Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
J DILLA: Jay Stay Paid (Nature Sounds, 2009) (ponovitev 19. 6. '09 ob 00.30) (3050 bralcev)
Petek, 12. 6. 2009
Borja



Borja Močnik recenzira še enega izmed posthumno izdanih albumov danes že kultnega J Dille ... (v celoti!)
* Detroitski producent Jay Dee aka J Dilla aka James Yancey sodi med najbolj inovativne, po svoji smrti pa tudi najbolj izpostavljene in skoraj čaščene hiphop izvajalce zadnjih let. Je eden redkih glasbenikov, ki se povsem legitimno obnese tako na underground kot tudi mainstream sceni - produciral je namreč tako podzemne kot tudi že precej popaste izvajalce. V preteklosti je sodeloval z zavidljivim številom priznanih fac; naj naštejemo le nekatere, saj je cel spisek le predolg: z A Tribe Called Quest je sodeloval pri več projektih, produciral je denimo njihova hita »1nce Again« in »Stressed Out«. Z De La Soul je posnel kar nekaj komadov, verjetno pa je najbolj znan »Stakes is High« z njihove istoimenske plošče. Delal je tudi s Commonom, Eryko Badu, Busta Rhymesom, Q-Tipom, Medaphorom, s skupino The Pharcyde- med drugim je produciral njihov hit »Drop« in del sijajne plate »Labcabincalifornia-, ter z Janet Jackson in s Stevom Spacekom.

Poleg tega se Jay znajde tudi za mikrofonom. To je dokazal na raznih mc-jevskih gostovanjih, predvsem pa v okviru dveh projektov. Pred leti je ustanovil skupino Slum Village, kjer je skrbel za produkcijo, občasno pa tudi kaj zarapal, leta 2005 pa je skupaj z Madlibom pod psevdonimom Jaylib izdal ploščo »Champion Sound«. Pri tem projektu je bil grob koncept tak, da sta se Madlib in Jay izmenjevala za mikrofonom in v delanju beatov. Torej, en naredi beat, drugi ga odrapa. Plata je bila prava bomba in sodelovanje z založbo Stones Throw se je nadaljevalo. Samostojni, sijajni kolažni album »Donuts« je izšel sedmega februarja 2006, torej le tri dni preden je Dilla po večletni borbi z redko boleznijo imunskega sistema, lupusom umrl. Ker je v zadnjih letih, ki jih je preživel večinoma po kalifornijskih bolnicah, ogromno produciral, je bilo jasno, da kar nekaj materiala še sledi.
Ni pa bilo še jasno, da se bo okoli tega, do tedaj relativno neizpostavljenega ali pa vsaj nezvezdniškega detroitskega beatmakerja kmalu ustvaril pravi posthumni kult. Začelo se je s tem, da so vsi raperski izvajalci, ki kaj štejejo,pa tudi tisti, ki ne, povsod obešali geslo “Dilla RIP”, temu pa so sledili razni tribute projekti. Danes obstajajo klubski večeri, ki so posvečeni spominu na Yanceya, v Londonu se en recimo patetično imenuje “J Dilla changed my Life”. In danes gre v bistvu že za imidž in pozo – če si beatmaker, mora biti Dilla med prvimi tremi vzorniki in pika!

Pred smrtjo je bil Dilla delavec za druge. Produciral je nenormalno veliko, a skoraj nič pod lastnim imenom. Njegovi samostojni albumi so se vsuli šele po njegovi smrti. Dva od teh sta denimo »Jay Love Japan« in »The Shining«. Po vseh možnih in številnih zasipavanjih s produkcijo Jaya Dille in “tribute” projektov v zadnjih letih in po nekaterih ne preveč kredibilnih platah, kot je bila lani »Yancey Boys«, kjer Jamesov brat John oziroma Illa J repa preko prastarih mojstrovih beatov, sem bil ob napovedi njegove nove “THE”, sicer pete samostojne plate zadržan. Dodatne pomisleke je spodbudilo dejstvo, da gre za kompilacijo oziroma kar rekonstrukcijo in sestavljanko skic, ki jih je Dilla večinoma delal, ko je bil že močno bolan v bolnici, nekaj materiala pa seže celo nazaj v leto 1998, ko je snemal zadnjo plato za ATCQ. Kuratorja albuma sta Jamesova mama Maureen Yancey, ki se je drži vzdevek “Ma Dukes”, in hiphoperska legenda Pete Rock, ki ga je sicer Dilla omenjal kot enega največjih vzornikov. Pete Rock je verjetno za ploščo »Jay Stay Paid« tudi dokončal beate, izbral goste in vse skupaj zapakiral v ohlapno formo nekakšne radijske oddaje.

Produkcija albuma je mešanica skoraj vseh Dillinih stilov. Beati so tako kompaktni kot tudi zrnati, vseeno pa je več materiala surovega, nedodelanega in umazanega. Tako je prva asociacija njegov najbolj nespoliran izdelek sploh – album 'Donuts'. Na plošči prevladujejo minimalistične podlage, ob tem je kar nekaj zlobnih synthovskih linij in, pričakovano, soulovskih semplov. Bobni so večinoma težki in udarni, v paleti pa manjka le najmehkejši Dillin stil, ki ga je izpopolnil na koncu devetdesetih let. S tem mislim predvsem na sodelovanji z De La Soul in A Tribe Called Quest. Glavnina plošče 'Jay Stay Paid' je inštrumentalna, vendar pa so tako kot pri 'The Shining' vmes nametani vokalni komadi. Med gosti najdemo pestro druščino večinoma veteranov ameriškega hiphopa - Lil’ Fame iz skupine MOP, rootsovec Black Thought, DOOM, polovica Mobb Deepov Havoc, Raekwon, iz domačega Detroita pa Danny Brown in Phat Kat, Frank Nitty ter Blu. Pri večini nakladačev se sliši, da so se zaradi pomembnosti in izpostavljenosti projekta posebej potrudili, najbolje pa se odreže Black Thought, verjetno tudi zato, ker mu je podlaga pri komadu “Reality Check” pisana na kožo.

»Jay Stay Paid« je brezkompromisen in nekonvencionalen izdelek v smislu, da je material na ploščku izjemno pester in raznolik, ker ne jaha po najbolj prepoznavnih Dillinih tehnikah in vižah. S tem projektom se še enkrat pokaže, kako “alter” je bil Dilla pri iskanju groovov in zank, ki “delajo”. Tudi pri beatih, ki na prvi posluh delujejo običajno, najdemo čudaške ali intrigantne detajle in čeprav je osnova ponavadi preprosta, je narejena in zveni drugače, drugače od norm, ki izhajajo iz poplave ameriškega hiphopa.

Uspeh albuma »Jay Stay Paid« je v tem, da je material res skrbno izbran, prostora za “fillerje” pa preprosto ni. Drugi, po mojem še večji uspeh pa je, da Dillinih skic niso pred izidom pilili in polirali - v bistvu plošček močno vleče na klasično hiphopersko nemasterizirano “mixtape” formo. In to si v prvi ligi ameriškega hiphopa lahko privoščijo le redki kopači za vinili - tak je recimo Madlib in tak je bil nekoč Shadow.

»Jay Stay Paid« je verjetno najmočnejši Dillin posthumni album ... ... torej po »Donuts«, da ne bo pomote!

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>