Monika Kompaníková

Monika Kompaníková se je rodila na severozahodu Slovaške, v mestu Považská Bystrica leta 1979. Študirala je grafiko in slikarstvo. Sedaj živi v Bratislavi.

Po prvih objavah v literarnih časopisih je izdala dve zbirki kratke proze - leta 2003 Mesto za samoto (Miesto pre samotu) in tri leta kasneje Slepe pege (Biele mesta). Napisala je tudi pripoved Kunci (Králiky) za antologijo erotičnih zgodb Seks po slovaško. (Sex po slovensky). Kompaníková se poleg tega profesionalno ukvarja z oblikovanjem, tudi obe zbirki je opremila s svojimi ilustracijami. Prav tako je sodelovala na številnih razstavah. Kljub temu, da je do sedaj izdala le dve zbirki, je za njiju prejela kar nekaj nagrad. Med drugim je leta 2004 dobila nagrado Ivana Kraska za najboljši literarni prvenec v slovaščini in nagrado Društva slovaških pisateljev za tretji najboljši debut leta. Na slovaškem proznem natečaju Poviedka je s svojimi deli zasedla enkrat prvo, drugič drugo mesto.

Stična točka pripovedi njene prve zbirke Mesto za samoto so prostori izolacije. Človeka najdemo odmaknjenega v kotičku, kjer si dovoli kontemplacijo, spremljamo njegove najintimnejše misli in sanjarjenja. Druga zbirka Slepe pege govori o robu družbe. V njej se ukvarja tudi s tematiko slovaških Romov. Avtoričinemu vpogledu v to sfero najbrž botruje tudi dejstvo, da se ukvarja z delom na področju sociale. Bolj kot neposredna družbena kritika pa jo, po njenih besedah, zanima prikazovanje vpliva konkretne socialne situacije na osebne odnose. Dogajanje v njenih zgodbah je pogosteje od površine (in površinskosti) mesta postavljeno na periferijo. Tako v prvi kot v drugi zbirki najdemo zgodbe, ki so zavite v skrivnostnost introvertiranih likov. Drobnarije vsakdana in velika vprašanja sanjskega sveta se spajajo v zlitino, ki ji je najbližji magični realizem. Pisateljica pravi, da ji je magični realizem blizu in da ne bi mogla ostati zvesta sama sebi, če bi se oddaljila od njega.

Ustvarjanje Monike Kompaníkove bomo spoznali preko novele Mantis, ki je izšla v njeni prvi zbirki Mesto za samoto. Mantis religiosa je latinsko ime za bogomolko, ta pa odraža lik Tereze, dekleta, katere pojavnost v noveli je mešanica radožive grotesknosti v maniri Gogoljevih pripovedi ter tihe, razumevajoče nežnosti. V prvem delu zgodbe smo priča srečanju in pogovoru med dvema ženskama - Terezo in njeno starejšo sogovornico, ki se ji izpove. V drugem delu se naše domneve o tistem, kar na skriven način obe ženski povezuje, potrdijo in prikopljejo do dragocenih malenkosti človeške intime. Opazimo lahko, da izmed vseh treh oseb, bralec po imenu spozna le Terezo. Poleg tega imena jo označuje še podoba bogaboječe Mantis religiosa, dobrohotne, a vseeno grozeče bogomolke. V šali lahko dodamo, da smo tudi junaka v romanu Mariusa Kopcsaya, ki smo ga predstavili v prejšnji oddaji, poznali le po priimku - Mucha. Morda lahko prav nejasni obrisi, ki spominjajo na sledove nekakšne žuželčje basni, pričarajo za spoznanje bolj plastičen prikaz človeka.