Za pokušino in napoved uvoda v naslednjo sezono se je v SNG Drami Ljubljana odigrala predpremiera POT V JAJCE v režiji Sebastijana Horvata. V liniji ostro političnih in provokativnih uprizoritev, domnevno, tudi tokratna vzbuja zdrahe refleksij »zgodovinske resnice« in radikalno eksperimentira z njenim odrskim upodabljanjem.

Trodelna postavitev simultano intrigira skozi vse ključne parametre gledališkega dogodka: zbadljivim tekstom, izzivalno postavitvijo in konceptualnim rušenjem poteka kanonske forme gledališkega dogodka (kot takega).

Kolažna tekstualna priredba (Horvat, Kopač, Lampič) - ki je nastala »po dnevniških zapiskih iz Tovarišije in Listine« Edvarda Kocbeka in Pasijonu po Kocbeku Iva Svetine, katero pa triumfalno sklene odlomek iz Nietzschejevega besedila Tako je govoril Zaratustra - se celostno razgrinja kot odločen, drzen in kontroverzen komentar zanosno odločnega partizanstva in njegovo premeščeno preizprašavanje današnjega osebnega tveganja in žrtvovanja. Kritično nacional-zgodovinsko luščenje okupatorske ideologije izstreli kot nepovratni metek, ki se – glede na generacijsko umestitev gledalca - razpoči kot zajedljiv opomin ali pa klic k (predvsem) razsodnemu reflektiranju preteklosti.

Uvodni prizor v bunkarskem zatočišču (Kočevski Rog), podanem skozi simbolno formo skrajne gibalne in scenske omejenosti, kamor se zatečejo osrednji protagonisti (Kocbek, Kardelj, Kidrič, Vidmar in ostali) je nenehno eksploziven v retoričnem dometu in, predvsem zaradi nezmožnosti dejanskega obračuna, glasovno ekscesen. Umestitev na proscenij povečuje elan in rezkost narodnoprobudnih parol, ki se nizajo med liki (prednjači seveda Kocbek), medtem ko z vso glasovno vehemenco naznanjajo revolucijo in poziv k preporodu naroda.  Direktno, a še vedno zgodovinsko zakamuflirano, s šikanirajem provocirajo z v arhive pospravljenimi »atributi« destruktivnega kapitalizma, Cerkvenih sprijenosti, ljudske naivnosti in sličnih v temačno podzavest zatlačenih kompleksov.

Iz zatohle, frustrirajoče in zgolj diegezične »arene« bunkerja, ki zaradi stalne (zlo)rabe mikrofona povsem suvereno, predvsem pa distančno, emancipira ideje, se vloge modificirajo v dinamične figure znotraj fragmentarne in minimalistično indikatorske scenografije (Petra Veber). Figurativna pot se aktivira s sestopom v razprt, vizualno estetski prostor, kjer uporniška in polno angažirana karavana avtomatsko pade pod okrilje Vidca; s tem pa svojo predhodno samostojno bivanje podvrže (zdaj superiorni) epski komponenti.

Domobranska ekspedicija, ki potuje na zasedanje v Jajce, deluje kot kompleksna odrska govorica, ki se scensko realizira v neprestanem izmenjajočem spodbijanju poetičnih ilustracij partizanskega optimizma in ponosa ter rapidnim stiliziranjem genocida, množičnih požigov in lakote.

Potujitvene zareze - ki jih vnaša multimedijsko podvajanje znakov in konkretne zgodovinske podobe, v bolj simbolni in obliki pa predvsem Videc in skupina performerk – v pretoku odrskih skic toliko bolj podkrepljeno preverjajo zaprašene vrednote kolektivnega revolta, kolegialnega žrtvovanja in pokončne etične drže. Sočasni apel k tovrstni re-aktualizaciji je kajpak vštet samodejno.

Videc, katerega vlogo interesantno iz-pelje Ivo Barišič, kot (paradoksalno) slepi pričevalec prelomnega momenta 2. svetovne vojne, prebada tok dogajanja s preklapljanjem med ciničnim, srhljivim in parodiranim spremnim tolmačenjem. Nekakšen brutalni šepet metagovorice preko lastnega dramaturškega sloja pa vzpostavljajo performerke (Anja Bornšek, Leja Jurišić, Jana Menger, Teja Reba in Nataša Živković); te pri osnovanju učlovečenih metafor, zvočnih kulis ali realističnih likov, glede na nujo situacije parafrazirajo vse od varne rahločutne ženskosti do surovega objektivnega terorja.

Sklepni del, na prvi pogled morda povsem samosvoja in v sebi zaključena celota, pripada »parolam« Nietzscheja. V provizorično gledališče praznih stolov (z ostanki zgodovine) in v metodo »igra v igri« umeščen monolog Radka Poliča nam z nepopisljivo vnemo predoči temeljne kriterije za renoviranje nekdanjega dostojanstva Človeka. Nazaj (in s tem naprej!) k drznosti, revolucionarnosti, zagriženosti in ekscentričnosti! Sicer ...

Pot-opisovala Zala Dobovšek.