Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Le kaj so utrjevali slovenski parlamentarci v Washingtonu? (3499 bralcev)
Sreda, 11. 6. 2003
tomazza



Že samo po sebi je zgovorno dejstvo, da si je predsednik Državnega zbora Borut Pahor, ki mu družbo kakopak delata še predsednika parlamentarnih odborov za mednarodne odnose in obrambo koalicijski Jelko Kacin ter opozicijski Rudolf Petan, za svoj prvi uradni obisk izven Evrope izbral prav Združene države Amerike. Še jutri si bodo tako trije najpomembnejši predstavniki domačega zakonodajalnega telesa družno podajali washingtonske kljuke številnih ameriških senatorjev in kongresnikov. Danes pa so se iz Washingtona oglasili tudi za domačo javnost in poznavalsko sporočili, da so bili pogovori s ameriškimi kolegi na zelo visoki ravni in da so lastnoročno, pravzaprav pa lastnobesedno, še utrdili že pregovorno trdno zavezništvo med državama. Toda idilično sliko meddržavnih odnosov med Slovenijo in Združenimi državami Amerike kali kar nekaj rakavih ran, ki jih je domačemu zunanjepolitičnemu ponosu prizadejala ameriška diplomacija moči, o katerih so smehljajoči se političari tokrat rajši diplomatsko modro molčali.
Tem, glede katerih slovenska parlamentarna trojka tudi tokrat z raje ni odkrito nasprotovala pred ameriškimi gostitelji, pa je kar nekaj. Samo letos je to z ameriške strani izsiljen slovenski podpis Vilnuške izjave, ki ga je zunanjepolitična figura od ministra, Dimitrij Rupel, brez kakršnegakoli sramu razglasil za enega svojih največjih zunanjepolitičnih dosežkov leta. To je tudi v zadnjem času še bolj akutna ameriška zahteva po imuniteti njihovih vojakov pred Mednarodnim kazenskim sodiščem in grožnja z embargom na običajne dolarske subvencije slovenski vojski, ki jih drugače redno prejemajo vse državice, podrejene ameriški diplomaciji moči. Težava, ali pa mogoče - glede na pregovorno uslužnost domače zunanje politike do zahtev Velikega brata onstran Atlantika - še sreča pri tem je, da so slovenski parlamentarci Mednarodno kazensko sodišče že nepovratno ratificirali ter da predvsem zato od njega ni več mogoče kar tako odstopiti.

Pa tudi o Kjotskem protokolu, kljub dejstvu, da so prav Združene države Amerike največji onesnaževalec okolja s toplogrednimi plini, zaradi katerih je nič več večni led vsako leto malo tanjši, niso zgubljali besed.

Javno izrečena ocena, ki še najbolj zgovorno karikira klavrni domet in nenačelnost domače zunanje politike v odnosu do zadnjega svetovnega hegemona, je, da gre pri vsem skupaj zgolj za obstoj razlik v stališčih med zavezniki. In velik plus za domače parlamentarne prvoborce je tako že to, da nihče od ameriških kolegov ni zabadal svojega nosu v te, povsem konkretne in za demokratično naravo posamezne države usodne razlike. Toda niti besede ni bilo moč slišati o tem, kaj te razlike povsem konkretno pomenijo.

Slovenija tako ostaja država, ki še naprej goji iluzijo o trdnem zavezništvu z državo, ki je s preventivno vojno nad Irak ne le kršila veljavno mednarodno pravo, ampak tudi povsem degradirala Organizacijo združenih narodov. Vse skupaj pa upravičila z povsem očitno potvorjenimi dokazi o fantomskemu obstoju iraškega orožja za množično uničevanje. Na ameriško-slovensko prijateljstvo za vsako ceno še posebej ponosen Dimitrij Rupel je na ameriško besedo verjel celo par ur pred znamenitim, toda neizprosno neprepričljivim nastopom Collina Powla v Varnostnem svetu. Tudi ameriške zahteve po imuniteti njihovih državljanov pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, ki ga Bela hiša želi doseči s sklepanjem dvostranskih sporazumov, se ne da razumeti drugače, kot da gre za podcenjevalen odnos do njihovih tako imenivanih tesnih zaveznic, ki to nehajo biti, takoj ko se njihovi politiki malo spomnijo, da imajo hrbtenico.

Vse prej kot pa zanemarljiva pa ni niti ekološka razsežnost ameriško-slovenskega prijateljstva. Združene države Amerike si namreč glede na svojo splošno gospodarsko recesijo, zunanjetrgovinski dolg in vse bolj šibko dolarsko valuto nikakor ne morejo privoščiti, da bi razmišljale o upoštevanju določil Kjotskega protokola o zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida. Ameriška težka industrija, ki so jo sicer nekoliko le spodbudila nedavna nova in nova vojaška naročila, je namreč v krizi. Nenazadnje se pred razsodiščem Svetovne trgovinske organizacije še vedno ni do konca razpletla niti zgodba o ameriških protekcionističnih ukrepih za domačo jeklarsko industrijo. Toda globalnemu okolju, ki se neizpodbitno segreva, je bolj malo mar za eksistenčne težave drage ameriške težke industrije.

Kako naj si torej v domovini tolmačimo izjavo predsednika Državnega zbora, da delegacija ne bi imela obiska na tako zelo zelo kakovostni ravni, če bi resnično obstajala kakšna senca v odnosih med Slovenijo in Združenimi državami Amerike? Teh temnih in povsem očitnih senc, ki kažejo tako na ameriško brezbrižnost do globalne prihodnosti kot na podcenjevalen odnos do iz ameriškega zornega kota miniaturnih zaveznic, je namreč kar nekaj. In če si oči pred njimi povsem mirno zakriva slovenska uradna politika, je nujno potrebno skleniti, da se je slovenska parlamentarna delegacija v Washingtonu utrdila predvsem v brezhrbtenični in oportunistični zunanjepolitični drži. In to je tudi vse, kar se je te dni utrdilo v Washingtonu.

Odpoved: Tudi današnji N-euro moment z domačo brezhrbtenično zunanjo politiko v zobeh sem prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>