Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
HOČEMO MORALNO POLITIKO ALI POLITIČNO MORALO? (3986 bralcev)
Torek, 16. 6. 2009
APR



Ne vemo, kaj je vredno večjega problematiziranja, ali odkritje tega, da je za-resni politik javnosti prikril svoje premoženje, ali to, da je pri nas to sprožilo tolikšno razpravo in takšno potrebo, da so nekateri, od katerih bi to najmanj pričakovali, začeli o zadevi moralizirati v najslabšem pomenu te besede. V izogib takšnemu moraliziranju, ki nam leze ven že iz vseh odprtin na telesu, postavimo dogodek v zvezi z Gregorjem Golobičem v kontekst razmerja med politiko in moralo...
Ne vemo, kaj je vredno večjega problematiziranja, ali odkritje tega, da je za-resni politik javnosti prikril svoje premoženje, ali to, da je pri nas to sprožilo tolikšno razpravo in takšno potrebo, da so nekateri, od katerih bi to najmanj pričakovali, začeli o zadevi moralizirati v najslabšem pomenu te besede. V izogib takšnemu moraliziranju, ki nam leze ven že iz vseh odprtin na telesu, postavimo dogodek v zvezi z Gregorjem Golobičem v kontekst razmerja med politiko in moralo, s katerim se je ukvarjal tudi oče moderne politične misli – Niccolo Machiavelli.

Machiavelli je bil tisti, ki se je v zgodovino zapisal s tem, da je pričel razlikovati med politiko in moralo. Ali potemtakem njegova ločitev pomeni dokončen izgon morale s področja politike? Seveda ne. Gre zgolj za to, da je potrebno opraviti določeno distinkcijo med njima oziroma da je potrebno razmisliti, kako moralo sploh uporabljati v politiki. Ali drugače. Na kakšen način moralno presojati dejanja politikov?

Ker je teren razmerja med politiko in moralo zelo spolzek, je bil Machiavelli, kot avtor kontroverznega dela Vladar, deležen različnih interpretacij. Po tej, kot jo je s svojim branjem ustvarila rimska cerkev, je iz Machiavellija nastal pojem makiavelizma, ki pomeni zvijačno in zahrbtno politiko, po kateri lahko nek politični cilj opravičuje vsa sredstva. Po drugi interpretaciji pa je delo namenjeno vladarju, ki naj tehta razne politične tehnike in ki si v skladu z njimi zastavlja politični cilj. V tem kontekstu je morala obravnavana politično in moralne sodbe nas v tem primeru zanimajo samo še kot elementi politike.

Omenjeni interpretaciji pa sta se v bolj ali manj originalni različici preslikali tudi v debato o zadevi Golobič. Če kaj, je diskurz o tej zadevi naslikal stanje politične kulture pri nas, ki je hrbtna stran debate morale v politiki. Lahko bi rekli, da smo imeli opravka z dvema političnima kulturama. Prva, ki je na eni skrajnosti pokazala, da politiko dojema, kot da je morala, in politično kulturo, ki je v drugi skrajnosti na koncu zanikala relevantnost morale v politiki.

Prva izkrivitev, ki je bila v minulih dneh najpogostejša, je vodila v moraliziranje, saj je s svojim diskurzom zahtevala, da se zakoni moralne forme mišljenja in delovanja prenesejo na teren politike. To je bil diskurz večine državljanov in politikov, ki so zahtevali takojšen odstop Golobiča. Druga izkrivitev pa je terjala pojmovanje politike zgolj kot razmerje moči ter instrumentalizacijo vseh virov za doseganje njenih ciljev. Tudi izključitev javnosti. Ta diskurz se je na koncu deloma preslikal v odločitev Golobiča, da ne odstopi.

Omenjeni skrajnosti, ki na ravni miselnih praks vodita v svojevrsten dogmatizem, sta morda učinek tega, da se slovenska javnost in politika nista nikoli resno soočili z vprašanjem kakšno razmerje vzpostaviti med politiko in moralo. Zato smo od minule debate, ki jo je sprožila še ena odkrita laž v politiki, pričakovali, da bomo iz nje črpali načela, po katerih bi lahko politika v prihodnje delovala. Teh seveda nismo dobili. Politična kultura je ostala na isti ravni, kot je bila.

Odločitev, ki jo je na koncu sprejel Gregor Golobič, je na koncu pokazala, da je pomen javnosti za politiko minornega značaja. Javnost je za politike očitno nepomembna in ji za storjena dejanja ni potrebno polagati računov. Na uvodoma zastavljeno vprašanje, kaj je torej vredno večjega problematiziranja, ali odkritje da je za-resni politik javnosti prikril svoje premoženje, ali da nekateri, od katerih bi to najmanj pričakovali, začeli o zadevi moralizirati v najslabšem pomenu te besede, ne moremo odgovoriti. Temu je tako, ker v celotni zadevi ni bilo odgovorjeno na temeljno vprašanje, ki je: Ali hočemo politiko, ki bo ustrezala morali ali politiko, ki bo moralna zgolj takrat, ko bo to politično učinkovito?

Če se nočemo vrniti v srednji vek, ko je cerkev imela primat nad državo in njenimi podaniki, je vsekakor smiselno, da začnemo na moralne vrednote gledati z očali politike. Ali rečeno drugače, da politična dejanja moralno presojamo zgolj takrat, ko se postavlja vprašanje politične učinkovitosti v smislu javnega dobrega.

Ker je politika javna stvar, je moralno presojanje politikovega ravnanja smiselno zgolj toliko, kolikor je njegovo ravnanje imelo posledice na javno dobro. Zato si še enkrat na glas zastavimo vprašanje: Ali nas je politik res kakorkoli oškodoval s tem ko ni po resnici odgovoril na zastavljeno vprašanje o njegovi privatni lastnini? Nas osebno vsekakor ne, saj to, da vemo ali ne vemo koliko in kje ima nek politik privatne lastnine, ne bi smelo biti kamen spotike za povprečnega državljana. Se pa poraja vprašanje učinkov njegove odločitve in mirno sprejemanje njegovega ravnanja za prihodnjo stanje politične kulture pri nas, vloge javnosti v njej in nenazadnje zgled za nadaljnje ravnanje politikov. Temu pa lahko na koncu dodamo samo priporočilo za »mrhovinarje« vseh vrst. In sicer, da naj zavoljo moraliziranja najslabše vrste, ki smo mu bili priča v minulih dneh, raje obiščejo spovednico.

Politično moralni komentar napisala Jerneja.


Komentarji
komentiraj >>