Dobrih petnajst mesecev po moriji v »oddaljeni« Ruandi, je genocid, v okviru post-jugoslovanskih vojn, ponovno našel prostor tudi sredi Evrope. Padec več kot osem tisoč žrtev pod srbske nože in puške, tudi ali predvsem zaradi neaktivnosti mednarodnih varnostnih sil Združenih narodov, je še drugič v roku dobrega leta dni brutalno opozoril na krhkost in zlaganost zahodnega pacifizma, na njegovih protagonistih pa pustil temno liso, ki jo še danes brezuspešno odpravljajo.
Sredina julija na obraz mednarodne skupnosti zvabi nelagodje. Letos že štirinajstič zapored. Dobrih petnajst mesecev po moriji v »oddaljeni« Ruandi, je genocid, v okviru post-jugoslovanskih vojn, ponovno našel prostor tudi sredi Evrope. Padec več kot osem tisoč žrtev pod srbske nože in puške, tudi ali predvsem zaradi neaktivnosti mednarodnih varnostnih sil Združenih narodov, je še drugič v roku dobrega leta dni brutalno opozoril na krhkost in zlaganost zahodnega pacifizma, na njegovih protagonistih pa pustil temno liso, ki jo še danes brezuspešno čistijo.
Letošnje spominske slovesnosti v Potočarih so se evropski predstavniki udeležili z nekoliko manj treme in do svojcev dolžnega sramu. V začetku januarja sprejeta resolucija v evropskem parlamentu, ki 11. julij proglaša za dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici, bi pač morala biti dovolj velik poklon srebreniškim žrtvam, da bi pokrila tudi evropsko-nizozemsko soodgovornost za sam pokol. A je seveda ne. Resolucija, ki nekoliko širi leta 2005 sprejeto ameriško - ZDA v njej priznavajo genocid – je sicer dober in preverjen diplomatski manever, pokroviteljska drža, ki jo izraža resolucija evropskega parlamenta, pa česa novega, konkretnejšega ne prinaša.
Sprejetje 11. julija kot dneva spomina na srebreniške žrtve je zadnje in najvišje dejanje v nizu opravičil, spominjanj in priznanj genocida s strani Zahoda. Ta tako na eni strani skuša oprati lastno sokrivdo pri moriji leta 1995, na drugi pa zamegljuje pravno dokončanje primera, sojenje odgovornim in neuspešno soočenje s srebreniško dediščino, ki vse bolj tare Bosno in Hercegovino.
Resolucija bo denimo težko popravila vtis neiskrenosti, ki ga s primerom Florence Hartmann zbuja za vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije pristojno sodišče v Haagu. Tiskovna predstavnica haaškega tožilstva, v času ko mu je načelovala Carla Del Ponte, je v svoji knjigi »Mir in kazen« opozorila na kar nekaj nepravilnosti pri delu haaškega tribunala, tudi v primeru Srebrenice, mednarodno sodišče pa se je na njene očitke odzvalo precej panično in reakcionistično ter proti Hartmannovi sprožilo sodni postopek. Prav tako bo svojcem žrtev Srebrenice težko pojasniti, zakaj je sodišče v Haagu bojda uničilo več tisoč dokumentov zgolj zato, kjer jih ni imelo kje hraniti.
In nenazadnje, kako bodo evropski veljaki in mednarodno haaško sodišče materam iz Srebrenice opravičili svojo neresnost pri iskanju glavnega klavca tistega julija 1995, Ratka Mladića, potem ko se jim ta še skoraj poldrugo desetletje zatem, ko je odvrgel srebreniški nož, smeji v brk s prostosti in jih veseljaške volje pozdravlja z raznoraznih spletnih portalov?
Resolucijo evropskega parlamenta je složno podprla vsa Evropa, toda ko gre za prihodnost vpletenih v genocid, bo to kaj malo pomagalo, ko pa se je nanjo nesložno odzvala Bosna in Hercegovina. Srbski poslanci po priznanju genocida leta 2004 niso zmogli nadaljnjega spravitvenega koraka in so v parlamentu blokirali sprejetje resolucije. Nasprotja med sprtimi etnijami ostajajo in se še poglabljajo, Bosna in Hercegovina pa se nahaja na eni od najnižjih točk po daytonskem sporazumu in končani vojni. Tudi zaradi mednarodne skupnosti, ki zavoljo lastnih grehov odločne korake za rešitev nesoglasij in določitve odgovornosti zamenjuje s političnimi puhlicami za ohranjanje vse slabšega statusa quo.
Resolucije in dnevi spominjanja na žrtve brez odločnih dejanj v ozadju ne nosijo prave teže, spoznavajo svojci in matere Srebrenice, ki sicer dokaj nekritično sprejemajo januarsko resolucijo evro-parlamenta. To pa bodo morali imeti v vidu tudi vsi mednarodni predstavniki, ki se bodo prihodnje leto v podobnem času ponovno zgrnili v spominski park v Potočarih. Morda bodo s svojci srebrniških žrtev močno sočustvovali, morda bodo sprejeli še kakšno izjavo, podpisali kakšno listino … Morda bodo na ta način poskušali še naprej odpravljati temno liso, ki jih preganja tam od leta 1995 in umika mednarodnih varnostnih sil pred srbskim agresorjem. A v kolikor ne bodo posegli po odločnejših dejanjih, jim ne bo uspelo. Temna lisa pa bo z letom več le še močnejša. In zgodila se bo morda še kakšna Srebrenica.
OFF komentar je spisal Nejc.
Komentarji
komentiraj >>