Nedelja, 5. 7. 2009
MarioB
Mario Batelić recenzira koncertno dogajanje na jazzovskem festivalu, nastope Joaoja Paula, kvarteta Richarda Galliana in drugih ... (v celoti!)
JOAO PAULO, RICHARD GALLIANO QUARTET, JOSE JAMES, EUROPEAN MOVEMENTS ORCHESTRA, HAMILTON DE HOLANDA QUINTET, 3. 7. ''09; Križanke in Klub Cankarjevega doma; Ljubljana
* Predzadnji dan jubilejnega jazz festivala je dodobra napolnil Križanke, morda res ne tako kot včeraj na zaključku z Johnom Zornom, a vendarle veliko bolj kot denimo v sredo, ko se je zgodil prvi večer v Križankah. Gotovo sta temu botrovala tako dan prireditve – petek – kakor tudi za širše množice veliko bolj mamljiva imena.
Festivalski dan se je sicer začel par ur prej, s koncertom v Klubu Cankarjevega doma. Tam je v sklopu projektov predstavljanja posamičnih založb in njihovih izvajalcev nastopil portugalski pianist Joao Paolo. Njegov slog veliko bolj dolguje klasiki kakor jazzu, kot je tudi sam razkril v pogovoru po koncertu, a je v njegovi glasbi čutiti veliko improvizacije ali za jazz značilnega prostega toka. Vendarle pa je njegov v intimizem usmerjen nastop izvenel precej premočrtno, enolično. Dostikrat se je zdelo, da sicer odlično odigrane skladbe ne peljejo nikamor in da gre le za manierizem. Občutek je popravil na zaključku koncerta z nekaj predelavami tradicionalnih skladb, katerih razbrzdanost je vešče prelil v svoj klasični pianizem.
Večerni oziroma zgodnjejutranji klubski koncert pa je ponudil popolno nasprotje popoldanskega špila. Pevec Jose James je s svojimi tremi pajdaši spretno, poskočno in poletno združeval soul, hiphop in jazz. Odlično uigrana spremljevalna trojka je mestoma igrala kot na kakem odličnem jam sessionu, mestoma pa je ubrano žgala po novodobnih nalomljenih ritmih. James se je izkazal kot izjemno čuteč in spreten vokalist, ki je zlahka prestavljal iz zakajenega soulovskega glasu do takoimenovanega »human beatboxa«.
V Križankah so se prvi v posluh nudili mladi jazzerji iz mednarodnega projekta European The European Movement Jazz Orchestra, ki združuje nemške, portugalske in slovenske glasbenike. Kot pri vseh podbnih projektih, v katerih skladbe prispevajo različni člani zasedbe, so ponekod zveneli moderno, celo blizu svobodnjaškega igranja, mestoma pa v slogu polpreteklih, že slišanih slogov.
Potem bi sicer moral nastopiti najbolj znano ime tega večera, Richard Galliano, a so zaradi zamude njegovega pianista Rubalcabe na oder stopili simpatični in živahni brazilski glasbeniki pod imenom Hamilton de Holanda Quintet, ki bi sicer morali nastopiti zadnji. Hamilton de Holanda igra na brazilsko mandolino – bandolim – ki je značilen za tradicionalni slog choro, a jo je nadvse domiselno vmestil v jazzovsko okolje. Gibka in tekoča glasba, v kateri je v strunskem dvobojevanju vodje benda in kitarista bilo čutiti tudi navezave na druge popularnoglasbene brazilske sloge, je navdušila množico in nekatere celo spravila do plesa pod odrom.
Finale je torej, po spletu okoliščin, pripadlo francoskemu harmonikarju Richardu Gallianoju oziroma njegovemu kvartetu, v katerem ni manjkalo znanih imen: pianist Gonzalo Rubalcaba, basist Richard Bona in bobnar Clarence Penn. Galliano je sicer predstavljal album Love Day in v podobnem melanholičnem, romantičnem duhu je minil tudi koncert. Dodati je treba, da je bend – čeprav gre za rahlo drugačno zasedbo kot na albumu – izjemno uigran. Čutiti je bilo posvečenost Gallianovi sanjaški glasbi, pa tudi zavezanost jazzovskim principom, ki na albumu niso tako prisotni. Vsak izmed članov se je namreč večkrat preizkusil v kratkih, a učinkovitih improvizacijah, ki so skladbam dodatle na dramturgiji in dinamiki. Sam Galliano pa je igral sproščeno, z nasmeškom in izjemno razpoložen za svirko. Škoda le, da so, zaradi omenjene zamude oziroma spreminjanja urnika, morali nastop zaključiti po dobri uri.
Na petkovem jazzu sem bil Mario Batelić.