Sodeluje z različnimi bendi, kot so na primer Brimstone Howl, Black Diamond Heavies, Left Lane Cruiser, Trainwreck Riders in seveda tudi Radio Moscow. Osrednja osebnost slednjih je komaj dvajsetletni kitarski virtuoz Parker Griggs, ki zadnja leta brezkompromisno razvija svoj »heavy« blues rockovski in psihedelični projekt. (v celoti!)
* Trenutno je založba Alive Records ena od najpomembnejših na področju zanimivih rockovskih praks. Sodeluje z različnimi bendi, kot so na primer Brimstone Howl, Black Diamond Heavies, Left Lane Cruiser, Trainwreck Riders in seveda tudi Radio Moscow. Osrednja osebnost slednjih je komaj dvajsetletni kitarski virtuoz Parker Griggs, ki zadnja leta brezkompromisno razvija svoj »heavy« blues rockovski in psihedelični projekt.
Pred dvema letoma je mladenič iz ameriškega Amesa v Iowi pod imenom Radio Moscow izdal odličen prvenec. To je bil surov, neobrušen, neposreden blues rockovski napad, brez bleščavega kiča, nepotrebnega zvočnega balasta, z izjemno energijo in prodornostjo. Res je bil zazrt v preteklost, k velemojstrom kitarskega rocka, kot so Hendrix, Cream ali Blue Cheer, vendar je v sebi nosil mladostno uporniško nabritost in svežino. Prvenec je produciral že dobro znani Dan Auerbach, ki je fanta tudi odkril, potem ko mu je ta predstavil svoje demo posnetke.
Letos je Parker v sodelovanju z basistom Zachom Andersonom posnel drugi album, ki je nekakšna logična nadgradnja zanimivega prvenca.
Tokrat je poskrbel tudi za prefinjeno producentsko delo in rezultat je kakovostno definiran zvok albuma Brain Cycles. Mladenič ni samo izjemen kitarist, temveč tudi dovršen bobnar, ki skrbi za nadpovprečno rockovsko ritmično dinamiko, ki se usklajeno dopolnjuje z basistom Andersonom. Griggs je torej na drugem albumu ponovno odigral vse kitare, poskrbel za kleno bobnarsko ritmiko in dodal tudi vsa tolkala, ki so popestrila močno nasičen zvok. Iz izvajalskega vidika je album Brain Cycles prav gotovo močnejši izdelek od prvenca. Vsi inštrumenti so odigrani perfektno, brez napak, z izjemno lahkotnostjo in svežino, zvočni vložki, kitarski efekti, prehodi, popestritve so na pravem mestu, celo bobnarski solo pri osemminutni skladbi »No Good Woman« deluje konstruktivno in razbije pretirano razvlečenost skladbe. Parker Griggs je tudi svojo vokalno interpretacijo v primerjavi s prvencem izbrusil in nadgradil. Na prvem albumu je njegovo petje prej služilo kot nekakšno mašilo med njegovimi mojstrskimi solo kitarskimi ekshibicijami. V primeru drugega albuma so vokalne interpretacije veliko bolj dovršene in smiselno umeščene v celotno glasbeno strukturo. Težak blues rock, s primesmi zadete psihidelije, na tem albumu funkcionira povsem O. K., vendar se vsebinsko zdi spogledovanje s Hendrixom, Blue Cheer ali Cream morda nekoliko pretirano. Deluje kot nekakšen fanatičen posnetek kitarske rockovske zgodovine, ki razen virtuoznosti v sebi ne nosi kakšnega bolj nepredvidljivega naboja. Biti na tleh, razcepljen, odtujen, bežati, soočati se s žensko zlobo, s problemi možganskih tokov, vse to so oguljene »blueserske« teme, ki prežemajo drugi album Radio Moscow.
Takšen pristop pa žal ne more funkcionirati aktualno. Na prvencu je bilo moč čutiti neuklonljivost, nepredvidljivost, neobrušenost in dvoumnost, ki je obetala še kakšno presenečenje, preobrat, drugačnost, nepredvidljivost, a žal so se vse te diabolične prvine na pretirano dovršenem drugem albumu popolnoma razblinile in se prelevile v klasično rockovsko nostalgijo po rožnati, hipijevski rockovski preteklosti. Ta album je še en dokaz več, da sodobni rockovski izraz ne potrebuje samozadostne glasbene virtuoznosti, temveč konsistenten družbeno socialni, če ne celo družbeno kritični kontekst.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>