Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE FIELD: Yesterday and Today (Kompakt/Anti, 2009) (ponovitev 30.6. '09 ob 00.30) (2502 bralcev)
Torek, 23. 6. 2009
goran



Axel Willner pod psevdonimom The Field objavlja svoj drugi album na katerem po trendovskih smernicah (ki jih je soustvaril s prvencem iz leta 2007) ponovno uspešno križa estetike shoegazenja, ambientalnih muzik in techna. Ena od plošč letošnjega poletja? ... (v celoti!)

*Pričujoča recenzija najbrž ne bo ena objektivnejših. Saj ne, da bi si delal utvare in mislil, da objektivna glasbena recenzija sploh lahko obstoji. A glasba s ploščka 'Yesterday and Today' se mi je v zadnjem mesecu tako prikupila, da naj mi poslušalec (ali pa bralec) že vnaprej oprosti kakšen presežnik preveč. Gre preprosto za glasbo, ki je v pravem trenutku naletela na prava (in pripravljena) ušesa. Ali pa občutke. Je hipnotična glasba, ob kateri ne čutiš ničesar in hkrati vse. Repetitivni, mehki pulzirajoči ritmi ti s polzenjem po limbičnem sistemu otopijo čute, zgoščen, pogosto v šumu potopljen zvočni tok, psihedelično zvončkljanje in tople analogne melodične linije pa te odplavijo v sanjarjenje pri belem dnevu - ponoči plošček 'Yesterday and Today' med kontemplativnim poplesavanjem pač raje použiješ na klubskem podiju.

Podobno »objektivni« so bili trendovski kritiki pred dvema letoma ob izidu prvenca Axla Willnerja, ki ustvarja pod psevdonimom The Field, dasiravno najbrž iz drugačnih vzgibov. Z albumom 'From here we go sublime' je takrat Willnerju z elektronsko - če ne že kar techno - glasbo namreč uspelo nagovoriti sredinsko, indie publiko, ki do tovrstnih vsebin sicer goji precej indiferenten odnos. Skozi to prizmo temu seveda ne bi mogli pripisati prevelikega pomena. Ko se prvič seznaniš s čim novim, je pač mnogo večja verjetnost, da bo to na tebi pustilo vtis. A v glasbi se je vendarle skrivalo nekaj več, nekaj do takrat netipičnega za sorodno produkcijo. Po minimalistični formi je Willner ostal v stiku s techno smernicami, skozi estetiko zvoka pa je posegel po zapuščini shoegazerjev tipa My Bloody Valentine. Nekaj podobnega je pred njim sicer počel že Ulrich Schnauss, vendar pa je švedski producent to storil na prefinjen način, ki se je prej usedel v uho, predvsem pa je bila zanj bolj dovzetna sredinska publika.

Po tako zelo dobro sprejetem prvencu Willnerju pred izidom njegovega naslednika najbrž ni bilo lahko. Če ni hotel utoniti v pozabo, si pač ni smel privoščiti plošče, s katero ne bi dosegel visokih standardov, ki jih je postavil pred dvema letoma. Uspeh mu je prinesel bolje opremljen studio in sodelovanja z nekaterimi uveljavljenimi glasbeniki (denimo Battlesovim bobnarjem Johnom Stanierom), a tovrstne priložnosti so si številni kreativci znali obrniti prej v škodo kot korist. Willner je te prednosti spretno izkoristil in tisto, kar je prvenec naredilo zanimiv, z novim albumom še okusno potenciral. Zvok je postal še bolj zgoščen, ritmi še bolj hipnotični, predvsem pa je napredek opazen v mnogo bolj osredotočenem in domišljenem oblikovanju skladb, ki jih razpne med pop senzibilnostjo in poglobljenimi klubskimi zvočnimi tradicijami. Prav tu se je po uspehu prvenca skrivala še ena nevarnost. Če bi hotel zlesti še bolj na ušesa sledilcev pop muzik, bi skladbe bržkone zapakiral v krajšo formo, tako pa je ostal pri deset - in več - minutnih subtilno razvijajočih se repeticijah, v katerih hipnotična nrav njegove glasbe zažari v polnem sijaju.

Zanimivo bo videti, ali bo plošča 'Yesterday and today' naletela na enako pozitiven odziv kot njena predhodnica. Zdi se, da so si kritiki zaenkrat enotni v tem, da je Willnerju uspelo nadgraditi prvenec. Kakšen bo odziv publike in če bo kateri od skladb uspel preboj na charte, pa bo pokazal čas. Nedvomno gre za izrazito trendovsko glasbo, a vsaj zaenkrat ni strahu, da se ne bi obdržala tudi na daljši rok. Pohvalne besede pa krožijo tudi o Willnerjevih koncertih in morda se priložnost za preverjanje teh govoric ponudi že jeseni, ko se obeta predstavitvena turneja. Do takrat pa nam pač preostane sanjarjenje o »včeraj in danes«.

pripravil Goran Kompoš

 

 

 



Komentarji
komentiraj >>