* Naš najvidnejši in najdejavnejši jazzovski glasbenik Zlatko Kaučič je
lani praznoval 55 let življenja in 30 let ustvarjanja. Obletnico pa je
praznoval kar se da dejavno, saj je celotno lansko leto igral v
številnih projektih z vidnimi tujimi glasbeniki, s katerimi je
nastopil tudi na nekaj domačih in tujih festivalih. Delček zvočno
raznovrstnega obletniškega leta je pred kratkim objavil na trojnem
cedeju, "kovčku", kot mu sam pravi, na katerem je obelodanil posnetke
treh obletniških špilov.

Prvi album z naslovom Slakoper prinaša prav obletniški koncert v Klubu
Cankarjevega doma s "Cerkno trijom", v katerem sta še pihalec Javier
Girotto in basist Salvatore Maiore. Album Doline je posnet na
festivalu Jazz Cerkno v sodelovanju s pevko Saadet Türköz in basistom
Giovannijem Maierjem. Nocoj pa bomo prisluhnili tretjemu cedeju iz
zbirke, ki nosi naslov Tolminski punt 2. Tisti, ki spremljajo
Kaučičevo ustvarjanje, seveda vedo, da je leta 2007 na abonmaju
Cankarjev jazz uprizoril prvi del tega projekta. Takrat mu je zraven
stal domači godalni trio in saksofonski velikan Peter Brötzmann.
Posnetek s koncerta je nato izšel pri cenjeni italijanski založbi
Splasc(H), pri kateri je izšel tudi tale trojni album.

Glasba drugega dela Tolminskega punta s prvim delom povezuje dejstvo,
da se je naš tolkalec znova odločil sodelovati z Brötzmannom ter tudi
z glasbenikom iz območja klasične glasbe; tokrat je to operni pevec
Robert Vrčon. Dodatno težo drugemu delu "punta" pa podeljuje dejstvo,
da je trojica koncert izvedla na kraju iz naslova projekta, v Tolminu,
natančneje na tamkajšnjem festivalu Sajeta. Kljub enakemu naslovu pa
prinaša Tolminski punt 2 precej drugačno godbo od prvega dela.

To nam da vedeti že bežni pogled na naslove skladb, njihovo število in
njihovo trajanje; na prvem delu je šlo namreč za eno samo naslovno
skladbo v več delih, osrednji del albuma pa je nosil kar 40-minutni
part z noro, nebrzdano in z medsebojnim razumevanjem prežeto
improvizacijo Kaučiča in Brötzmanna. Na drugem delu Tolminskega punta
pa najdemo štiri skladbe, ki skupaj trajajo dobrih 50 minut.
Pravzaprav gre za pesmi, poezijo naših vidnih poetov, ki jo je Kaučič
uglasbil, vsi trije pa so jo odigrali s čutečo zagnanostjo in
strastjo.

Prav dejstvo, da poslušamo ozvočeno poezijo Daneta Zajca, Gregorja
Strniše, Srečka Kosovela in Jureta Potokarja, da albumu dodaten pomen.
Uglasbljanje poezije namreč ni mačji kašelj, še posebej če gre za
svobodnjaške godbe. Gre za nehvaležno in težaško delo, ki se ga je
sicer Kaučič že doslej večkrat lotil, a zdi se nam, da nikoli s tako
jasnostjo, prodornostjo in tenkočutnostjo.

Slednje - da namreč gre za tenkočutnost - se morda sliši nekoliko
čudno, ko denimo slišimo Brötzmannov saksofon, kako rjove, tuli in
vrešči, Vrčona, kako z globokim glasom brni in trepeta ter nenazadnje
Kaučiča, ki udriha, kot da bi imel vsaj štiri in ne le dveh rok. No,
saj se tenkočutnost skriva ravno v finem ravnovesju udarnega igranja
in pretanjene, tudi mistične poetične besede, v izmenjavanju zvočnih
izbruhov in liričnih pasaž, s katerimi dva inštrumentalista blažita
silovitost, s katero sta do maloprej tako neusmiljeno podlagala krhke
verze.

A tudi pri udarnih delih je že po prvem poslušanju jasno, kako so
spretno in nadvse prekanjeno postavljeni v posamične pesmi. Denimo v
Kosovelovi kritiki tedanje politične situacije, v kateri Vrčon
suvereno obtožuje "evropska laž" in veleva "rušiti, rušiti, vse te
muzeje faraonov, vse te prestole umetnosti", ostala dva muzičista pa z
usklajenimi sunki, večplastnim brbotanjem in spontanim prepletanjem
ritmov in melodij podčrtata in poudarita sam smisel pesmi ter jo
reaktualizirata oziroma ji podelita sedanjo ali pa kar univerzalno
aktualnost.

Čeprav je Kaučič na tiskovni konferenci ob izidu te trojne izdaje posebej
poudaril, da ne gre za neke vrste rezime ali sklep njegovega
delovanja, pa po slišanem lahko zatrdimo, da gotovo gre za enega
viškov njegove številčne in raznovrstne diskografije. Kaže, da mu je
lanskoletno praznovanje obletnice dalo nov zamah, ga napolnilo z
novimi idejami in mu tudi dalo zvrhan koš nove energije. In kaže tudi,
da je od obeh soigralcev izvlekel najboljše: Vrčonovo sugestivno in
suvereno petje nemara sodi med najbolj posrečeno izmed vseh Kaučičevih
sodelovanj s klasičnimi glasbeniki, pa tudi takšno Brötzmannovo
igranje, ki ves čas meji med liričnimi in nebrzdanimi pasažami, redko
slišimo na njegovih drugih projektih.

Kaučiču pa gre seveda zasluga, da je imenitno uglasbil sebi ljube
poete, da se je "vrgel" v projekt, za katerega si marsikdo ne bi upal
trditi, da bo uspel, ter da je posledično ustvaril neverjetno
sinergijo besede in zvoka, različnih glasbenih pristopov in tradicij
ter tudi tako dokazal svojo širino, sprejemanje in zmožnost ujemanja,
kar bi itak moralo krasiti vsakega resnega glasbenika!

pripravil Mario Batelić