Nedelja, 28. 6. 2009
Tit Podobnik
Tik pred njegovim nastopom na ljubljanskem Jazzu se skozi solistično igranje Buggeja Wesseltofta predajamo čutnemu spoju tradicije s koščki urbanega ter prežitki nujazza na albumu Playing, ki sicer velja za tretjega tovrstnega izpod njegovih prstov. (v celoti!)
* Bugge Wesseltoft sodi med tiste pianiste oziroma klaviaturiste, ki svojo heretično glasbeno pot radi obračajo sebi v prid. Celo življenje se je namreč vešče izogibal kakršnikoli formalni izobrazbi ter tako svoj slog izoblikoval predvsem preko fascinacije z elektriko in z odkrivanjem norveške jazzovske scene preko očeta, še vedno aktivnega kitarista Erika Wesseltofta. Tako je na prelomu v devetdeseta leta prejšnjega stoletja prišel v stik z Nilsom Petrom Molvaerjem in Janom Garbarekom, nekaj časa pa je igral tudi v kvintetu Terjea Rypdala.
A proslavil se je šele s svojo zasedbo in s projektom New Conception of Jazz leta 1996, za kar je poleg ostalih na enem mestu zbral Ingebrigta Hakerja Flatna, Eivinda Aarseta in Nilsa Pettra Molvaerja. Ploščku lahko ob bok postavimo še albume Sharing, Moving in Filming, ki vsi prav tako sodijo v podoben kontekst. Ta kontekst ali zvrst danes poznamo pod imenom Nu jazz, da pa je Bugge na nek način pomagal konsolidirati nekajletno povijanje žanra, priča uvrstitev njegove skladbe na prvo kompilacijo kluba Saint Germain des Prés Cafe.
Seveda pa bi Buggeju naredili krivico, če bi ga preprosto odslovili z zgoraj napisanim. New Concept of Jazz se, raztezajoč se preko štirih izdaj, nemalokrat prepušča popolni improvizaciji, med katero je edina stična točka med glasbeniki le repetitivni downtempo ritem. Zavoljo opojne ter sočne narave nežno naelektrenih instrumentov pa se Nu jazz veliko prej povezuje z zvočnimi kulisami finančno superiornejših urbanih lokalov in s poslušanjem lažje sorte. Kakorkoli že, leta 2005 je Bugge projekt za nedoločen čas postavil na stran in svojo pozornost usmeril drugam.
Že leta 1997 je izdal svoj prvi solo izdelek, imenovan It's Snowing On My Piano, čemur je leta 2007 sledil IM, temu pa letošnji Playing. Če je prvi - It's Snowing On My Piano - kljub takrat že obstoječi založbi Jazzland izšel pri Actu, sta zadnja dva albuma svoje mesto našla pri eni najbolj prepoznavnih založb s severa. Jazzland je Bugge ustanovil sredi devetdesetih let z namenom, da bi nemoteno izdajal svoj material. Od takrat je založba med drugimi svoje lovke stegnila po glasbi Atomic, Eivinda Aarseta, Havard Wiik Tria in pri nas že videnih Wibutee. Jazzland bo tudi ena od gostujočih založb letošnjega 50. Jazz festivala Ljubljana, kjer se bodo ob njej predstavili še Not Two in Clean Feed in v okviru katere bo poleg Buggeja na festivalu nastopila tudi pevka Sidsel Endresen. Ravno s slednjo Bugge neguje svoje morda najdaljše evidentirano glasbeno razmerje. Sidsel je namreč gostovala tudi pri New Concept of Jazz, pod skupnim imenom pa sta od leta 1994 izdala tri albume.
Z letošnjim albumom se Bugge na nek način vrača v svojo preteklost, jo pregnete in prilagodi današnjemu videnju. Med skladbami se tako znajdeta dve priredbi, in sicer Desmondova Take Five in čutna Cliffova kompozicija Many Rivers to Cross. Osrednji del pa pade na dvodelno solistično Talking to Myself, kjer se Bugge prepušča dialogu s klavirjem, iz katerega pa ne uspe izvabiti kaj pretirano revolucionarnega. Zvok založbe ECM je med dvajsetminutnim božanjem ušes najpogostejša asociacija, ki se prikrade v misli, domišljijo pa nedvomno bolj buri precej fluiden začetek albuma. Tam pride do izraza njegova nujazzovska drža, saj so tako poudarki kot melodije povsem v skladu z omenjenim kanonom, le da so zreducirane zgolj na zven klavirja. Postopno vključevanje elektronike se v komadu Singing dotakne tudi procesiranja vokala, tuja pa mu ni niti subtilna preparacija klavirja, ki jo je moč čutiti v predzadnjih dveh kompozicijah. Tu Bugge k instrumentu pristopa izrazito perkusivno, zapiranje prostora s pomočjo efektov in delayja pa iz glasbe izvabi tudi kakšen dubovski moment.
Zaključek z že omenjeno Many Rivers to Come zaokroža sladkobno začinjen izdelek, s katerim Norveški pianist ter klaviaturist nedvomno vsaj malo reže konvencionalno predstavo klavirskega zvoka. Če ne zaradi drugega, zato, ker od njega odstopa zgolj z niansami in hkrati ohranja njegovo esenco. Pretežno udoben album je tako z vbodi precej rezerviran in kot tak nudi previden prehod iz tradicije v nekoliko bolj urbano obarvano jazzovsko glasbo.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>