Ko beseda nanese na japonske svobodnjaške muzike ne gre mimo imena Kaoru Abe. Altovski saksofonist ob kitaristu Masayukiju Takayanagiju velja za osrednjega ustvarjalca v polju japonske svobodne improvizacije in free jazza, danes pa ga za velik vpliv štejejo številni sodobni kreativci. Njegov kultni - malodane mitološki – status je kombinacija morda najbolj kričavega zvoka saksofona vseh časov na eni, in njegove težavne, kontroverzne osebnosti na drugi strani. (v celoti!)
* Ko beseda nanese na japonske svobodnjaške muzike ne gre mimo imena Kaoru Abe. Altovski saksofonist ob kitaristu Masayukiju Takayanagiju velja za osrednjega ustvarjalca v polju japonske svobodne improvizacije in free jazza, danes pa ga za velik vpliv štejejo številni sodobni kreativci. Njegov kultni - malodane mitološki – status je kombinacija morda najbolj kričavega zvoka saksofona vseh časov na eni, in njegove težavne, kontroverzne osebnosti na drugi strani. O ekstremnosti njegovega zvoka govori veliko zgodbic. Ena od njih pravi, da je specifično ostrino zvoka izoblikoval z vajami ob eni od tokijskih avtocest kjer se je trudil preglasiti hrup prometa, spet druga o njegovem preigravanju na obrežju reke Tama. Po eni verziji naj bi nekoč neki čolnar poklical policijo misleč, da je na obali pobegli varovanec psihiatrične klinike, po drugi različici naj bi jih poklical v prepričanju, da je priča umoru.
Hladen, trd, prodorno rezek zvok je Abe - za razliko od večine pihalcev, ki so svoje besednjake postavili skozi sodelovanja z drugimi glasbeniki – izoblikoval le z močjo svoje lastne odločnosti. Večurne dnevne vaje v osami in solistični koncerti – od šestindvajsetih posnetkov jih je le šest posnel z drugimi glasbeniki – so močno zaznamovali njegov karakter, zato je veljal za zelo sebičnega in težavnega glasbenika. Legendarni trobentač Toshinori Kondo, ki smo ga letos premierno gostili tudi v podalpju je nekoč dejal, da je smisel Abejevega igranja le v tem kako zelo še lahko razširi svoj ego. Tudi takrat, ko je igral z drugimi glasbeniki se je namreč pogosto zdelo, da jih le poskuša preglasiti oziroma, da se nek način sploh ne zaveda prisotnosti sošpilavcev. Seveda so pa so bile tudi izjeme. Eno najbolj cenjenih, vplivnih pa tudi ekstremnih sodelovanj je nastalo iz njegovega druženja z drugo ikono japonskih svobodnjaških muzik, že omenjenim kitaristom Masayukijem Takayanagijem.
Svoj glasbeni debi je zabeležil v letu 1968, ko je dopolnil devetnajst let, vendar pa je resnejši vtis na tedanjo japonsko sceno pustil šele nekaj let pozneje. Na nek način se pravzaprav niti ne da govoriti o čisto pravi sceni. Dogajanje je bilo omejeno le na nekaj posameznikov in klubov pa tudi občinstvo je bilo pogosto manj številčno od nastopajočih - tudi v primeru kakšnega solističnega nastopa. Vtis o neki sceni je pravzaprav mogoč šele skozi retrospektiven pogled na glasbeno zapuščino in vpliv, ki ga je ta pustila pri sodobnih japonskih ustvarjalcih svobodnjakih muzik. Ker pa japonska avantgardna glasbena sredina v zadnjih dveh desetletjih velja za eno najprodornejših in plodovitih, Abejev vpliv seveda razumemo tudi širše.
Njegova zvočna govorica je bila logična posledica dogodkov na Japonskem v tistem času. Na eni strani so bila to prva gostovanja severnoameriških jazzovskih in evropskih impro glasbenikov, in na drugi zaostrena politična situacija in hiter vzpon med največje svetovne ekonomije. Zvok Abejevega altovskega saksofona je tako nekakšna samosvoja kombinacija evropske intelektualne impro struje, nafankiranosti severnoameriškega free jazza, in njegovega nagnjenja do samodestruktivnosti, ki se je kazala predvsem v zlorabljanju alkohola in drog, kar ga je na koncu pri vsega devetindvajsetih pripeljalo tudi do mnogo prezgodnje smrti. Posnetek 'Last Date' je nastal osemindvajsetega avgusta 1978 vsega dvanajst dni pred njegovim tragičnim koncem, zato sta v glasbi ves čas prisotni neka radikalna neokusnost in brezciljnost. Kot je bilo to značilno za njegove koncerte v zadnjih letih je tudi tistega avgustovskega dne v Sapporu poleg altovskega saksofona zaigral še na kitaro in ustne orglice, ter tako zapečatil svojo zares markantno glasbeno kariero.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re:
gostenca [15/07/2009]
Radikalna neokusnost ali neokusna radikalnost?
odgovori >>