Spomnimo se za začetek, kako se glasi ena izmed ključnih misli v romanu Sečnja Thomasa Bernharda, imenovanega tudi »Skrunilec gnezda« oziroma »Suha veja na drevesu naroda«. Takole pravi Berhnard sredi zglednega holcerskega opravila, ko je poleg stare tematike, torej anatomije avstrijskega koncepta družine, privatne lastnine in države, v njegovem delu na vrsti še dunajska gledališka smetana: »Vsako jutro, ko se zbudimo, bi nas moralo biti najprej sram, da smo doma v Avstriji, potem šele vse drugo.«
Spomnimo se za začetek, kako se glasi ena izmed ključnih misli v romanu Sečnja Thomasa Bernharda, imenovanega tudi »Skrunilec gnezda« oziroma »Suha veja na drevesu naroda«. Takole pravi Berhnard sredi zglednega holcerskega opravila, ko je poleg stare tematike, torej anatomije avstrijskega koncepta družine, privatne lastnine in države, v njegovem delu na vrsti še dunajska gledališka smetana: »Vsako jutro, ko se zbudimo, bi nas moralo biti najprej sram, da smo doma v Avstriji, potem šele vse drugo.« Vrli pisec v svojih seciranjih kajpak nikdar ni pozabil pridodati slogovnega bistrca, češ saj nisem nič boljši od njih, a se mu je vseeno posrečilo, da je podal podobo male, podmolkle, nikdar denacificirane državice, podobo, ki ji v literaturi ni para. Kdo bi pozabil tiste Bernhardove igre, v katerih gre mala gledališka skupina na turnejo po Avstriji, a je ta domala neizvedljiva.
Najde se namreč gospodar, ki potujoče glumače prosi, če lahko teater izvedejo kak drug dan, saj na napovedani torek v kulturnem domu sušijo klobase. Ali pa tisti drugi, hišnik v kulturnem domu, ki gledališčnikom plasira takšnole prekrasno izjavo: »Saj tista Hitlerjeva slika nad odrom vas med predstavo ne bo motila, kajne?« Če hočete spoznati, kje vse se skrivajo naciji, kakšno je njihovo vsakdanje obličje in zakaj niso vsi omejeni zgolj na bivanje v Fritzlovi kleti, vzemite v roke Thomasa Bernharda. Tudi tisti boleč gledališki komad, v katerem tipček, sicer »naš dobrodušen sosed«, vsako leto obleče SS uniformo in praznuje Himmlerjev rojstni dan. Ima pa dve sestri – ena je vsa živahna, desničarska, v evidentno incestuoznem razmerju do svojega brata, druga, levičarka, pa ne more nič, saj je paralizirana in se po odru prevaža na vozičku. Če kaj, potem so to temeljna dela evropske literature.
Včeraj se nam je sredi Ljubljane pripetilo še eno izmed Bernhardovih del, Heldenplatz –v miniaturi, v komorni izvedbi smo prejeli mitski dunajski trg, na katerem je Hitler leta 1938 brez večjih težav razglasil Anschluss, priključeno Avstrijo. Kakor je videti, bo Maistrov spomenik oziroma »Konj« v Ljubljani postal ključnega pomena za boj med antifašizmom in nacionalnim socializmom. Naj spomnimo: Potem ko se je »Skrunilcem gnezda« oziroma »Suhi veji na drevesu naroda« 27. aprila posrečilo organizirati in izpeljati vrhunsko in na več produktivnih blokov razdeljeno manifestacijo Za svobodo sveta, se je pripetilo, kar se ne bi smelo. Antifašizem je v svojo populistično retoriko gladko privzel mafioso Janković, za nasprotno stranko pa že tako ali tako vemo, da brez populizma ne more. Torej imamo razmerje sil med populizmom A in populizmom B, kar je vsekakor, z ene strani, porazno, z druge pa nudi ne-populističnim silam vsaj nov manevrski prostor. Ta bo vsekakor moral mimo »Konja«, kjer naj kar vihrajo karantanske zastave s panterji, če hočejo. Zbirališče pred železniško postajo očitno bolj pritiče nogometnim navijačem kakor komu, ki skuša resno opraviti z nebotigatreba nacistično zalego. Saj nam navsezadnje ostane še ves širni Trg Osvobodilne fronte.
Zastanovoše so se potem odpravili na državno proslavo. Tam je bilo treba našpičiti ušesa, kakor po navadi, zvok tako v takšnih okoliščinah kakor nasploh pove več od imidžev, od vizualnega materiala. V oči bije dejstvo, da se državna proslava odmika od ognjemeta in gre v svojo militantno predstavo, kjer se namesto pokalic oglašajo topovi. Uho je tega zvoka vajeno, pomni ga iz nekdanjih časov, ko so na večer pred 1. majem, 29. novembrom in 22. decembrom streljali iz šestih topov (ena artilerijska baterija) z Ljubljanskega gradu. Približajmo se zvoku predstave še bolj – mar niso interpretacije Zdravice, državne himne zmerom počasnejše?
Strinjamo se s teorijo, da lahko po hitrostih izvedb državne himne ocenjujemo stanje v državi. Marsejezo so baje, vsaj tako pravi literatura, najhitreje izvajali tik po maju 1968, ko je general de Gaulle spet prišel do svoje moči, dvajset let zatem, ko se je upehal Miterrandov tip socializma, se je z njim upehala tudi izvedba državne himne. Če si ogledate posnetke, kako so poljsko himno izvajali v času Solidarnosti, lahko slišite mazurko v peklensko hitrem tempu. Nacisti so bili seveda nekaj posebnega, zato so poskrbeli, da je bila nemška himna izvedena približno zmerom enako hitro. Nadaljnja razmišljanja nas peljejo tudi k vlogi zbora – kdaj in kako vključiti k himni vokal, kdaj je ta solo, kdaj je zbor moški, mešan, ženski, otroški ... Kuba, Severna Koreja in nekdanja Nemška demokratična republika so v svojih najboljših časih jako ljubile otroške glasove. Nebroj parametrov nam omogoča, da se moči vladajoče ideologije približamo prav tam in ravno takrat, ko je država videti dolgočasen, indiferenten mastodont. Zvok se v takšnih dolgočasnih, indiferentnih momentih pokaže kot neskončno gibka, nenehoma pulzirajoča tvarina.
Ste opazili, da Hervardi, ti patetični stražarji imaginarija vseslovenske nekdanjosti, zadnja leta zahtevajo in propagirajo, da se državna himna poje in igra v Prešernovi celoti, ne pa po določilih ustave, kjer je zapovedana zgolj zadnja kitica? Hervardi so s tem nekakšna prednja straža tako imenovane Tretje republike. Zadeva torej ni od včeraj, ko so razvite zastave rodne grude in krvi na beli podlagi malikovale izumrlo evropsko žival in plemensko tvorbo, s katero nimamo ničesar skupnega. Zadeva je starejša, tli v fašistoidnih postopkih, ki jih je to okolje poznalo precej pred slavno razglasitvijo državne suverenosti 25. junija 1991. Nesrečna država v sebi nosi kal nesuverene gmote, zato bo imela v prihodnosti še veliko smešnih in patetičnih osebkov, ki se bodo zbirali, da podprejo nekaj, česar nikdar ni bilo. Citirajmo za konec glasbeniškega kolega, ki je pred leti na svojem koncertu v Ljubljani celo zadevo anticipiral s prijaznim nagovorom, vrednim Bernhardovega sloga. Rekel je namreč: »It's so nice to be back in the fake banana republic of southern German Slavs!«
Po terminalnem Heldenplatzu se je sprehodil Miha Zadnikar.
Komentarji
komentiraj >>