* Dj Muggs, eden najuspešnejših raperskih producentov v zgodovini in DJ ter producent Cypress Hillov, je pred dvanajstimi leti štartal s kolekcijo izdaj, imenovanih »Soul Assassins«. Prvotni namen je bil dvoplasten, saj je poleg povezave med njegovim rodnim New Yorkom ter začasnim pribežališčem Los Angelesom, ki jo je poskušal soustvariti z gosti z vseh strani ZDA, hotel prikazati tudi povezavo med glasbo, umetnostjo, življenjskim stilom in ostalimi aspekti hiphopa. Nekaj, kar je bilo znotraj različnih glasbenih smernic zakoličeno skozi leta, je torej Muggs poskusil narediti znotraj hiphop kulture. Že res, da Muggs ni bil prvi, ki bi se lotil česa takega, a je s prvo inštalacijo serialke »Soul Assassins« leta 1997 uspel prepričati tako Cypress Hill privržence kot njihove sovražnike, saj se je dobro prilagodil vsem gostujočim raperjem, od velikih zvezd z vzhodne obale do tistih z zahodne obale, ter uspešno predstavil »brand« Soul Assassins.

Leta 2000 je izšlo drugo, sicer solidno, a veliko manj uspešno nadaljevanje serialke »Soul Assassins«, letos pa je Muggs svoje ime popolnoma izpustil iz konteksta poimenovanja in Soul Assassins je postalo hkrati tudi ime kolektiva s precej nedefiniranim članstvom. Po zvezdniških gostovanjih s prvih dveh albumov, na katerih so sodelovali GZA, KRS-One, Goodie Mob, Kool G Rap, Kurupt, njegovi Cypress Hill, Dilated Peoples, Dr. Dre, Mobb Deep in drugi, je tokrat Muggs okrog sebe zbral pestro zasedbo starostno, stilsko in geografsko različnih rimoklepačev in ustvaril album z najbolj gangsterskim pridihom do sedaj.

Album »The Intermission« se po marsičem razlikuje od svojih dveh predhodnikov, saj je verbalno veliko bolj brezkompromisen, agresiven in predstavlja najbolj nemirno in najbolj eksplicitno stvaritev Muggsa. Na albumu skorajda ne najdemo zapohanih blodenj iz časov Cypress Hillov, ne najdemo imaginarnih besedil GZE in osebnostnih pristopov različnih raperjev, s katerimi je v zadnjih letih snemal albume »Muggs Vs« z Wu-Tangovcem GZO, Sick Jacknom ter Planet Asio. Tudi v pristopu se Muggs veliko manj približuje klepetačem kot nekoč, ko si je za vsakogar vzel čas in preštudiral njegov stil. Kompozicije na albumu »Intermissions« tečejo v sosledju brezciljnosti, kjer najdemo nadpovprečne, povsem povprečne kot tudi nekaj podpovprečnih beatov in besedil. Osnovni problem albuma je torej nekonsistentnost, besede so uporabljene premalo ekonomično, sploh proti koncu pa zasledimo nekaj naravnost diverzantskih poskusov rapanja. Povsem drugačen je začetek, ko si v sosledju sledijo gostovanja Bun B-ja iz U.G.K., M-1-a iz Dead Prez, Sicka Jackena in Evidenca, kasneje pa še all-star ekipe La Coka Nostra, Necra, Prodigyja ter Big Twinsa. Razočaranje pa prinašajo predvsem velikani kot so B-Real, eminenca Cypress Hillov, ali glava zasedbe Wu-Tang Clan, RZA, ki svoje delo opravijo nezadostno.

Produkcijsko Muggs s prijatelji tokrat za razliko od temačnejše produkcije predhodnih dveh albumov v nekaj kompozicijah deluje precej svetlo in meša zanj značilne temačne zvoke s svetlejšimi zvoki, kombinacija zahodnoobalne ter vzhodnoobalne produkcijske slike pa prinaša občasno paranojo, psihozo in nervozo. 8 let ustvarjanja raznih projektov je pustilo posledice na osnovni skoncentiranosti na posameznega izvajalca, poskus post gangsta rapa z obeh obal z eksplicitnim vokabularjem ter agresivno produkcijo, precej oddaljeno od vzorčenja standardnih ameriških soul in funk melodij in harmonij, pa je zgrešil svoj čas. Šele na samem koncu Muggs vklopi prvi resnejši ženski vokal, prej pa od tipične raperske forme prehaja k nekaj bolj dubovskim, reggaejaškim, rockerskim ter azijsko zvenečim samplom. Za standardnega Muggsovega poslušalca je presenetljivih predvsem nekaj spogledovanj z minimalistično produkcijo ter nekaj povsem ponesrečenih, iritantnih poskusov sodobne, trendovske produkcije, ki proti koncu albuma poslušalca odpeljejo v neznano dimenzijo elektronsko-raperskih zvokov brez pravega »žmohta«.

Problem prvega v vrsti Soul Assassinov, ki v svojem naslovu nosi celo naslov albuma, je predvsem ta, da je album skreiran brez ustreznih smernic, poslušalca vodi iz enega ekstrema v drugega, in da so posamezne kompozicije precej boljše, kot je album v celoti. Agresivna raperska odisejada z veliko govorci, od katerih le redki resneje zablestijo, pa morda nakazuje na problem sodobne hiphop produkcije v splošnem. Producenti iz zlatega obdobja hiphopa enostavno delajo preveč »šlampastih«, nedodelanih ali na hitro »spacanih« produkcij, kjer ne uporabijo ne svojega stila, ne sodobnega zvoka in tehnologije, temveč stojijo na mestu, le da imajo manj idej, kot v začetku svoje kariere. Škoda, kajti album vsebuje nekaj zelo zanimivih kompozicij in gostovanj.

pripravil Jizah