Petek, 19. 6. 2009
jizah
Založba Duck Down je svoje največje dosežke doživljala v drugi polovici devetdesetih, ko je njihova brooklynška falanga na čelu z Buckshotom, Heltah Skeltah ter Smif-N-Wessun, ustvarila svojstven ulični raperski stil. Njihov vpogled v zakladnico svetovnega hiphopa pa je naplavil kombinacijo belskega kanadskega producenta Marca Pola, enega največjih talentov raperske produkcije ter podtalnega agresivca Toraeja. Marco Polo se je prilagodil mc-ju in pripravil sočno mešanico zlatodobne hiphop mešan (v celoti!)
* Založba »Duck Down« je skoraj vsaj svoja poglavitna dela ustvarila v drugi polovici devetdesetih. Takrat je ekipa produkcijsko zaprašenih uličarjev ter drugače zvenečih rimoklepačev ustvarila sebi lasten stil rapanja, katerega poglavitna člena sta bila dvojca Heltah Skeltah in Smif-N-Wessun ter raper Buckshot, pa tudi trojec O.G.C. Ob popolnem razpadu newyorškega zvoka devetdesetih v novem tisočletju se tudi založba ni kaj prida znašla na novem, 'trendosledskem', zabavljaško oskrunjenem raperskem zemljevidu. V zadnjih letih pa se na novo revitalizirana in skorajda reinkarnirana vrača tja, kjer se je rap devetdesetih končal.
V zadnjem letu so tako svojo striktno brooklynško rapersko posadko razširili, vanjo pa je zagrizel eden najobetavnejših raperskih producentov sodobnega podzemlja Marco Polo. Polo, sicer prvi belopolti izvajalec v enoti založbe »Duck Down«, je po presenetljivem prvencu »Port Authority«, izdanem pred dvema letoma, postal eden bolj iskanih raperskih producentov z zvočno estetiko hiphopa devetdesetih, združljivo s prvotnim zvokom »Duck Downa«. Presenečenje je bilo še večje, ko se je razvedelo, da je z njim pogodbeno pisalo pograbil coney- islandski agresivni novodobni rap nabildanec Torae, katerega lanska ulična plošča »Daily Conversation« je požela veliko odobravanja raperske publike. Skupaj sta odšla na nekakšno misijo reševanja obema omiljenega newyorškega raperskega zvoka devetdesetih z namenom ustvariti album v maniri devetdesetih z današnje perspektive.
Ob mini povratku zlatodobnega hiphoperskega obdobja v današnji hiphop album »Double Barrel« spretno povzema vse glavne lastnosti takratnega »boom bap« rapa. Delovanje v dvojcu DJ in MC po vzoru takratnih velikanov newyorškega hiphopa, ulični besedilni »hardcore« pristop skupaj z umazanimi, zaprašenimi in na samplih slonečimi podlagami bodo verjetno del poslušalstva prepričali, da gre za pravo stvar in nadaljevanje tradicije »t. i. real hip-hopa«. Drugi del pa bo trdil, da v uličnem rapu nikoli ni bilo nič zanimivega, saj klepetači povečini rapajo sorodna, sčasoma dolgočasna besedila, zato bomo ploščo ocenili preko obeh aspektov.
Skozi zrcalo današnjega, a v preteklost zazrtega hiphopa, lahko na albumu slišimo vse, kar si večina 'netrendosledskega', v newyorški rap zazrtega poslušalstva želi. Avtentičen boom bap hiphop, kjer se je producent popolnoma prilagodil glavnemu vokalistu in ustvaril podlage, pisane na kožo Toraeju, v katere je nostalgično vpeljal najrazličnejše hrustljave vzorce, raztezajoče se od umazanih trobil in bučnih klaviatur do zvokov sitarja, osnovnih scratchev, močnih, intenzivnih bobnov in tolkal ter glasnih basovskih linij, ponotranjenih z dramatičnimi vložki. Za današnji čas nekonvencionalno in zrnato Polovo produkcijo pa Torae plemeniti s hardcore rapom, polnim odličnih, inteligentnih besednih iger, visokoenergijskega uličnega občutka, jasnega, razločnega in močnega vokala, z veliko napenjanja že tako napetih mišic. S svojim umazanim stilom, prepričljivim podajanjem besedil in direktnim pristopom v stilu veteranov Blaq Poeta ali še bolje Freddieja Foxxxa, se ukvarja s socialnimi komentarji sodobne družbe, trenutnih svetovnih problemov, s frustracijami glasbene industrije, a ne posega prav globoko, temveč s svojimi natančno strukturiranimi rimami stvari povečini le resno ali hudomušno komentira. S prve perspektive gre torej za kompleksen album z visoko vsebnostjo uličnega materiala, pravih raperskih podlag, z zabavnimi in resnimi vsebinami, kjer pa v prvi vrsti ne gre za poskus spreminjanja sveta, marveč le za vpogled na povprečneža z newyorških ulic, zavedajočega se lastnih problemov in težav.
Na drugi strani pa album prav zaradi prilagoditve Toraeju malce peša pri raznolikosti produkcije, postane enodimenzionalen z obeh strani in besediči o vsem, kar smo že večkrat slišali. Z vidika inovativnosti ali progresivnosti album seveda ni nič novega, glavni klepetač zaradi nespreminjajočega glasu in »battle« rim postane monoton, saj kaj prida ne spreminja svojega toka besed, zaradi česar mestoma postane statičen. Nekaj podobnega se zaradi direktne »boom bap« produkcije zgodi tudi s producentom Marcom Polom, sicer precej dinamičnim in natančnim producentom. Po tej strani album ne ponudi skoraj nič novega in služi zgolj kot res dober neobremenjujoč album, katerega glavna prednost je, da poslušalec ne začuti potrebe po preskakovanju določenih kompozicij s plošče.
Album prezira današnjo estetiko, ki v zadnjih mesecih le še ubija t. i. »autotune« in na trg pošilja produkcijo brez scratchev ter raperje, ustvarjene za uspešnice mobilnih melodij s trendovskim mešanjem prežvečenega r'n'b-ja s hiphopom. Albumu 'Double Barrell', temu kohezivnemu in popolnoma netrendovskemu, lahko bi rekli kar tradicionalnemu hiphop izdelku, so svoje spoštovanje z gostovanjem namenili tudi Masta Ace, Lil' Fame, oba člana Heltah Skeltah, Guilty Simpson, Dj Premier, Dj Revolution, Saukrates in drugi. Zgledni primer starega, dobrega vzhodnoobalnega »gangsta rapa«, ustvarjenega leta 2009, s kopico starošolskih »samplov«, ki sledijo delu uličnih legend tipa Kool G. Rap, Notorious B.I.G., Nas, Rakim in drugih ter ostajajo relevantni v sedanjosti, kljub temu, da so zazrti v preteklost vokabularja in produkcije. Izdelek, namenjen ljubiteljem pravega, udarnega, agresivnega rapa iz časa njegove največje eksploracije, ki nakazuje na to, da kani stari, dobri newyorški rap kmalu znova prevzeti primat raznorodnim podzvrstem hiphopa, vključno s »southom«.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>