PREKO MOSTU... K POSTFORDIZMU

Kaj imata skupnega postfordizem in univerza? Na prvi pogled malo, saj je postfordizem koncept, ki označuje spremenjeni način produkcije v kapitalizmu. Kot takšen nima neposredne zveze z univerzo. Kljub temu pa se nam ni treba predolgo naprezati, da vzpostavimo povezavo med njima. Pomislimo samo na Lacanov diskurz univerze, ki v praksi deluje kot kapitalizem.

Za postfordistični način produkcije je bistvenih več značilnosti. Toda v osnovi ga od fordizma loči predvsem prehod od klasičnega delavskega razreda k novemu, tako imenovanemu kreativnemu razredu. Če pustimo ob strani protislovja, ki zadevajo sam koncept kreativnega razreda, vendarle lahko prepoznamo njegovo razlikovalno potezo, ki ga loči od fordističnega dela. Za razliko od delavskega razreda, ki ga najbolje reprezentira podoba tekočega traku ali modre delavske halje, je za novi, kreativni razred značilna slaba reprezentabilnost.

Nekdo, ki proizvaja vednost, storitve v obliki znanja in je njegovo osnovno »produkcijsko sredstvo« osebni računalnik, ni nujno videti kot delavec. Ko gledamo podobo takega delavca, je ne moremo ločiti od podobe nekoga, ki zapravlja svoj prosti čas z igranjem pasjanse ali nekoga, ki »chata« s prijatelji. Ali pa nekoga, ki »surfa« po spletni strani Radia študent.

Ta problem slabe reprezentabilnosti novega kreativnega razreda predstavlja tudi izhodišče za nastanek filma z naslovom »Preko mostu - kratka zgodovina dela« režiserke Sabine Bologna. Film tematizira arhitekturno transformacijo nekdaj delavske četrti mesta Milano, danes bolj znane kot »Zona Tortona«.

Četrt, ki so jo še pred nekaj desetletji zaznamovale velike proizvodne dvorane, ob njih pa naselje za delavske družine, se pravi klasična podoba fordistične družbe, je danes povsem prežeta s podobami in stavbami, ki so značilne za postfordizem. V nekdanjih proizvodnih dvoranah, ki so ostale prazne zaradi selitve industrijske proizvodnje v tople kraje oziroma za kapitalizem karitativno okolje, danes najdemo najrazličnejše dizajnerske in fotografske studie, pisarne finančnih institucij, podjetja, ki se ukvarjajo z modo, in tako dalje. Skratka, arhitekturna transformacija omenjene četrti je posledica spremembe v načinu produkcije.

Film »Preko mostu - kratka zgodovina dela« smo si ogledali minulo soboto v kavarni Kinodvora. Projekcijo filma in predavanje znanega italijanskega teoretika postfordizma Sergia Bologne, ki je sledilo, je pripravila ekipa projekta Kinosindikat.

Sergio Bologna, ki pripada tradiciji italijanskega marksizma in operaizma, je mračnejšo plat omenjenega kreativnega razreda, ki se kaže predvsem v negotovih materialnih razmerah in nestandardnih oblikah zaposlitve, za kar se je v zadnjem času prijel izraz prekernost, povezal s potrebo po sindikalni samoorganizaciji omenjenega razreda.

Prekernost z negotovimi oblikami zaposlitve je za naše tople kraje še celo bolj značilna, kakor za kakšen drugi košček evropske grude. Slovenski unikum je namreč delo preko študentskih napotnic.

Negotove oblike zaposlitve s pogodbami za določen čas, avtorskimi honorarji in podobnimi stvarmi so čedalje večja značilnost tega tako imenovanega kreativnega razreda, ki je čedalje številčnejši. Bologna pravi, da statistike kažejo, da v sektorjih zabavne industrije in oglaševanja danes dela več ljudi kakor v avtomobilski industriji. To nedvomno slabi moč sindikatov, saj tako rekoč izgubljajo svojo bazo, predvsem v državah Zahodne Evrope in ZDA.

Ta logika, zgoščena v sintagmi »sam svoja firma«, je največji ideološki trik novih ekonomistov: vse teorije organizacij namreč pravijo, da organizacija, še toliko bolj pa profitna organizacija, sestoji iz treh elementov: kapitala, managementa in delavcev. Zato je absurdno govoriti o samostojnih podjetnikih, ki so danes čedalje bolj popularni. En sam človek ne more biti organizacija.

Toda natanko temu smo priča: outsourcing kot naslednja pomembna značilnost postfordizma pomeni, da so se nekoč enotna podjetja fragmentirala v več majhnih, ki sedaj za glavno podjetje opravljajo storitve ali proizvajajo sestavne dele, recimo v avtomobilski industriji.

Iz pogovora, ki smo ga s predavateljem opravili po predavanju, velja izpostaviti zanimivost, ki je neposredno povezana s študentsko problematiko. Bologna navaja knjigo mlade ameriške novinarke Anye Kamenetz z naslovom »Generation Debt«. Knjiga opisuje izkušnje številnih mladih Američanov, ki so za študij na prvorazrednih univerzah najemali ogromne kredite. Toda v času, ko so se zaposlili in pričeli odplačevati najeta bančna posojila, se je vrednost njihovega dela, se pravi mezde, radikalno zmanjšala, tako da niso bili več sposobni odplačevati kreditov.

Bologna navedbe iz omenjene knjige povezuje z vztrajnim nižanjem mezd v zahodnih državah v zadnjih tridesetih letih. Zato sam na interpretacije, ki pravijo, da je aktualna finančna kriza nastopila leta 2008, odgovarja v slogu radia Erevan: kriza ni kriza finančnega, ampak realnega sektorja in ni nastopila leta 2008, ampak 20 let prej s skokovitimi padci vrednosti dela v zahodnih državah, predvsem vrednosti dela, ki ga opravlja srednji razred.

Postfordistično delo je opravila Jerneja.