Sreda, 1. 7. 2009
Recky
Farm je drugi album v nizu, odkar so se Dinozavri mlajši leta 2005 ponovno zbrali v originalni postavi, postavi, ki je v drugi polovici 80-ih tudi utemeljila njihov originalen in dobro prepoznaven kitarski zvok: J Mascis, Lou Barlow in Emmet Jefferson Patrick Murphy: »Murph«. Album zveni kot prava profesorska lekcija vsem, ki igranje kitare razumejo zgolj kot pozo za fotoaparate.
* Ko človek pripravlja zapis o novi plošči enega svojih najljubših bendov, je subjektivnost verjetno pričakovana. Če pa ta bend izda po več kot dvajsetih letih kariere ploščo, še toliko bolj. Naj vržem karte na mizo. Zase lahko rečem, da sem star in kar zvest fen benda Dinosaur jr že dobri dve desetletji, oziroma od trenutka, ko sem jih prvič slišal v sredi 80-ih in ko sem začutil, da predstavljajo enega ključnih momentov ameriškega podzemnega rocka tistega časa. Ljubezen do zvoka Dinosaur jr je bila takojšnja in na prvi posluh. Tisti čas so zame predstavljali nekaj novega, svežega, do takrat še ne slišanega. Predvsem pa so zame naredili vtis z neverjetno simbiozo strastnega, distorziranega kitarskega hrupa in komaj slišnih, a še vedno razpoznavnih vplivov popa.
Skupina Dinosaur jr izhaja iz mesta Amherst v Massachussetsu, kjer sta bila od leta 1982 J Mascis in Lou Barlow člana hardcore zasedbe Deep Wound. Mascis je bil v tistem času bobnar, Barlow kitarist. V bendu je bil tudi Gerard Cosloy, ki je po razpadu benda ustanovil založbo Homestead Records. Cosloy je Mascisu že takrat obljubil, da mu bo izdal album, če se bo za to odločil. Mascis je napisal prve pesmi in jih pokazal Barlowu. Ta je bil impresioniran nad napisanim materialom, sprejel pa je tudi Mascisovo ponudbo, da presedla na bas kitaro. Mascis je prevzel glavno kitaro, k sodelovanju pa sta povabila še Murpha, ki se je usedel za bobnarski set. Na ta način je nastal tudi koncept skupine, ki ga je Mascis poimenoval »EAR BLEEDING COUNTRY«. Kaj točno naj bi to pomenilo, je demonstriral že prvenec Dinosaur, izdan leta 1985 za Homestead Records, s katerim so patentirali svoj trade-mark: mešanico noisea, ki je takrat s Sonic Youth že predstavljal avantgardo rock'n'rolla, začimbe melodij z vplivi folka in hardcore energije.
Za celotno zgodnje obdobje delovanja Dinosaur jr so bile značilne tudi razprtije v bendu. Egotripaška, ignorantska in arogantna pozicija J. Mascisa, ki se je kot glavni avtor postavil na pozicijo vodje skupine, je bila že nekaj časa nevzdržna za Loua Barlowa. Odsotnost zdrave komunikacije med avtorjema je bila obremenjujoča in Barlow je po koncu turneje, s katero so promovirali album Bug, zapustil skupino ter se posvetil svojemu stranskemu projektu, Sebadoh. Zamera je ostala še dolga leta.
Za njihovo kariero sta bili ključni plošči, ki so ju izdali še za založbo SST – You're Living All Over Me (1987) ter Bug (izdana 1988). Kasnejši izgon dveh originalnih članov je mojo naklonjenost do benda omilil, a še vedno je obstajalo dovolj razlogov za spremljanje kariere tega odličnega benda vse do njegove prve razpustitve po izzidu plošče Hand It Over leta 1997.
V tistem obdobju sem Dinozavre že odpisal in zaradi globine konflikta med J. Mascisom in Barlowom niti v sanjah nisem pričakoval nadaljnjega skupnega sodelovanja teh dveh glasbenikov. Ta slika se je popolnoma razblinila leta 2007, ko je izšel prvi album po ponovni združitvi, Beyond.
Za nov simboličen začetek benda Dinosaur jr je bil pomemben tudi nastop s The Stooges leta 2002 v Londonu, kjer sta na povabilo benda po več kot desetletju stopila skupaj na oder Mascis in Lou Barlow, ter pomagala izvesti klasiko I Wanna be your dog. Prvi konkretni koraki k ponovni združitvi pa so bili narejeni l. 2005, ko je padel dogovor o ponovnem sodelovanju originalnih članov, h kateremu je bil seveda povabljen tudi bobnar Murph. Sledila je svetovna turneja s starim materialom. Ker sem se takrat želel prepričati o obstoju kemije med člani benda, sem si enega ogledal tudi sam in po koncu obstal fasciniran in odprtih ust.
Čeprav nisem posebej naklonjen ponovnim združitvam, ki služijo predvsem omastitvi bančnih računov, so me z Beyond Dinosaur jr več kot prijetno presenetili. Če sem bolj točen, se pravzaprav ne spomnim, da bi me kak reunion v diskografskem smislu tako navdušil kot ravno združitev tega kultnega benda. Beyond je predstavljal raziskovanje in odkrivanje lastnih korenin ter poskus iskanja notranje dinamike, ki je bila ključna za uspeh na začetku kariere benda pred dobrimi 20 leti. To jim je na Beyond dobro uspelo.
Farm je drugi album v nizu, odkar so se Dinozavri mlajši leta 2005 ponovno zbrali v originalni postavi, postavi, ki je v drugi polovici 80-ih tudi utemeljila njihov originalen in dobro prepoznaven kitarski zvok: J Mascis – kitara, vokal, Lou Barlow - bas in Emmet Jefferson Patrick Murphy: »Murph« - za bobni.
Album zveni kot prava profesorska lekcija vsem, ki igranje kitare razumejo zgolj kot pozo za fotoaparate. Mascis se že v uvodnih dveh komadih razgali kot zrel, prvorazreden izvajalec mastnih, rahlo distorziranih in večplastnih riffov, ki jih po potrebi začini s furioznimi solažami in značilnim sprevrženim neilyoungovskim vokalom.
Navdušenje dopolnjujejo furiozna ritem sekcija in spevne melodične vabe, tako značilne za ta krasen in hudo glasen bend. Nadaljevanje prinaša nekaj pesmi, na katerih malenkost umirjo tempo in vpletejo folk elemente, nato pa spet stopijo na gas. Dve pesmi od dvanajstih odpoje tudi Barlow. Farm zveni zelo poletno, sproščeno in ponuja občutek, da je odpravljena notranja disfunkcionalnost. Z njim so v zrelih letih spet našli ogenj mladostniškega kaosa in vrgli rokavico v obraz vsem mlajšim generacijam poženščenih rokerjev.
pripravil Igor Pavkovič- Recky
Komentarji
komentiraj >>