S skladbo Strange Overtones je David Byrne v petek zvečer še z nekoliko drhtečim glasom otvoril koncert v ljubljanskih Križankah. Svoje glasilke je mrzlemu večeru navkljub hitro ogrel, takisto pa so nastopajoči ogreli prisotne v publiki ... (v celoti!)
DAVID BYRNE, 10. 7. '09; Križanke, Ljubljana
S skladbo Strange Overtones je David Byrne v petek zvečer še z nekoliko drhtečim glasom otvoril koncert v ljubljanskih Križankah. Svoje glasilke je mrzlemu večeru navkljub hitro ogrel, takisto pa so nastopajoči ogreli prisotne v publiki. Žal je prva polovica koncerta minila v ležernem vzdušju posedenega občinstva, ki je sicer z zanimanjem, na trenutke tudi z navdušenjem, spremljalo dogajanje na odru. S tremi plesalci in tremi back vokalisti podprta ekipa glasbenikov je suvereno zasedla veliki oder in utečeno, skorajda rutinsko odigrala koncert. Že je kazalo, da bomo deležni še enega povprečnega nastopa stare legende, pa se je potem vendarle izkazalo, da nas čaka nekaj večjega. Prelomni trenutek se je zgodil, ko je David Byrne povabil vse plesa željne, da vendarle zapolnijo prazen prostor pred odrom. Plesa željni se niso pustili dvakrat prositi in so na mah storili, kakor jim je bilo dejano. Sledila je najbolj diskoidna uspešnica skupine Talking Heads, Life During Wartime, ki je dokončno spravila v pogon vse prisotne. Od tu dalje je šlo samo še navzgor.
Velik del koncerta so predstavljale skladbe ustvarjalnega tandema David Byrne in Brian Eno. Z lani izdanega albuma Everything That Happens Will Happen Today smo slišali šest skladb, vključno z začetno Strange Overtones in zaključno skladbo večera Everything That Happens. Vidno ponosen je Byrne napovedal skladbo Help Me Somebody z njunega prvega skupnega albuma My Life In The Bush Of Ghosts iz daljnega leta 1981. Prelomna plošča, ki je naznanila kasnejšo vsakodnevno prakso v ustvarjanju glasbe, je bila ustvarjena s pomočjo tako imenovanih found sounds, torej naključno posnetih zvokov iz okolja, za katere je Byrne dejal, da sta se takrat z Enom pošteno potrudila, da sta jih našla in uspešno inkorporirala v glasbo. Precej drugače, kakor to počne danes internetna generacija.
Poleg njunih skupnih skladb smo lahko slišali vse največje hite skupine Talking Heads. Once in a Lifetime in že omenjeni Life During Wartime so delale družbo Road To Nowhere in nepogrešljiva Burning Down The House, pa tudi tiste malo manj znane, denimo I Zimbra, Houses In Motion in Take Me To The River. Od tistih največjih je umanjkal kvečjemu Psycho Killer.
V Ljubljani je torej nastopila še ena legenda, katere najsvetlejši dnevi so že minili. No, vsaj tisti, v katerih je kot frontman zasedbe Talking Heads pisal zgodovino. A David Byrne je seveda več kot le to – legendarni glasbenik, ki nikoli ni nehal krojiti novih glasbenih obzorij. Še posebej dragoceno vlogo igra kot šef založbe Luaka Bop, ki je v življenje obudila ogromno število pozabljenih ali pač nikoli osvetljenih imen godbe iz tretjega sveta. V petek zvečer pa je na odru Križank dokazal tudi, da je izreden profesionalec z odlično podporno ekipo. Skrajno natančno izpeljan koncert z odličnim zvokom, pikolovsko usklajen light show in izpiljena koreografija na odru so poskrbeli za vrhunsko predstavo, ki jo je še nadgradil Byrne s svojo izjemno simpatičnostjo in inteligentnimi verbalnimi vložki. Osebno sem pogrešal nekoliko razširjeno inštrumentalno sekcijo, ki pa jo je sicer povsem dostojno nadomestil sintesajzer.
Mnogim neposrečenim povratniškim legendam, ki vsake toliko pretresejo glasbeni tisk z novicami o svoji ponovni aktivnosti, je David Byrne tako dokazal, da se glasbenikom tudi v zrelih letih ni treba obešati zgolj na staro slavo, temveč da se da s profesionalnim pristopom in dovoljšnjo mero kreativnosti še vedno aktivno sodelovati v poslu, za katerega se napačno poskuša ustvarjati vtis, da je namenjen le mladim in lepim.
pripravil Božidar Plesnik
Komentarji
komentiraj >>