V Anton Podbevšek Teatru so letošnjo sezono sklenili z avtorskim projektom Spovedi Dušana Jovanovića. Reduciranje performativnosti do samega praga tolerance, načelna filozofska drža in dokumentarno izpovedovanje se na koncu nesluteno sprevržejo v strupeno zahrbtnost gledališkega minimalizma. Neoprijemljivost izpovedi je pač ena svinčena reč ...

Spovedi, ki so nastale v koprodukciji s Studio Humanitatis, bi lahko formulirali kot izvedbeno zastranitev utečenih domačih pristopov, ki za prerez metodologij spovedovanja črpa vsebino iz dveh praviloma disharmoničnih diskurzov – analitično filozofskega in neposredno izkustvenega. Forma dogodka dominira v filmsko usmerjeni percepciji in se odpoveduje faktorju kakršnega koli »umetniškega« nastopa v živo. Naše opazovanje je kontinuiran pogled na nekaj posredovanega, distanciranega, montažno sistematiziranega in predvsem tu-fizično neprisotnega.

Uvodni prostor znotraj niza štirih vsebinskih postaj je oblikovan kot polje objektivne deklarativnosti, ki nam jo skozi filozofske in teološke aspekte preko video posnetkov izmenjaje posredujeta Mladen Dolar in Silvo Šinkovec. Njuno »ideološko« izrekanje je vsebinsko skrajno prožno, preko svojih optik osrednji motiv spovedi umeščata v, če že ne ostro nasprotne, pa vsaj bizarno paradoksalne pole. Fenomen spovedi – v najširšem možnem pomenu besede - se tako med drugim znajde na kompleksni liniji, ki jo zamejujeta aktualna sprevrženost in religiozna sakralnost. Prva kot odblesk sodobnosti in njene neokusne ter kategorično vsesplošne potrebe po javnem, radikalnem odstiranju lastne intimnosti; druga kot fundamentalna, a vse bolj razredčena oblika performativnega dialoga v kontekstu krščanskega obredja in verske geste.

Prvi del projekta je v skladu s samo vsebino strukturiran kot kolektivno spremljanje dogodka desetih obiskovalcev, medtem ko se nadaljevanje modificira v povsem individualno izkušnjo. Korektno ločene, estetsko razosebljene in v črnino zatopljene »spovednice« (prostor je oblikovala Meta Hočevar), v katere smo posedeni, podžgejo volumen lastne za-vesti, celotna atmosfera pa stimulira občutek individualnosti, ki pogojuje optimalno zapopadenje dogodka. V diskretni izoliranosti se na ekranu pred nami v montažni predelavi razvrstijo samoizpovedi raznolikih profilov oseb in njihove pretresljive, notranje razžirajoče izkušnje. Brezkompromisno, in najbrž le z začasnimi internimi olajšanji govorcev, se nizajo radikalno intimne izpovedi narkomanov, političnih in sodnih nekorektnežev, morilcev iz malomarnosti, prevarantov in sociopatov.

Ponekod do boleče globine prignana izpovedovanja nas kot anonimnega poslušalca oziroma gledalca - ki mu je odvzet neposreden kontakt in mu premišljeno umanjka faktor vajene gledališke živosti -  razcepijo v pozicije, ki s posredovanimi mejnimi življenjskimi situacijami preizkušajo občutljivost kolektivne vesti in posameznikove empatije. Sočasno pa ne uidejo niti subverzivni kritiki prirejenim pravnoformalnim normativom sankcioniranja prestopništva ter pretiranega medijskega vrednotenja tragičnega - kot konsistentnega  imperativa za  učinkovito formulo pri doseganju sperverzirane spektakularnosti.

Sklepna, rahlo graciozna, z glasbo Draga Ivanuše podkrepljena, zvočnovizualna pasaža skozi »katedralo« predlaga kontemplacijski moment doživetega, medtem ko se naknadno osnovanje (rahlo neumestnih) zaključnih vtisov pravzaprav izkaže šele kot obiskovalčev daljnosežni impulz procesnega definiranja izrekanja grešnih substanc in njenih posledic. Post-festum učinek malodane razdrobi konkretne vtise vsebinskih ali scenskih elementov in prodre predvsem v samo srž preizpraševanja o medsebojni negaciji oziroma soodvisnosti distancirane filozofske doktrine in načela »srce-drapajuče« empiričnosti.

Skromno semiotična strategija dogodka se skozi večinski dokumentarni princip gledališča manifestira kot navidezno banalni, a provokativni kontrastni vzorec analitične in izkustvene relacijske obdelave komplementarne naveze greh : izpoved. Epohalno teoretično vprašanje, ali filozofski diskurzi znotraj znosnosti eksistence zavzemajo funkcijo »preventive ali kurative«, kljub tokratni nerazkošni scenski upodobitvi postane praktično, kritično, monumentalno ter še enkrat in znova in na novo načeto. Da o tovrstnih interpelacijah znotraj konteksta uprizoritvenih praks niti ne začnemo …

Spoved je izpovedala Zala Dobovšek.