Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nenaslovljeni projekt Viktorja Bernika (4144 bralcev)
Torek, 30. 6. 2009
mcolner



V torek, zadnjega junija, v terminu Finih umetnosti ob 16. uri prisluhnite refleksiji nenaslovljene razstave Viktorja Bernika v Mali galeriji v Ljubljani.
Zgodovina radikalnih posegov v galerijski prostor je do današnjih dni dokaj pestra. Sem lahko postavimo tudi projekte, kjer so avtorji iz različnih konceptualnih vzgibov pustili galerijo prazno oziroma so jo namesto s klasičnimi umetniškimi objekti napolnili z drugačnim kontekstom. Prazna galerija v osnovi ponuja razmislek o pomenu institucije, tega posvečenega prostora, na drugi strani pa mnogokrat provokacijo tistega dela občinstva in stroke, ki umetnost dojema iz bolj klasične perspektive.

Tako je eden najbolj ključnih predhodnikov konceptualnega značaja sodobne umetnosti, Marcel Duchamp [marcel dušam], s svojim pisoarjem že davnega leta 1917 ziritiral kritiko in komisijo, ki je ocenila, da njegovo delo ni umetnost. Vseeno je 'Fontana' kasneje postala eno ključnih del moderne in sodobne umetnosti. Duhove je začela ponovno buriti v 50. letih, ko je avtor začel proizvajati replike izgubljenega izvirnika, ki velja za prvi ready made objekt.

Tudi koncept prazne galerije se ima v mnogočem zahvaliti prav tem pisoarju. Ta izrazni način se je začel razvijati v času konceptualne umetnosti, okrepil pa se je v devetdesetih, ko je umetnost vstopila v obdobje še bolj razširjenega pojma lastne narave. Morda je prvi, ki je pustil galerijo povsem prazno in brez običajnih artefaktov, prav Yves Klein [iv klajn], ko se je na 'Razstavi praznine' leta 1958 osredotočil predvsem na otvoritveni dogodek.

Drugačne principe je kasneje vpeljeval Daniel Buren, ki je zaprl galerijo s trakovi, medtem ko je v njej razstavil dela iz svoje prve samostojne razstave. Obiskovalci so vanjo lahko škilili od zunaj. Nasproti temu je argentinka Graciela Carnevale na otvoritvenem dogodku zaprla obiskovalce v prazno galerijo, ti pa so si s pomočjo naključnega mimoidočega ustvarili svojo pot na prostost skozi razbita okna. Številni umetniki so se odločili za bivanje v praznem galerijskem prostoru. To je v zgodnjih šestdesetih storil Ben Vautier [ben vautje], leta 1974 pa je svoj proslavljeni projekt 'I Like America and America likes Me', naperejen proti vietnamski vojni, v družbi kojota uprizoril Joseph Beuys.

V devetdesetih se je kot eden pomembnejših protagonistov razširjene rabe galerijskega prostora izpostavil Rirkrit Tiravanija, ki je prirejal družabna srečanja ob hrani ali pa je ustvaril prostor za vaje svoje in ostalih glasbenih skupin. Kot je rekel Duchamp, je že samo dejanje izbire umetniška operacija in dajanje nove zamisli predmetu tudi produkcija. Tiravanija je ta princip prenesel na prostor in interakcijo z obiskovalci, ki so postali ena izmed sestavin razstave. Morda je zadnji odmevnejši projekt praznega prostora ustvaril Britanec Simon Pope s projektom 'Gallery Space Recall' v Cardiffu. Leta 2006 so v obiskovalci v povsem prazni galeriji lahko razmišljali o lastnih izkušnjah iz drugih obiskanih galerij.

Na sledi vsega tega se v Mali galeriji v Ljubljani trenutno odvija projekt Viktorja Bernika, ki ponovno aktualizira idejo tako imenovanega nevtralnega razstavnega prostora, ki je 24 ur dnevno, sedem dni v tednu brez čuvaja na stežaj odprt in z razširjenimi rokami gleda na prometno Slovensko cesto. Razstavišče je ob posegu zaprtja toaletnih in ostalih pripadajočih prostorov z montažnimi ploščami dobilo pravcato obliko belega kvadra. Po lastnih besedah avtor pušča prostor v nasprotju s petdesetletno tradicijo polnjenja z vsebino prazen in odprt. S tem želi zabrisati mejo med institucijo in javnim prostorom. Zanima ga potek dogodkov in rezultat, ki se bo pojavil med trajanjem projekta.

Na stežaj odprta Mala galerija takoj pritegne pozornost mimoidočega, obenem pa nudi prostor različnim aktivnostim, ki pa ga potencialna publika še ni izkoristila. Ob včerajšnjem sprehodu skozi prostor razen majhne figurice na tleh in nekaj cigaretnih ogorkov ni bilo opaziti nobene intervencije. Temu morda botruje tudi bližina pomembnih državnih institucij, morda nezainteresiranost javnosti za kaj takšnega.

Vrednotenje Bernikove zamisli tokrat pustimo ob strani in se osredotočimo na vprašanje, kako ta projekt korespondira s siceršnjim delovanjem tega umetnika. Viktor Bernik se izraža skozi različne medije, od prvenstvenega slikarstva do različnih oblik medijske umetnosti. Svojo pot tako imenovanega umetnika producenta oziroma idejnega tvorca pa je najbolj eksplicitno izrazil znotraj projekta 'Muzej na ulici', ko je v pasaži med Čopovo in Nazorjevo organiziral koncert ekstremnega metalskega kolektiva Vulvathrone.

In kako bi potemtakem interpretirali omenjeno praznino v ljubljanskem kontekstu. Lahko jo povsem historično, kot sem to počel v pričujočem tekstu, lahko jo preprosto kot izjavo avtorja, ki je kot njegovi predhodniki izkoristil svoj renome in predstavil radikalno idejo v elitnem prostoru nacionalne ustanove. Pa naj ob tem še ubijemo pogost in skoraj klišejski pomislek, da lahko to naredi vsakdo. Ravno nasprotno, za takšen projekt mora biti avtor med družbo in stroko deklarirani umetnik.

Miha Colner


Komentarji
komentiraj >>