Sreda, 10. 6. 2009
mcolner
V sredini oddaji Art-Area se bomo posvetili dvema pomembnima natečajema in projektoma v domačem kulturnem prostoru.
- Letošnji slovenski paviljon na beneškem bienalu v galeriji A+A in predstavnik Miha Štrukelj (Ida Hiršenfelder)
- Podelitev nagrad arhitekturnega natečaja Trimo Urban Crash v Ljubljani (Miha Colner)
Več v nadaljevanju...
53. Beneškemu bienalu, ki se je odprl v soboto, bomo v poletnih mesecih posvetili posebno edicijo oddaje Arterija. V tokratni oddaji pa se bomo dotaknili načina izbora za predstavljanje državnih barv na tem maratonu sodobne umetnosti. Predstavljanje umetnikov z razstavami v državnih paviljonih je posebnost bienala, ki se je razvila že v začetku 20. stoletja, natančneje leta 1907. Sama ideja o tovrstnem predstavljanju je zrasla skupaj z oblikovanjem modernih nacionalnih držav, zato je bila prireditev vedno tudi odsev geopolitičnih razmer. Bienale v Benetkah torej ni romantičen otok za lepe umetnosti, ampak platforma za promocijo in razpečevanje nacionalnih interesov na področju kulture. Kontinuiteta prireditve, ki je bila prekinjena le med drugo svetovno vojno za šest let, pa priča o sorazmerno učinkovitem konsenzu mednarodne skupnosti na področju kulture.
Sprva so se države predstavljale le v nacionalnih paviljonih, zgrajenih v parku Giardini [džardini] na špici otoka ob kanalu San Marco, zadnji, devetindvajseti paviljon v parku pa so dodali Korejci v začetku 60. let. Kasneje pridruženi nacionalni paviljoni, ki jih je letos 32, so posuti po celih Benetkah, kar obiskovalce spodbuja k prijetnemu sprehajanju po hladnih ulicah v poletni vročini. Hkrati ta delitev priča o tem, kdo je notri in kdo je zunaj. Zanimivo je, da so nekatere države dobile priložnost razstavljanja v Arzenalih, drugem razstavišču osrednje kurirane razstave, na primer Kitajska, Emirati, Čile, Turčija, ki jim je tako bila na nek način priznana vloga insajderjev.
V navadi je namreč, da glavno nagrado, Zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon, podelijo izključno večjim državam v Giardinih [džardinih]. Letos je nagrado predvidljivo prejel Ameriški paviljon za razstavo pop artista Bruca Naumana [brusa naumana], čeprav bi lahko našteli vsaj za eno pest paviljonov, ki bi si to mnogo bolj zaslužili. Ampak kot rečeno, bienale je odvisen od geopolitičnih interesov.
Posvetimo se bolj podrobno vprašanju, zakaj je Slovenija zunaj te beneške geografske ureditve in kako je do tega prišlo. Brez neke načelne dedne osnove ali pravnih določil sta paviljona Jugoslavije in Sovjetske zveze dedovali najmočnejši militantni sili znotraj teh držav: Srbija in Rusija. Centralnoazijski paviljon s Kazahstanom, Uzbekistanom, Tadžikistanom in Kirgistanom je na primer postal nomad, ki je vsako leto na drugi lokaciji.
Slovenska nacionalna prireditev je pogosto stacionirana v Galeriji A+A, ki pa je prostorsko zelo zahtevna. Sestavljena je iz štirih manjših ožjih prostorov v dveh nadstropjih. Zato so si nekateri umetniki zaradi boljših prostorskih pogojev izbrali drugo lokacijo. Barši je na primer razstavljal v najeti cerkvi, Putrih pa na otoku San Servolo. Seveda je vsak tovrsten najem pogojen tudi s finančnim vložkom oziroma najemom drugega prostora. Razstava, postavljena v Galerijo A+A, je torej cenejša in se manj sooča s pravilnikom beneškega biroja za kulturno dediščino. Vsi ti prostorski problemi so seveda potomstvo nerešene delitvene bilance SFRJ, ki na področju ministrstva za kulturo pokriva še številna stanovanja po glavnih mestih, pariški jugoslovanski kulturni center in mnoge druge nepremičnine.
Za izbor predstavnika v nacionalnem paviljonu obstajajo različni modeli. Za časa Jugoslavije so predstavnika izbrali na podlagi predlogov, ki jih je po principu kolobarjenja med republikami imela pravico izbrati posamezna nacionalna galerija za sodobno ali moderno umetnost. Načeloma so izbirali umetnike po republiškem ključu, čeprav so skupino OHO v izbor leta 1971 uvrstili Črnogorci.
Po razpadu Jugoslavije so republike pri izboru nekaj časa ohranile model primata svojih nacionalnih ustanov. Ljubljanska Moderna galerija je tako leta 1995 izbrala skupino 'Veš slikar svoj dolg', leta 1997 Jožeta Baršija, leta 1999 pa Natašo Prosenc. Marko Peljhan, ki je bil izbran leta 2001, pa je že kandidiral na razpisu. Prav tako leta 2003 tudi Žiga Kariž, ki ga je predlagala galerija Kapelica, Vadima Fiškina je leta 2005 predlagala Moderna galerija, Tobiasa Putriha predlanskim pa Mestna galerija Ljubljana.
Poslušajmo najprej, kako je letošnji komisar za srbski paviljon Branko Dimitrijević ob predstavitvi paviljona na Zavodu SCCA Ljubljana opisal spremembe, ki se dogajajo v zvezi z izborom srbskih kandidatov v njihovem nacionalnem paviljonu. Izbrali so delo Zorana Todorovića, ki je naredil preproge iz las, in video dela Katarine Zdjelar, v katerih se ukvarja s spoznavno teorijo ter s povezavo spomina in semantičnih konstruktov.
Izjava: Branko Dimitrijevic (04:00)
Za letošnji izbor organizatorjev predstavitve Slovenije na 53. Beneškem bienalu so se poleg izbranega Mihe Štruklja s projektom 'x=0/y=0 Šum v procesu', ki ga je prijavila galerija Škuc, potegovali še: Galerija Ganes Pratt z venčkom hišnih umetnikov in projektom 'Welcome toG', Kibla s projektom 'Before Ether' avtorice Ksenje Čerče, Moderna galerija Ljubljana s projektom 'Privilegirane Taktike' Franca Purga, Umetnostna galerija Maribor s projektom 'Oko – umetnikov pogled' Igorja Štromajerja ter Zavod za kiparstvo s projektom 'Etični impulz' avtorja Jiřija Kočice.
Organizatorja in participacijo umetnika po formalni vlogi predlaga komisija, potrdi pa ministrica za kulturo. Za izbor je odgovorno ministrstvo, ministrica pa ima vso pravico, da predlog zavrne, čeprav te pravice ponavadi ne izvaja. Inherentno je za področje vizualne umetnosti pristojna uslužbenka Judita Krivec Dragan. Za izbor projekta je zadolžena štiričlanska komisija, ki sicer pokriva likovno področje. Tokrat ji predseduje Nina Pirnat-Spahić, člani pa so kustosinja Breda Škrjanec, kustos Iztok Hotko, kustosinja Helena Pivec in umetnik Lujo Vodopivec. Predstavitev na slovenskem paviljonu v Galeriji A+A financira Republika Slovenija iz proračuna namenjenega za kulturo in znaša skupaj 80.000 evrov.
Pri sistemu izbora je nekoliko nejasna vloga komisarja, čigar vloga je nekako diplomatske narave. Zadolžen naj bi bil za strokovno plat razstave v paviljonu, medtem ko sta galerija in kurator odgovorna za organizacijo in izvedbo. Komisar naj bi tako bil vezni člen med organizatorji beneškega bienala in organizatorji nacionalnega paviljona. Letos se je okrog vloge komisarja precej šušljalo, saj se je na nek čuden način podaljšala od zadnjega bienala, čeprav naj bi bil komisar vsako leto druga oseba.
Razlogi za izbor umetnika, ki predstavlja nacionalne barve v beneškem paviljonu, so vsako leto in tudi letos likovne in politične narave. Številni strokovnjaki so mnenja, da bi izbor moral biti v pristojnosti moderne galerije, ki bi bolj gledala na prvo kot na drugo. Seveda po strokovni plati lahko temu pritrdimo, ampak bienale, kot smo že omenili, je tudi politično vprašanje. Približno polovico državnih paviljonov zastopajo ministrstva, druge državni inštituti kot je British Council, tretje pa muzejske ustanove.
To vlogo ministrstvo zaupa le galerijam, ki imajo dolgo kontinuiteto dela in široko mednarodno mrežo. Lahko bi se pritožili, da to napeljuje na elitizem. Seveda je beneški bienale elitna prireditev, v kateri ni prostora za drzne umetniške eksperimente, ampak za potrditev stanja na povrhnici umetniškega sveta. Vsaka država torej najprej ocenjuje reprezentančnost umetnika ter muzejsko in razstavno uspešnost.
Pri izboru Mihe Štruklja je šlo prav za to. Za umetnika, ki nam ne bo pripravil nepričakovanega presenečenja, ampak bo sledil kontinuiteti svojega dela. Pri Štruklju se pikselirana slika v zadnjem času vse bolj razkraja in od nje ostajajo le še monokromni obrisi, kar preprečuje kakršno koli vizualno senzacijo. Še vedno upodablja urbane krajine in majhne figure mestnih prebivalcev, pri čemer slika ne zbuja niti objektivne pozicije gledalca niti popolne intime z naslikanim objektom. Digitalno pikselirana slika vzpostavlja distanco, medtem ko jo male figure ljudi zmanjšujejo.
Zahtevnega prostora galerije A+A, predvsem v prvem nadstropju, ni rešil tako, da iz njega ne bi zijala nedorečenost, medtem ko je pritličje v kontekstu umetnikovega dela s stensko poslikavo, sliko iz lego kock in intimnim kotičkom serije ljudi na manjših formatih nekakšna zaključena enota. V preseku ostalih nacionalnih predstavitev letošnji slovenski paviljon ne bo pustil izjemnega vtisa, ampak se bo pridružil povprečju, ki je za beneški bienale dejansko norma.
Poleg večjih in prestižnejših arhitekturnih natečajev, ki zadovoljujejo velika javna naročila in ideje posameznikov, se v zadnjem času v domačih logih pojavljajo tudi takšni, ki v svojem konceptu predstavljajo mejne prakse arhitekture. V tem segmentu prevladujejo inovativne rešitve znotraj urbanega prostora, ki niso nujno povsem uporabne, pač pa nosijo v sebi tudi ključno estetsko vrednost.
Tovrstne ideje so velikokrat realizirane na sodobnih skulpturnih manifestacijah, kot so bienale v Vancouvru, Šanghaju ali prestižni Skulpturprojekte Münster. V praksi pa jih večkrat ugledamo na stenah galerij in v razstavnih katalogih kot pa v javnem prostoru, ki so mu namenjene.
Meje med arhitekturo in umetnostjo se tako vse bolj brišejo, saj fiktivne, utopične ali povsem realne konstrukcije pomenijo pomemben del ustvarjanja številnih sodobnih umetnikov. Takšne akcije lahko zapazimo že v delih Jana in Joela Martela, kasneje Jožeta Baršija, alternativne arhitekturne rešitve in akcije je pred nekaj leti udejanjala tudi skupina Temp, ki je pionirsko zaskvotala propadajočo tovarno Rog v Ljubljani.
Arhitektura in umetnost imata torej tudi v sodobnem času mnogo stičišč. Arhitektura je med stroko pravzaprav del tako imenovane likovne umetnosti. Tako se reprezentativna sakralna in profana arhitektura z vsemi svojimi stavbnimi členi in ornamenti uvrščata med vrhunce zgodovine umetnosti. Arhitektura je kasneje, zlasti v 20. Stoletju, zaradi množičnosti produkcije in novih tehničnih rešitev zajadrala v neodvisne vode, vendar pa velikokrat še vedno ostaja podlaga za različna likovna dela.
Tako so antični templji, monumentalne katedrale ali sodobni muzejski kompleksi zgolj lupina, podlaga za likovne intervencije, obenem pa umetniška dela sama zase. Dandanašnji pa se postavlja relevantno vprašanje, katero arhitekturo lahko definiramo kot umetniško delo: je to Versaillski dvorec ali Empire State Building, Turjaški grad ali Cankarjev dom?
Rimski pisec in inženir Vitruvij, utemeljitelj termina arhitektura, je v svojih zapisih »De Architectura« podal teorijo o skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote, trdnosti in koristnosti. Ta je veljala dolga leta. V 20. stoletju je bil teoretik Nicolaus Pevsner v svoji definiciji konkretnejši, saj je za arhitekturna dela okarakteriziral zgolj prelomne in reprezentativne zgradbe iz zgodovine. Bernard Rudofsky je ubral drugačne viže in se je v svojem teoretskem in praktičnem delu ukvarjal predvsem z iskanjem poceni in praktičnih rešitev brez elitističnega pogleda na protokolarno vrednost objekta.
Sodobna umetnost in sodobna arhitektura se ukvarjata z zelo različnimi rešitvami, ki ne vsebujejo več nujno Vitruvijevih parametrov. Natečaj za nagrado »Trimo Urban Crash« združuje predvsem zahteve po funkcionalnosti in estetski vrednosti projektov, ki zaradi svojih specifik v mnogočem gravitirajo v polje umetnosti.
Novembra lani je že v drugo med študenti arhitekture zaokrožil natečaj, ki je pozival k projektiranju inovativne rešitve za poživitev morda zadnjega prostega mesta alternativnega centra Metelkova. Koncept urbanega srečevališča oziroma alternativnega kulturnega prizorišča je bil zamejen z majhnimi dimenzijami in dosledno uporabo materialov podjetja Trimo iz Trebnjega, sicer pa je puščal proste roke za takšno ali drugačno urbano strukturo.
V četrtek zvečer se je dogodila svečana podelitev študentskih nagrad, obenem pa tudi udejanjenje in odprtje zmagovalnega projekta na Metelkovi. Zmagovalna rešitev je prišla izpod rok Jana Lewdona in Alicie Chole, ki sta zasnovala projekt z imenom 'Beli plesaleć, tako imenovani novi kulturni oder tega kulturnega centra.
'Beli plesaleć je konstrukcija amorfnih oblik, ki spominja na obliko origamija. Oblika objekta je izrazito preprosta in minimalistična ter zahteva pogled iz različnih zornih kotov, če ga želimo zajeti v njegovi popolnosti. Funkcionalnost tega kulturnega odra pa je vsekakor odvisna od pripravljenosti in zmožnosti prirejanja koncertov, literarnih večerov ali performansov v njegovih nedrih s strani metelkovskih protagonistov.
Rešitev poljskega tandema je prejela glavno nagrado tudi zaradi svoje vpetosti v prostor in predvidevanja, da je postavitev zgolj začetek njenega življenja. Tako naj bi uporabniki sami dokončali konstrukcijo, ki s svojimi belimi površinami kar kliče po poslikavi. Ker je bela stena na Metelkovi za grafitarje kot sveže zapadli sneg za turne smučarje, je instalacija že do naslednjega jutra dobila prve grafitarske intervencije.
Podelitev v Stari elektrarni v Ljubljani je presenetila s svojo množičnostjo, saj je prostor dobesedno pokal po šivih pod navalom obiskovalcev in gostov. Kot se je izkazalo, je večina prisotnih sicer prispela zaradi podelitve Trimovih arhitekturnih nagrad, ki jih je prejelo mnoštvo arhitektov in birojev v več različnih sekcijah.
Prireditev je bila v slogu celotnega natečaja koncipirana v zanimivi simbiozi protagonistov Metelkove in protokola podjetja Trimo. Generalna direktorica Tatjana Fink je tako namenila pozdravni govor vsem sodelujočim.
Na nepričakovano vprašanje moderatorja, zakaj se je podjetje Trimo v letošnjem letu odločilo za poseg v prostor Metelkove, je direktorica in patronka natečaja odgovorila kratko in protokolarno.
Na koncu podelitve je bil na oder pozvan tudi predstavnik Metelkove in eden izmed tehničnih izvedbenikov novega kulturnega odra Tomaž Furlan. Prejel je simbolično in zgovorno darilo, vedro, napolnjeno z grafitarskimi spreji, kot uradno pobudo za aktivno uporabo novega objekta. Prisotnim je namenil nekaj besed o sodelovanju s podjetjem Trimo in podal iskren komentar na zmagovalno rešitev.
Lahko bi bilo boljše, lahko bi bilo slabše je skromen komentar na vpetost 'Belega plesalca' v prostor. Jasno je, da je Trimo Urban Crash v svoji drugi ediciji dosegel trajno umestitev objekta v prostor, kar pred dvema letoma se ni zgodilo.
Prvi bienalni natečaj Trima se je odvijal leta 2007 pod sloganom 'Ustvari drzno podobo sedanjosti' in je vključil študente iz treh mest: Ljubljane, Zagreba in Beograda. Prijavljenim je ponudil dve lokaciji, ki sta bili zgolj začasni: park Tivoli in Krakovski nasip. Tako je vpadljiva rumena 'Stena za počitek' avtorice Jelene Grujić našla svoj prostor ob kiparski galeriji na prostem pri Gruberjevi palači. Na drugi strani je 'Paviljon' Roka Gradiše podobno kričeče posegel v zeleni prostor Tivolija. Oba projekta sta zaradi svoje agresivnosti požela mešane občutke javnosti, ni pa znano, v kolikšni meri sta uspela izkoristiti svojo potencialno funkcionalnost.
Trimo Urban Crash 2009 je tako ubral boljšo taktiko in uspel doseči dialog med alternativnih centrom in sodobno arhitekturo. Metelkova mesto je namreč že v svoji osnovi napolnjena z različnimi instalacijami, skulpturami in poslikavami, povečini ustvarjenimi iz odpadnih in poceni materialov.
Zaradi samega koncepta in zahtev organizatorjev je vseh 19 finalnih rešitev, ki so shematsko razstavljene v preddverju Stare elektrarne, pozicioniranih nekje na meji med arhitekturo in skulpturo. Tako projekti poleg estetskih in funkcionalnih iščejo tudi vsebinske rešitve, ki pritičejo temu prostoru, vsekakor obremenjenemu s svojim kontekstom.
Slednje sta izpostavila drugouvrščena domačina Aleš Peternel in Matej Mejak, ki sta izkoristila prednost domačega terena. Njun 'Trojanski konj' je svojevrstna provokacija, ki se bodisi nanaša na številne napade na Metelkovo, bodisi izkazuje lastno nestrinjanje z delovanjem tega kulturnega centra. Tretjeuvrščeni 'Kolektor' avtoric Chiare Agosti in Francesce Belline se izkaže za povsem abstrakten in utopičen projekt, ki ga je razen na idejni ravni dokaj težko umestiti v ta prostor.
Med ostalimi finalisti je zanimivo rešitev ponudila Eva Taučar, ki se je s projektom 'Urbana krajina' v obliki udobnih sedišč in ležišč različnih oblik malce zgledovala po ureditvi notranjega dvorišča dunajskega Museumsquartirja. Izjemno idejo sta ponudila Michail Rogowsky in Joanna Debska, ki sta v svoji 'Steni za rolanje' udejanjila idejo o shranjevanju grafitov na principu premičnih reklamnih tabel. Zaradi nezmožnosti realizacije je bil izločen zanimiv kinetični projekt Jana Řičnyja z naslovom 'Prostovoljna in prilagodljiva ječa', ki s svojo amorfno zasnovo kipi na vse strani in vizualno izničuje zakone težnosti.
'Večnamenska instalacija', ki ponazarja prepogljivi trak, je delo hrvaške trojke Kovačević, Dominović, Rados in ponazarja večfunkcionalne možnosti za položaj človekovega telesa v odnosu do uporabe prostora. Iz ptičje perspektive pa ta predlog močno spominja na maketo berlinskega Židovskega muzeja razvpitega arhitekta Daniela Libeskinda. Za konec pa se pomudimo še pri predlogu Aleša Andrleja s Češke, ki predstavlja monumentalno zasnovo pokritega odra sodaste oblike s slikovito lupino. Konstrukcija deluje kot ročna bomba ali oklep fiktivne praživali, ki pa je dimenzionalno premajhna za svojo funkcijo letnega odra.
Namesto zaključka pa naj poslušalce povabimo na ogled vseh 19 finalnih projektov in komentarjev komisije na spletni strani natečaja Trimo Urban Crash, ki se bo po napovedih ponovno udejanjil čez dve leti.
http://www.trimo-urbancrash.com
V Art-areai na slišanje ponovno v sredo, 24. junija, ob dvajseti uri na valovih Radia Študent. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.
Komentarji
komentiraj >>