Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-area 134: festival Svetlobna gverila / festival Sonica (4461 bralcev)
Sreda, 24. 6. 2009
mcolner



V sredo, 24. junija, lahko v 134. ediciji oddaje Art-Area prisluhnete vtisom iz dveh festivalov, ki se trenutno še vedno odvijata v Ljubljani.
- festival Svetlobna gverila (Miha Colner)
- festival avdio vizualnih umetnosti Sonica (Ida Hiršenfelder)

več v nadaljevanju...
Pozdravljeni v oddaji Arterija na valovih Radia Študent. Ljubljana se v kratkem obdobju pred poletnim brezdeljem kopa v neizmerni ponudbi kulturnih dogodkov, razstav, enkratnih dogodkov in festivalov. Ti kot da skušajo nadomestiti svojo odsotnost v poletnih mesecih, ko prestolnico zajame smrtno mrtvilo. Poleti navadno ni otvoritev razstav, performansov in mnoštva koncertov, med katerimi bi konzumenti izbirali. Poleti je na veliko žalost kulture in zabave željnih turistov zaprta tudi Metelkova. Zadnji junijski dnevi lovijo še zadnje obiskovalce in najavljajo Vidimo se v septembru. V današnji Arteriji bova avtorja podrobneje obdelala morda zadnja festivala tega polletja. Miha se je tako podal po poteh Svetlobne gverile, ki je uspela ujeti zastavljeno kontinuiteto iz lanskega premiernega festivala. Ida se je osredotočila na povsem svež, a dobro podmazan avdio vizualni festival Sonica, ki svojo kontinuiteto še najavlja. Čez nekaj trenutkov torej prisluhnite nadaljevanju oddaje.




Ljubljano je tokrat že drugič preplavila Svetlobna gverila, festival, ki se ukvarja predvsem s pomenom svetlobe in njeno rabo v polju uporabnih in likovnih umetnosti. Naj se pomudimo najprej pri samem poimenovanju. Drugi del naziva, ki omenja gverilo je morda malce pretiran in lahko ob preveč dobesednem dojemanju pripelje do napačnega pojmovanja koncepta manifestacije. Festival namreč predstavlja različne inovativne pristope h kreativni ali umetniški rabi svetlobe, a pri vsem skupaj ne gre za kakšne drzne aktivistične posege v prostor, ampak za povsem regularno prezentacijo v javnih in galerijskih prostorih.

Festival je svoje korenine pognal že leta 2007, ko se je zgodila večplastna manifestacija 'Detektivi svetlobe'. Ta je nastala kot rezultat povezave z mednarodno organizacijo International Lightning Detectives, spočeto leta 1990 na Japonskem. Ukvarja se z različnimi problematikami svetlobe, svetlobnega onesnaženja planeta in zlasti z rabo svetlobe v umetniške namene. Več o omenjeni povezavi, začetkih festivala in letošnji inkarnaciji nam je zaupala Katerina Mirović, umetniški vodja festivala Svetlobna gverila.











Če se je lansko leto prva festivalsko zasnovana Svetlobna gverila ubadala z repeticijo, se je v letošnjem letu premaknila v bolj akcijske vode. Tako se osrednji koncept tokrat vrti okrog reciklaže, ki je v sodobnem svetu in tržno naravnanem ekonomskem sistemu izjemno redka in menda nerentabilna praksa. V tem segmentu organizatorji poudarjajo vlogo umetne svetlobe in energije ter opozarjajo na varovanje okolja in varčevanja z energijo. Ob tem se pojavi osnovno vprašanje, kako je mogoče s svetlobnimi projekti varčevati z energijo.

V smislu teoretskega prikaza možnosti seveda zlahka, realno gledano pa nikakor ne. Prav tako reciklaža nima vselej neposredne povezave z ekologijo, saj spravlja v promet in potrošnjo že rabljene pripomočke. Učinkovita ekologija pa teži predvsem k zmanjševanju potrošnje, ki pa se v procesu reciklaže zgodi le deloma.

Seveda nihče ne more biti bolj papeški od papeža. Tudi skrajni greenpeace aktivisti na enak način trošijo energijo, se vozijo z letali in prižigajo svoje računalnike. Zato pustimo te bazične definicije ob strani. Svetlobna gverila ponuja tudi marsikaj novega, nevidenega in inovativnega, kar se predstavlja predvsem na nivoju dobrih praks, pa čeprav te le redko preidejo v množično uporabo. Tako se večina projektov na dokaj utopični ravni v danem prostoru in času obrača k mogočim taktikam za varčevanje, recikliranje in nenazadnje za vizualno popestritev javnega bivanjskega prostora.

Predotvoritveni dogodek v Kabinetu Društva za domače raziskave, ki se z reciklažo ukvarja na povsem simbolni ravni, je predstavil enega vrhuncev festivala. Senzorični projekt 'Temnica', ki ga je zasnoval oblikovalski studio Büro Destruct, uvaja nenadejano interaktivnost do slehernega obiskovalca. Neprodušno temačna soba je napolnjena z raznolikimi shematskimi podobami na svetlečem električnem papirju, ki se nehote in nezavedno vtisnejo v spomin.

Mnoštvo svetlečih znakov in pompozen zvok tako ob dovolj dolgem vztrajanju v prostoru več kot učinkovito delujejo na čute človeka. Kombinacija obojega ustvarja utesnjeno občutje tega skrajno umetelnega prostora. Preproste grafične podobe zadajajo asociacije iz realnega sveta, saj spominjajo na znane medijske podobe pravljic ali reklam. Po določenem času postane izkušnja boleča, kot podoba iz neskončnih morastih sanj.

Kot pravo nasprotje udarni 'Temnici' se predstavlja projekt 'Resice na žarnici' v prostorih Škucove info točke, ki ga je zasnovala Pernilla Jansson. Manjše število različnih žarnic z dodatkom tekstilnih resic ne predstavlja nič drugega kot potencialno všečno dekoracijo prostora.

Uradno odprtje festivala je v uporabo predalo tudi nosilni projekt letošnje Svetlobne gverile. To je delo 'Učinek tople grede' tandema Maro Avrabou in Dimitrija Xenakisa, ki poleg vizualne atraktivnosti v javnem prostoru posreduje tudi utopično in humorno sporočilo. Avtorja sta na Trgu francoske revolucije v odslužene avtomobile namestila barvno ujemajoča se svetlobna telesa in cvetje. Tako obdelujeta vlogo avtomobila v današnjem svetu, ko je postal nepogrešljivo prevozno sredstvo, obenem pa tudi eden izmed poglavitnih onesnaževalcev okolja.

Avtomobil je tokrat kot osrednji proizvajalec učinka tople grede spremenjen v to isto stvar v predrugačenem pomenu. Trije avtomobili namreč služijo kot prava topla greda, to je plodno gojišče za vzgojo cvetja, povrtnin ali celo tiste čudaške azijske konoplje. Pri vsem skupaj je potrebno dodati, da je celoten sistem ustvarjen zgolj na teoretični ravni, saj cvetje v notranjščini nima organske podlage za rast in tudi sicer deluje povsem umetno.

Istočasno se je na za javnost zaprtem rajskem vrtu Križevniške cerkve odprla razstava recikliranih svetlobnih instalacij, ki so nastale na delavnici v MGLC pod mentorstvom Marka Kovačiča. Pet udeleženk je pripravilo vizualno všečne objekte, ki v popolnosti zažarijo šele ponoči, ko lahko radovedneži opazujejo dela skozi odprtine v ograji lapidarija. Na videz improvizirane skulpture bodisi upodabljajo podobe živali bodisi ubirajo povsem abstraktne forme, skrite za zelenjem razkošnega vrta. Figure pa pridobijo svojo pravo vrednost šele iz daljave, saj aludirajo na floro in favno neke nerealne 'Rajske dežele', kakor je projekt tudi poimenovan.

Kot dopolnilo letošnje mesec in pol trajajoče manifestacije je bila najavljena glasbeno plesna predstava zvočnega umetnika Matsa Lindströma in plesalke Anne Koch, ki sta zavzela notranji atrij Mestnega muzeja. Večmedijsko delo z naslovom 'One' je rekonstrukcija projekta 'Flourescent Sound' Davida Tudorja iz leta 1964. Ob objektivnih razlogih za nemoč videnja izvirne predstave si lahko zgolj predstavljamo, koliko je ponovitev zvesta originalu. Zvočna slika in gibi plesalke so pustili dokaj hladen vtis pri številčni publiki, saj nista uspela vzpostaviti prave medsebojne povezave, idejna podlaga projekta pa je ostala nejasna in zavita v mistifikacijo njunega renomeja.

Glavni dogodek v okviru festivala Svetlobna gverila pa se je zgodil včeraj v vselej gostoljubni galeriji Vžigalica, kjer so svoja dela na temo svetlobe in reciklaže predstavili številni avtorji kot so Marko A. Kovačič, Natan, Goran Denić, kolektiv Ziziyoyo.com in mnogi drugi. Razstava 'Reci:luč' vzpostavlja trgovino s svetlobnimi predmeti, ki jo je na otvoritvenem dogodku obiskalo rekorodno število ljudi. Med projekti je potrebno izpostaviti humorne in vsebinsko polne svetlobne instalacije Marka Kovačiča in Maje Modrijan, ki delujeta še posebej učinkovito med to nasičeno in gosto postavitvijo.

Razstave v sklopu Svetlobne gverile si lahko v okolici Trga francoske revolucije in Škuca ogledate vse do 18. julija.





Pri raznorodnih hibridnih umetniških projektih, ki povezujejo zvočne eksperimente z inštalacijami, videom ali računalniškimi programi, se pogosto pojavlja dvom glede globine njihove vsebine. Avtorji z nasičeno uporabo raznovrstnih medijev pozabijo na vsebino in smisel projekta, zato smo na primer že pri Ars Electronici pogosto zasledili kritiko, da razstavlja zabavnjaške naprave, ki nimajo mnogo veze z umetniško poetiko.

Hibridni multimedijski projekti sestavljajo tudi osrednjo razstavo na festivalu zvočnih in eksperimentalnih umetnosti Sonica v Galeriji Jakopič, ki bo na ogled do 30. junija. Z veseljem ugotavljamo, da so bili selektorji pri izboru sedmih projektov zelo občutljivi tako do vsebine inštalacij kot do tega, da so se uspeli v veliki meri izogniti prekomerni hermetičnosti del. Prav tako pa so dosegli visoko kvaliteto tudi pri projekcijah, ki sta jim jih pripravila dva festivala za zvočno umetnost - nizozemski Cultur.TV in dunajski SoundFrame.

Vodilni naslov letošnje prve edicije festivala Sonica, ki je nastal na pobudo Muzeja začasne umetnosti MOTA, je Post. Ne moremo trditi, da je to poimenovanje strašno filozofsko, pa vendar so organizatorji želeli izraziti neke vrste težnjo po predstavljanju umetnosti, ki nastaja po vseh velikih stilnih zgodbah v umetnosti. Dela na razstavi zaznamuje stilizirana prečiščena estetika, ki ne pretirava z vizualno dopadljivostjo, a je ravno zato vizualno prijetna in pomirjujoča. Iniciator festivala, Martin Bricelj, je dela označil kot zenovska. Dela so torej kontemplativna, nevsiljiva, a učinkovita.

Mašine in elektronsko šravfanje se vse prepogosto v javnosti pojavljajo kot izključna domena moških avtorjev, zato moramo najprej pohvaliti razstavni izbor, ki je vključeval kar štiri avtorice, ki so se predstavile s tremi projekti. Čeprav se mogoče zdi tovrstno zadovoljevanje »ženskih kvot« na razstavi nekoliko banalno, pa smo jo simpatizerke z elektronsko umetnostjo sprejele z odobravanjem, saj je boj za zasluženo mesto na področju hibridnih medijev pogosto kar krvav.

Pri tem gre omeniti, da so bila dela po kvaliteti popolnoma enotna. Tanja Vujinović je v tokratni zvočno-vizualni inštalaciji, v kateri se kot zaščitni znaki pri njej že nekaj časa pojavljajo črne plišaste packe v obliki mehkih igrač, kjer so skriti senzorji in zvočniki, ki oddajajo rezultate računalniško generiranih zvokov iz okolja, napravila korak dlje, saj se je del zvoka generiral v realnem času preko senzorjev in kamer, ki so v Piranu 10 metrov pod gladino merili meteorološke in oceanske podatke.

Atmosferske zvoke je prevajal tudi tandem nejaaka v zasedbi Neje Engelsberger in Akaše Bojić v delu z naslovom 'Odmev Vas'. Zvok, ki je spremljal projekcijo animacije na talno konstrukcijo iz prozornih škatlic avdio kaset, je bil računalniško spremenjen odmev iz galerijskega prostora. Na ta način sta se avtorici nostalgično poklonili magnetnim trakovom, za katerimi so ostale le še prozorne škatlice, ki simbolično prikazujejo izpraznjen urbani prostor.

Z nekoliko temačnejšo podobo informacijske prihodnosti pa se je v delu 'Preživetvena oprema po globalnem segrevanju' ukvarjal bolgarski umetnik Petko Dourman. V zadnjem delu galerije je ustvaril znanstveno fantastično podobo zemlje po nuklearni apokalipsi, ko bo nuklearni prah onemogočil sijanje sonca in povzročil popolno temo. Inštalacijo začasnega bivanjskega prostora – šotora - si obiskovalci lahko ogledajo zgolj z infrardečimi očali, kar do neke mere vzbudi občutek utesnjenosti v temi. Postavitev je nekoliko naivna. Njena vsebina se preveč zanaša zgolj na omenjena očala, torej na tehnični pripomoček, ki ni nič drugega kot dobra igrača.

Med projekti so bile vizualno najbolj atraktivne in zenovsko pomirjujoče grafike in generirane animacije norveškega umetnika Mariusa Watza. V črno-belih prizorih je poetično obdelal fraktale in neskončno lepoto teorije kaosa, ki vzpostavlja najbolj idealne geometrične sisteme.

Kljub temu, da je vzporedno s Sonico potekal zelo podoben festival EarZoom, za nameček pa še Svetlobna gverila, nimamo občutka, da bi bil program festivala preveč nasičen. V osrednjem programu so pripravili peščico predavanj in tri zvočne nastope, med katerimi so dobili osrednji oder rezidenčni umetniki MOTA. Minuli četrtek se je predstavil Felix Thorn, ki ga je recenzentsko obdelal in pozitivno ovrednotil že kolega Goran Kompoš, s katerim popolnoma soglašamo.

Mi pa lahko pripomnimo le, da Thornove konstrukcije zvočnih naprav, s katerimi proizvaja repetitivne matematične glasbene sete, silijo na področje low-tech, naredi sam DiY praks, pri katerih je na videz bolj pomembna praktična uporabnost naprave kot vizualna dovršenost. Dejansko pa ravno s tovrstno low-tech estetiko vzpostavlja dialog med klasično lepoto klavirja, hi-tech dizajnersko podobo Mac-ovega prenosnika in low-tech »navlako«, ki jo skupaj zbije sam. Ena izmed naprav, ki je bila vključena v performans, je tudi del osrednje razstave. Poslušajmo Thornovo razlago svojega dela.










Jutri, v četrtek ob 21. uri, pa bomo lahko prisostvovali še portugalskemu rezidenčnemu tandemu @ C v sestavi Miguela Carvalhaisa in Pedra Tudela, ki bosta v Ljubljani bivala za Thornom. Rezidenčni umetniki so pogosto pravo presenečenje - včasih pozitivno, včasih negativno. Tokratna rezidenta, ki skupaj ustvarjata od leta 2000, imata dolg spisek impresivnih gostovanj na festivalih kot so Ars Electronica, Pixelache, EMAF in tako naprej. Včeraj sta svoj projekt predstavila na predavanju, na podlagi katerega se lahko odločite, kam boste šli jutri zvečer. Predstavljanje umetnikov na predavanjih in v debati pa organizatorji Sonice spodbujajo, in sicer zaradi boljšega povezovanja s publiko in manjše hermetičnosti pogosto precej kompleksnih projektov.











Toliko o domačih festivalih v današnji Arteriji. V poletnih mesecih pa se tako kot festivali deloma umika tudi oddaja, ki bo na sporedu le enkrat mesečno. Obe poletni oddaji pa bosta zaznamovani s tematskimi sklopi, v katerih bomo v prvem delu obdelali 53. beneški bienale, v avgustovski ediciji pa se bomo osredotočili na dogajanja in nejasnosti okoli priprave Kulturne prestolnice Evrope 2012 v Mariboru. Torej, lep pozdrav in na slišanje ponovno v sredo, 15. julija, ob dvajseti uri na valovih Radia Študent. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, brala pa sta Rok in Jaka.




Komentarji
komentiraj >>