Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Hiše smrti (3718 bralcev)
Torek, 7. 7. 2009
IdaH



Fotograf Uroš Acman, ki v Galeriji Škuc v izboru gostujočega kustosa Iztoka Hotka razstavlja serijo Muzeji, je v razstavi zaokrožil svojevrsten antropološki portret klenega »Slovencla«. Razstava naj bi bila del cikla Lokalna govorica, ki ga bo mlad, 27 let star avtor nedvomno razvijal v pravo smer, saj je pri tokratnih fotografijah pokazal izjemen občutek za prikazovanje potujitvenega momenta.
Fotograf Uroš Acman, ki v Galeriji Škuc v izboru gostujočega kustosa Iztoka Hotka razstavlja serijo Muzeji, je v razstavi zaokrožil svojevrsten antropološki portret klenega »Slovencla«. Razstava naj bi bila del cikla Lokalna govorica, ki ga bo mlad, 27 let star avtor nedvomno razvijal v pravo smer, saj je pri tokratnih fotografijah pokazal izjemen občutek za prikazovanje potujitvenega momenta.

Acman prihaja iz Slovenj Gradca, kjer je lovska tradicija izredno prisotna. Sicer se poglobljeno posveča študiju fotografije. Leta 2003 je diplomiral na znani praški Akademiji lepih umetnosti FAMU iz fotografije, lani je zaključil podiplomski študij vizualnih komunikacij in fotografije na umetniški akademiji v švicarski Lausanni; trenutno pa študira na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.

Čeprav so fotografije velikega formata tehnično sprejemljive, jih ne odlikuje ravno formalna perfekcija, kaj šele osvetljava, ki je v teh brezmadežnih zatohlih prostorih seveda primarni fotografski problem. Glede na zaprtost in včasih tudi utesnjenost teh prostorov je precej iznajdljivo izbral pozicijo kamere, s katero je zaokrožil najbolj zanimiv del sobe. Postavitev razstave je prostorsko premišljena, njena odlika pa je predvsem v vsebini oziroma analizi psihe možatega nadzora nad animo narave v jungovskem smislu. To so totemistična svetišča sredi klerikalnega katoliškega podeželja, polnega nesmislov in očitnih reprezentacij družbenega sloja.

Razstavljena serija predstavlja devet fotografij različnih slovenskih lovskih sob, »kujevcev«, en zvočni posnetek prigode o medvedu v trdem, a ritmičnem mežiškem narečju ter sploščen, nagačen medved na zelenem filcu. To so prostori, kjer se pravi dedci lahko spočijejo od vsakdanjega sveta. Med stotinami srnjih lobanj, s katero so možje strli žensko upornost, pa so nanizani emblemi njihove družbene pozicije, intelektualnega življenja in nekoliko nehote tudi finančnega premoženja.

Družbeno pozicijo predstavljajo predvsem s posebnimi priznanji in odlikovanji lovskih, čebelarskih in ribiških društev. Ta priznanja ob kupu enciklopedij o živalih in naravi predstavljajo prav poseben odnos do narave. Na eni strani je ta odnos potujitveni, saj gre za nadzor nad naravo, na drugi pa priča o hrepenenju po prevzemanju primarne primitivne vloge moškega v svetu, ki od njih zahteva civilizirano vedenje. Med objekti se neizogibno znajdejo tudi simboli različnih življenjskih obdobij in iniciacij, na primer logotip firme, v kateri lastnik sobe dela, ali posvetilo ob upokojitvi v pesniško zelo osiromašenem jeziku.

Ta konflikt med barbarstvom in civilizacijsko normo je razpoznaven ravno v neverjetnem občutku za red in obrednost, ki ga prikazujejo objekti – fetiši. Vse sobe, z izjemo ene, so popolnoma idealizirane – urejene do absurda. Fetišizem teh duhovnikov morbidnih totemističnih objektov ne posega zgolj na idejo nadziranja narave, ampak tudi identifikacije s plemenskimi nad-skupinami kot so tovarne, pripadnost lokalni skupnosti ali slovenstvo, ki jo zastopajo različni umetnostno obrtni izdelki - od čipk do rezbarij.

Ekonomski sloj teh totemističnih duhovnov je v fotografijah razpoznaven predvsem glede na velikost prostora in spremljevalne pohištvene opreme. Prav tako pa je razpoznati njihovo zmožnost »estetske« in normativne selekcije tudi glede na to, koliko in kakšne vrste lobanj in nagačenih živali razstavljajo. Po pravilu je v večjih prostorih razstavljenih manj lobanj z večjo simbolno vrednostjo in obratno.

S temi sobanami čudes in pojmljivim naslovom Muzeji se je Uroš Acman nenazadnje približal tudi samem izvoru muzejev, ki so se formirali ravno v viktorijanski dobi, ko je bil razkorak med človekom in naravo ter med moralo in animo izredno pretiran.

V sobi za prave dedce je sedela IdaH.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Hiše smrti
lučka [08/07/2009]

m.ali cestni delavci v londonu bi rekli: Danger! Man working overhead.
odgovori >>