Kot je v navadi v poletnih mesecih, ko gre tudi radio na dopust ali pa se predaja lagodni siesti, bo oddaja posvečena eni izmed največjih prireditev v polju sodobne likovne umetnosti. Govorimo seveda o največjem med največjimi, prestižnem festivalu, kjer se predstavlja moč posameznih držav tudi na tem področju. Beneški bienale drži svoj status že vse od začetka 20. stoletja, ko je prerasel v mednarodno presečišče najnovejše produkcije in ustvaril pravi minimundus nacionalnih paviljonov v parku Giardini. Benetke kot nekdaj močna ekonomska, kulturna in politična tvorba, ki jo je zaradi lastnih interesov ugasnil šele Napoleon, so uspele obdržati svoj primat vsaj v umetnosti. Beneški bienale jasno nakazuje na moč posameznih držav tudi na tem področju, kar je razvidno iz pozicij posameznih paviljonov.

Po Benetkah smo se v družbi množice obiskovalcev z vsega sveta potikali tudi člani ekipe tokratne Arterije. Ida je obdelala veliko skupinsko razstavo v nekdanjem skladišču orožja, danes pa nepregledno velikem razstavnem prostoru – Arsenalih. Pod kuratorsko taktirko Daniela Birnbauma je tokrat na ogled postavljena velika razstava z naslovom 'Making Worlds', kjer ne manjka razvpitih imen sodobne umetnosti. Petja je prečesala paviljone v parku Giardini, kjer domujejo najbogatejše in najmočnejše države, nekakšen G8 umetnosti, čeprav je vseh paviljonov kar 29. Miha se je podal na lov za paviljoni umetnostno manj razvpitih in razvitih dežel, kamor sodi tudi Slovenija. Ta razstavišča so razmetana po mestu in nemalokrat se zgodi, da obiskovalec ob razsežnosti plavajočega mesta ne zmore doseči vseh. To se je zgodilo tudi tokrat, zato smo iz velike bere tako imenovanih umetnostno nezanimivih področij izbrali nekatere najbolj izstopajoče, pa čeprav smo zaradi iskanja dobili žulje. Prav tako smo pripravili pregled odličnega spremljevalnega programa, nemalokrat zanimivejšega in udarnejšega od samih nacionalnih predstavitev. Več o Beneškem bienalu pa že čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Arterija samo na valovih Radia Študent.

Arsenale - 'Making Worlds'



Osrednja kuratorska razstava na bienalu nosi naslov 'Ustvarjanje svetov'. Ime se neposredno nanaša na esej ameriškega filozofa Nelsona Goodmana 'Načini ustvarjanja svetov' ali 'Ways of Worldmaking', v katerem trdi, da so mentalni svetovi, o katerih govori, pravzaprav ready-madi. Torej stvari, ki že obstajajo, a so postavljene v drug kontekst. Čeprav so ga dejansko bolj zanimale relacije, ki se odvijajo med posameznimi svetovi, je pri tem procesu jasno definiral metode, ki imajo smisel šele, ko jih poimenujemo. In najverjetneje je Birnbauma prevzelo ravno to razločevanje med kompozicijo in dekompozicijo, vrednotenjem in urejanjem, brisanjem in zamenjavo ter deformacijo.

Te metode so mu ponudile celo paleto postopkov, s katerimi je lahko organiziral razpršeno pluralnost sodobnega umetniškega izražanja. Kustos je sicer želel s to vsevključujočo temo spodbuditi živo formo razstave in omogočiti prostor za eksperimente. A forma beneškega bienala je sama po sebi v poplavi več kot 150 podobnih prireditev v svetu bržčas najbolj toga. Težko bi pričakovali, da se bodo eksperimenti dejansko dogajali. V razstavo je sicer vgnetel nekaj primerov live-arta in postavitev na odprtem, to pa ni uspelo vidno zmehčati reprezentativne funkcije Arzenalov ali minimundusa v Giardinih.

Nekoliko se je poigral z zasedbo zapuščenega Parka devic na skrajnem koncu Arzenalov, kjer se nahaja nekaj majhnih toaletnih prostorov, v katerih so bila razstavljena celostna dela tandema Bestue/Vives z več kot humoresknim videom, Sare Ramo z linchevskim ambientom ter Lare Favareto z zabaviščnim parkom skulptur. Na istem mestu je tudi Nikhil Chopra v delu 'Spominske risbe' za 24 ur zasedel prostor kot v galeriji živeči umetnik, ki je podoživljal kolonialne avanture svojega prapradeda.

Bestue / Vives

Isti dan v času odprtja je organiziral parado na prostem tudi glasbenik Arto Lindsay. V Giardinih pa je Moskovski klub poezije organiziral petdeset pesniških nastopov. A v teh delih resnično ni moč prepoznati neke odprtosti in živosti, pač pa utečen tok razstave, ki ga prav tako ne razbijejo monumentalna dela na prostem, kot je na primer monumentalni železni globus s stoli kitajskega umetnika Chen Zhena.

Daniel Birnbaum je pri 46 letih najmlajši direktor v zgodovini beneškega bienala. Lani je kuriral Turinski in Yokohama trienale in soorganiziral Moskovski bienale, tako da si je s tovrstno razstavno formo precej domač. Med drugim je tudi dekan St.Ëdelschule v Frankfurtu. Napovedal je, da se bo oddaljil od hermetične muzealne predstavitve na razstavi in v ekspozicijo vnesel dinamični proces, ki je lasten vizualni umetniški produkciji. Ne vemo ravno, od kod se je vzela ta optimistična napoved, saj je razstava bolj muzealna in reprezentativna kot katera koli v zadnjem desetletju. Prej bi lahko rekli, da je pri zadnjih razstavah še odmevala neka vloga jasnega kuratorskega koncepta, političnega anti-vojnega angažmaja ali socialna tematika, in da se je ravno Birnbaum v celoti vrnil v nepredušnost muzeja.

Daniel Birnbaum

Kustos je očitno zelo pozorno poslušal številne kritike na račun časovno preobsežnega programa videoprojekcij zadnjega bienala, zato je tokratna razstava za gledalce zelo nenaporna, vendar nekoliko manj atraktivna kot minula leta. Čeprav je bila moja prva reakcija na razstavo kot vedno ob tovrstnih reprezentativnih predstavitvah hladna, se pri razmišljanju o razstavi v spomin prikradejo številna dobra dela.

Kljub pričakovanjem ob uvodni temi, pa razstava ni posebej fotogenična ali vizualno napadalna. Nekatera dela sicer upravičeno zasedejo več prostora, a monumentalnost ni edini pogoj za realizacijo ideje o ustvarjanju svetov, ki se lahko vzpostavlja z zelo minimalnimi akcijami. Take minimalne, a poetične posege lahko prepoznamo v treh videodelih. Pakistansko-britanska umetnica Ceal Floyer je z enostavno projekcijo bonsaja v naravni velikosti, neokrnjenega drevesa, brez naprezanja napisala cele eseje o antropocentričnosti pogleda. Tandem Bastue/Vives je s serijo stotih humoresknih domačih inštalacij prikazal izjemno inventivnost, na katero ponavadi v svojih vsakodnevnih življenjskih rutinah pozabljamo. Sara Ramo pa je v meditativnem statičnem videu prikazala majhne poetične spremembe v na videz zapuščeni opečnati ulici.

Sara Ramo

Kljub temu so bila številna dela prilagojena velikopoteznosti razstave in so zasedla celotne prostore. Ne glede na to, koliko nam je sicer blizu delo Tomasa Saracena, ki je s svojo fraktalsko mrežo zasedel največji prostor v Razstavni palači, ali Nathalie Djurberg, jim moramo vsaj priznati, da to absolutno ne bi zaživelo brez svoje megalomanskosti. Isto velja tudi za fotografa Wolfganga Tillmansa, čigar razpršena, na videz naključna prostorska postavitev zahteva visoke prazne stene, ki jih avtor celostno vključi v svojo kompozicijo. Birnbaum Tillmansa še posebej omenja, saj se mu zdi krivično, da njegovih del kljub odkupu za pomembne muzejske zbirke še nismo videli na Dokumenti ali v Benetkah.

Tomaso Saraceno

Nekoliko neupravičen se zdi predvsem kaos, ki ga je v Arzenalih vzpostavila inštalacija kamerunskega umetnika Pascala Marthina Tayouva na sredini razstavnega prostora. Iz odpadnih lesenih materialov je zbil podobo afriške vasi z velikimi lesenimi kolibami, ognjišči in ležišči, v katere je vgradil številne dokumentarne videoposnetke ljudi pri vsakdanjih opravilih. Po nekem čudnem prepričanju kuratorjev, ki seveda vsak na svoj način sledijo tradiciji bienala, je nujno rezervirati centralno mesto v Arzenalih za neko živopisno inštalacijo. V prejšnji ediciji bienala je vlogo tega očesnega sladkorčka odigrala na primer inštalacija preminulega ameriškega umetnika Jasona Rhoadesa.

Nathalie Djurberg

Za kratek moment bi se vrnili še k Nathalie Djurberg, ki je v svoj groteskno kičast rajski vrt vključila več animacij iz plastelina, ki so prikazovale licemerstvo religijskih institucij in drugih civilizacijskih dosežkov človeštva. Umetnica je za to celostno postavitev prejela tudi Srebrnega leva za obetajočo mlado avtorico. Osebno mi je bila njena postavitev zelo blizu, a verjetno je rahlo razkačila tisti del publike, ki je mnenja, da ilustracija in animacija ne spadata v polje visoke umetnosti. Dodatni primeri tega segmenta so bile velike postavitve švedskega stripovskega pop umetnika Jana Hafströma v obeh razstavnih prostorih in izjemno zabavne stripovske kolumne prav tako Šveda Öyvinda Fahlströma.

Jan Hafström

Na razstavi, ki bo na ogled do 22. novembra, so namreč večinoma predstavljeni izredno afirmirani umetniki, vendar praviloma ne tudi njihova najbolj odmevna dela. Kakor je Birnbaum povedal v intervjuju za revijo ArtPress, večinoma ni izbiral posameznih del, pač pa je k sodelovanju povabil le umetnike, ki jim je zaupal prestižno nalogo predstavljanja na tem bienalu. Izbrana dela niso njihovi največji dosežki, a odražajo idejo o trenutnem lastnem delu, oziroma so večinoma ponovitve njihovega uveljavljenega sloga.

Med deli, ki so se najbolj intenzivno vtisnila v spomin, ne zaradi svoje ekscentričnosti, pač pa zaradi izjemnega konceptualnega, teoretičnega in likovnega učinka, bi omenila predvsem vrsto del, ki so bazirala na svetlobi. Najbolj presenetljiva je bila filmska inštalacija Simona Starlinga. V spiralni železni formi, ki je spominjala na minimalistične kipe, je navil preko sto kolutov, preko katerih je potekal filmski trak, ki je prikazoval spomine iz nekega retro-mehanskega prostora. Na prosto tekočem filmu v inštalaciji smo lahko jasno spremljali fragmente, ki so nam na projekciji prikazovali gibljivo sliko. Inštalacija je izvrstna upodobitev razumevanja časa in iluzije prostora.

Simon Starling

Ob ideji o iluziji prostora pa ne moremo mimo dobitnika Zlatega leva za življenjsko delo Johna Baldessarija, ki je v Razstavni palači razstavil videoperformans z rdečo barvo. Kamera je snemala prostor s ptičje perspektive. Najprej imamo občutek, da umetnik stoji na belem platnu, a ko začne prostor beležiti z rdečo barvo, opazimo, da stoji v beli kocki. Poetično!

Svetlobo in časovno dimenzijo je izrabil v inštalaciji tudi Hans Peter Feldman, ki je za razliko od Starlingove hi-tech naprave uporabil zelo low-tech postopek. Na živopisne vrtljive plošče je pričvrstil neštete starinske igrače, jih ožarčil z navadnimi svetilkami in na steni pričaral živahno mizansceno. Spominjala je na življenjski tok in mestni vrvež ter je ponujala zelo širok spekter možnih interpretacij, od popolnoma naivnih do težkih in političnih.

Hans Peter Feldman

S senčnimi lutkami se je na nek način igral tudi Paul Chen, ki je prizore najverjetneje generiral z rendomiziranimi računalniškimi elementi. Sestavni elementi so bili deli človeškega telesa, kakor je to tudi sicer pri senčni lutki. Včasih so se elementi povezali v telesa in kazali poltene seksualne geste, spet drugič pa so se strnili v abstraktne rozete. Podobno kot Feldman pa ne pripoveduje neke linearne zgodbe, temveč ostaja na ravni sugestivnosti in asociacij.

Paul Chen

Med svetlobne postavitve bi lahko uvrstili tudi delo 'Konstalacija' kitajskega umetnika Chu Yuna, ki je v črno kocko umestil številne elektronske naprave z majhnimi rdečimi in zelenimi lučkami. S tem je gledalca popolnoma namočil v tisto vprašanje, ki se zastavlja številnim prebivalcem sodobnih mest. Kakšen učinek imajo elektronski valovi na človeka? Ali povzročajo raka? Ali podaljšujejo ali krajšajo življenje? V tej zelo preprosti instalaciji je pričaral tisto neizrekljivo o našem svetu, ki ga zgolj slutimo. Tehnika je bog. Vseobsežen in pogosto nerazumljiv.

Čeprav nas je vključitev nekaterih klasikov avantgarde in modernizma v razstavo nekoliko zbegala, moram reči, da me je prijetno presenetila nekakšna mala retrospektiva japonske avantgardne skupine Gutai v Razstavni palači. Foto dokumentacija performansa Sabura Murkamija, ki je leta 1955 v delu 'Perforacija papirja', s telesom predrl na okvir napeto papirnato površino, je preko Allana Kaprowa ostala neizbrisno zapisana v našem spominu. Neverjetno se zdi, da je ta isti papir še ohranjen. Ali je šlo za rekonstrukcijo? Nedvomno pa so bili pristni izjemni, a slabo ohranjeni filmski posnetki akcij te izjemne skupine.

Gutai





Center beneškega umetnostnega minimundusa meri le 5 hektarov, kar je manj od povprečne slovenske kmetije, ki se ponaša z dobrim hektarjem več. Vrtovi bienala so nastali še v času Napoleona in z inavguracijo bienala 1895 je prestiž dokončno zbrisal spomin na nekdanjo delavsko četrt s štirimi cerkvami in tremi samostani. Giardini so že od nastankov Beneškega bienala njegovo srce, ki daje mesto 29. nacionalnim paviljonom. Letošnja novost je, da se je prenovljeni Italijanski paviljon, ki že dolga leta gosti del centralne kurirane razstave, preimenoval v Palazzo delle Esposizioni. Razstavišče, v katerem domuje tudi vnovič odprti arhiv sodobne umetnosti, bo delovalo celo leto, in ne le v času bienala, kakor doslej.

Palazzo delle Esposizione

Dan pred odprtjem bienala, 6. junija, so Giardini gostili že tradicionalno podeljevanje nagrad. Zlata leva za življenjsko delo sta prejela Yoko Ono in John Baldessari. Žirija štirih strokovnjakov sveta umetnosti je ameriško nadvlado potrdila, ko je nagrado za najboljšo nacionalno predstavitev podelila Bruceu Naumanu. Konzervativna odločitev o priznanju velikanu sodobne umetnosti je bila pričakovana, občinstvo pa je bilo začudeno nad naslednjo nagrado. Zlatega leva za najboljšega umetnika je prejel Tobias Rehberger, ki je redizajniral bar v Giardinih.

Tobias Rehberger

Rehbergher je notranjost postajališča za lačne in žejne spremenil v surfersko, barvno nasilno in za posedanje neudobno instalacijo. Žirija je nagrado utemeljila s klišejskim pobegom iz bele kocke, ni pa upoštevala, da pobeg ni prinesel izboljšanja občutja in socialnosti obiskovalcev. Zadušljiva atmosfera Rehbergerjevega bifeja je primerljiva s kakim zakotnim MKC-jem, slaba in predraga prehrana ter počasna postrežba pa vzbujata le željo po čim hitrejši vrnitvi med paviljone.

Posebno omembo žirije si je v Giardinih prislužila združena predstavitev Danske in Nordijskih dežel z naslovom 'Zbiralci', ki sta jo kurirala Michael Elmgreen in Ingar Dragset. V Giardinih sta ustvarila nadnacionalno sosesko in eno ob drugem stoječi razstavišči spremenila v gledališči brez igralcev. Paviljona, spremenjena v dve enodružinski hiši, sta k razkrivanju skrivnosti bivših prebivalcev vabila z izveski o prodaji bivališč. Več kot dvajset umetnikov in oblikovalcev je danski paviljon spremenilo v nekdanje bivališče družine, za katero se zdi, kot bi zasedala centralno vlogo v kakšnem izmed Bergmanovih filmov, nordijski paviljon pa je postal dom gejevskega uživača, čigar truplo plove po bazenu pred stavbo.

Nordijski paviljon

Čez cesto navdušujejo Rusi. Sedem izbranih umetnikov sodeluje na kurirani razstavi Olge Sviblove. Že z naslovom 'Zmaga nad prihodnostjo' je obiskovalec postavljen v mentalni okvir največjega ruskega izvoznega artikla – zgodovinske avantgarde. Hkrati se tema razstave odlično prilega Birnbaumovi želji po kreiranju novih svetov, ki pa, vsaj glede na razstavljeno delo Pavla Peppersteina, pripadajo Rusiji. Številne risbe kažejo pokrajine prihodnosti, ki so v dovršeno dizajniranem razstavnem prostoru pospremljene z mešanjem zvokov umetnikovega rapanja in 'Pomladnega obredja' Igorja Stravinskega, kar je na posluh v podlagi.

Pavel Pepperstein

Peppersteinovo delo že na prvi pogled postavimo ob bok njegovemu osebnemu prijatelju Iliji Kabakovu. Oba sta avantgardistično usmerjena v prihodnost, delo drugega ruskega izbranca, Anatolija Shuravleva, pa pripoveduje o minulem dvajsetem stoletju. Stotine majhnih fotografskih portretov oseb, ki so zaznamovale preteklih sto let, je v prostor vpetih s pomočjo črnih vrvi, ki na zidovih ustvarjajo abstraktne madeže.

Najbolj ekstravagantno delo na razstavi je multimedijska instalacija Andreia Molodkina. Dve votli skulpturi Samotraške Nike sta oživljeni s tekočino, ki jima polni vene. Po levi Nike se pretaka kri, po desni nafta, obe pa sta v realnem času projicirani na velika platna pred gledalcem. Delo pripoveduje o ambivalentnosti vsake zmage, o navideznem in resničnem pa govori tudi umetnina Alexeia Kallima. Velika freska, ki prekriva celo površino razstavnega prostora, je vidna le v svetlobi ultravijolične luči. Razvnetost upodobljenih udeležencev nogometne tekme podpira zvok navijanja. Ko navdušenje skorajda doseže vrhunec, ultravijolična svetloba izgine in šokirani gledalec se znajde v praznem belem prostoru, prežetem z nenadno tišino. Delo je vizualno učinkovito, pripoveduje pa tudi o minljivosti naslikane podobe, ki se v trenutku razblini v nič.

Andrei Molodkin

Razstava v ruskem paviljonu je zgrajena iz mnogih del, ki temeljijo na presenečanju gledalca, in se tudi prek tega elementa povezuje z zgodovinsko avantgardo, ki v sodobni ruski umetnosti predstavlja eno izmed najučinkovitejših izhodišč. Nanjo se je navezoval tudi Gosha Ostretsov v instalaciji, ki gledalca popelje v svet zapuščenih kletnih prostorov. V teh ga, nepripravljenega med kupi krame, pričakujejo gibljive makete rok, mehanizirana lutka umetnika/uradnika za mizo in tišino prekinjajoči zvok telefona. Mešanica hiše groze, skrivališča zarotnikov in mučilnice iz prve polovice dvajsetega stoletja je prav tako kot dansko/nordijska predstavitev teater, ki na gledalca deluje prek številnih čutnih vtisov.

Gosha Ostretsov

Popolnoma drugačne so predstavitve zahodnoevropskih velesil, Anglije, Nemčije in Francije. Vse tri za razliko od kolektivnih predstavitev severnjakov in Rusov, poudarjajo monumentalno in individualno predstavitev umetnika zvezde. Nemci razstavljajo instalacijo Angleža Liama Gillicka, ki s svojim delom - modelom lesenih kuhinjskih omar - na vizualno nejasen način problematizira ideološkost nemškega paviljona. Sosedi Angleži so v paviljonu zgradili kinodvorano, v kateri je skupinam dvajsetih obiskovalcev na ogled ponujen film 'Giardini' Steva McQueena. V ohlajenem prostoru si gledalci na dveh ekranih ogledajo zapuščenost Giardinov, ki nastane takoj, ko bienale zapre svoja vrata. Formalno dovršena podoba pa s svojo statično dolgotrajnostjo ne izzove enako močnih občutkov kot nagrajeni lanskoletni celovečerec 'Lakota'.

Steve McQueen

Francozi nastopajo hladno in monumentalno s centralno urejeno instalacijo umetnika Clauda Levequa 'Le Grand soir'. Vse tri predstavitve so politične, a politiko prekriva plašč dovršene formalne monumentalnosti umetnin. Kakor da zahodna Evropa o politiki in ideologiji lahko spregovori šele v tretji osebi ter z distance. Do neke mere ji je podobna tudi Avstralija. Tudi tu razstavlja le en umetnik, a nemočni in občutljivi Mad Max je vendarle prišel iz druge zgodbe. Objekti, ki jih razstavlja Shaun Gladwell, so tu zato, da nas postavijo v kontekst visokoproračunskih filmov iz poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let. Mad Max enaindvajsetega stoletja, kakršen nastopa v umetnikovih videih, pa se zaveda ekoloških problemov in kulturnih značilnosti svojega kontinenta, ki pa jih lahko gledalcu le predstavi.

Shaun Gladwell

V nasprotju z visokoproračunskimi predstavitvami bogate trojice iz Zahodne Evrope v Giardinih domuje tudi trojica predstavitev z vzhoda, ki idej ne skriva za estetskim pokrivalom, ampak sta forma in vsebina prepleteni. Predstavljena dela so močna in mogočna v resnici, ki jo prikazujejo. Beneški bienale lahko ameriškemu paviljonu podeli nešteto nagrad, a celoten Naumanov opus v sekundi zamenjam za eno od instalacij, ki so gledalcu ponujene v Poljskem, Srbskem ali Romunskem paviljonu.

Srbi so za predstavitev v bivšem jugoslovanskem paviljonu izbrali dva umetnika – Katarino Zdjelar in Zorana Todorovića. V razstavnem prostoru so njuna dela prepletena. Kljub temu, da gre za umetnika različnih generacij, drž in filozofij, oba trdita, da je umetnik svobodni posrednik v prostoru socialnega delovanja in da umetniška subjektivnost vznikne le v trenjih sveta, ki ga konstruira socialni material. Slednji je v okviru predstavitve za Zdjelarovo glas, ki ga obdeluje v videih, za Todorovića pa tri tone srbskih las, iz katerih so spletene odeje, ki v kupih leže na razstavi.

Zoran Todorović

Tudi Romuni predstavljajo razstavo več avtorjev, ki v svojih delih razpirajo spekter življenjskih problematik. Njihova raznolika dela so med seboj na eni strani strogo ločena, na drugi pa povezana z arhitekturno strukturo – labirintom, ki je tudi sam umetniško delo. Domiselna postavitev nosi naslov 'Zapeljivost intervala' in problematizira razmerje med življenjem in avtonomnostjo razstave.

V poljskem paviljonu razstavlja en sam umetnik – Krzysztof Wodiczko. Protagonisti njegove videoinstalacije pa so imigranti, večni gostje v državi. Gledalec vidi le njihove zabrisane sence, ki se kažejo na projekcijskih platnih – oknih, ki razpirajo povezavo med galerijskim in zunanjim prostorom. Sence tujcev so tu, a vendar ostajajo zunaj prostora države, na zunanji strani paviljona, za vedno outsiderji. Wodiczko v formalno izrazito poetično, vsebinsko pa družbeno-kritično postavitev vključi tudi realne družbene vloge, ki jih v državi gostiteljici zasedajo imigranti. Pojavljajo se kot slabo plačani delavci, kot čistilci oken, ki pa le-teh ne morejo zbistriti do te mere, da bi se nacionalna država prepletla z lastno grozo, s tistim, kar naj bi nanjo prežalo takoj za njenimi mejami. Postavitvi gre očitati le premajhno število slušalk, s katerimi lahko nepoljsko govoreči obiskovalci razbirajo pogovore protagonistov videa.

Krzysztof Wodiczko

Ker Arsenali in Giardini obiskovalcu iztrgajo preveč dragocenega časa, je pohajkovanje po mestu in iskanje preostalih paviljonov dokaj naporno dejanje. Tako se obiskovalec namesto lagodnega pomikanja po hladu nekdanjega skladišča ali zelenega parka znajde na ulici, oborožen z obveznim zemljevidom, iščoč nekatere bolj ali manj skrite lokacije. Države, ki so me navdale z željo po obisku njihovega razstavišča, so posejane po mestu in otokih, vsaka dislociranost pa pomeni deficit obiska. Spomnimo se Slovenskega paviljona izpred dveh let, ki je kljub zanimivemu projektu Tobiasa Putriha sameval na otočku San Servolo. Le kdo izmed obiskovalcev si namreč tako zelo želi videti Slovenski paviljon, da bo zanj porabil nekaj dragocenih ur? Žalostno, a resnično.

Na tokratnem bienalu sodeluje 77 držav. Pomembnejših 29 z daljšo tradicijo v Giardinih, politično in ekonomsko pomembnejše kot na primer Kitajska in Emirati so dobile mesto v podaljšanih Arzenalih. Za vse ostale pa je bilo potrebno vzeti pot pod noge. Na odlični lokaciji poleg venomer polnega Markovega trga je našel prostor paviljon Tajvana, ki je postregel s skupinsko razstavo štirih umetnikov in skupno tematiko geografskih, ekonomskih in političnih trendov globalizacije.

Združeni Arabski Emirati - paviljon

Razstavo 'Foreign Affairs' je kot vsako predstavitev v zadnjih 14 letih pripravil Nacionalni muzej umetnosti v Tajpeju. Vsi štirje predstavniki so se osredotočili na kolaborativne projekte, ki v središče jemljejo ranljive in socialno ogrožene skupine, obenem pa preizprašujejo ekonomske in birokratske taktike globalizacije. Chen Chieh-Jen skozi estetizirane dokumentarne posnetke raziskuje odnos velikih imperialnih sil do prosilcev za vstopne vizume. V pro-ameriškem Tajvanu veljajo prav ZDA za obljubljeno deželo, ki pa je številni zaradi birokratskih preprek in vizumske politike ne dosežejo. Video delo prikazuje potencialne migrante pred letališkimi mejnimi postojankami z napisi Non-Citizen ter predstavlja njihove vselej skromne želje.

Chen Chieh-Jen

V podobni dokumentarni maniri in s skoraj obveznim moralnim čutom fotoreporterja je Chien-Chi Chang več let spremljal skupnost večinoma nelegalnih kitajskih migrantov v New Yorškem Chinatownu. Ta serija nastaja že od sredine devetdesetih let in se vseskozi poigrava z nihanjem med dokumentarnim in režiranim pristopom. Slednjega vselej nakazujejo odlične kompozicije in izbranost motivov. Med predstavljanjem vsakdana te enormne skupnosti se najde tudi slavna fotografija družine 'Tang Z.', ki prikazuje preprostega človeka na balkonu v spodnjicah nad veličastno avenijo migrantom vabljivega New Yorka.

Chien-Chi Chang, 'Tang Z. Family'

Nekaj sto korakov naprej ob obali se v nadstropju ene izmed monumentalnejših beneških hiš nahajata paviljona Irske in Severne Irske. Nemirno britansko provinco predstavlja Susan MacWilliam s projektom 'Remote Viewing'. Ta priznana avtorica se v svojih video delih ukvarja z avtorskim predstavljanjem zgodovinskih primerov paranormalnega. Video dela večinoma bazirajo na govorjenem tekstu in intervjujih s strokovnjaki, podprta pa so tudi s časopisnimi fragmenti in arhivskimi fotografijami.

Nekaj nadstropij višje se nahaja Irski paviljon, ki brez večjega poudarjenega povezovalnega elementa predstavlja trojko Sarah Browne, Gareth Kennedy ter Kennedy Browne. Gareth Kennedy je v prevpraševanju definicije visoke umetnosti predstavil fotografije uličnih glasbenikov in performerjev, postavljene v luskuzne četrti Dublina. Da bi poudaril prisotnost artistov, delujočih mimo sistema in kulturne politike, na tej prestižni manifestaciji, je le-te povabil v Benetke. Tam vsak vikend poletja nastopajo na naključnih lokacijah in če je sreča mila, jih lahko tudi ujamete.

Na drugi strani je s povsem galerijskim projektom Kennedy Browne ustvaril produkcijsko skromen, a izjemno učinkovit projekt z naslovom 'Milton Friedman on the Wonder of the Free Market Pencil'. Za osnovo je izbral govor znamenitega ideologa neoliberalne ekonomije, nobelovega nagrajenca iz leta 1967, Miltona Friedmana. Ta si je skozi govor prizadeval moralno in ideološko opravičiti tovrstni globalni model blagovne in produkcijske izmenjave.

Kennedy Browne

Freidman je za idealni primer vzel sodelovanje celega sveta v produkcijski verigi izdelave svinčnika. Postavitev tako vsebuje monumentalno videoprojekcijo, ki prikazuje dekle na strehi stavbe irske gospodarske zbornice, kako šili famozni svinčnik. Pod njo se zrcali Dublin, po izračunih avtorja mesto 167 jezikov. Problematiziranje prostega prehoda blaga in blokade migracije ljudi pa je Browne podkrepil s preprosto akcijo. Friedmanov govor je z googlovim prevajalnikom verižno spustil v pretok skozi več deset jezikov in nato nazaj v angleščino. Ob humornosti strojnega prevajanja, vmes se najde tudi slovenščina, se v ozadju nakazuje zlovešča realnost, ki jo je neoliberalizem zasejal zlasti v deželah tretjega sveta. Kot je dejal Tomo Križnar, je zahodni svet obkrožen z množico ljudi, ki ga sovraži, pa se tega niti ne zaveda.

Pri iskanju lokacij, ki niso ravno na poti do glavnih prizorišč, je potrebno nekoliko več iznajdljivosti. Med iskanjem poti do obrobnih paviljonov okoli Rialta mi je uspelo naleteti na Gabonskega. Lociran je na dvorišču renesančne palače na Campo San Salvadore, ki že sama daje čuden vtis eksotike in kolonialnosti. Republika Gabon kljub svojem statusu ene bolj urejenih in socialno stabilnih afriških držav ne premore enormnih sredstev za bienalno predstavitev, a je projekt avtorja Owanta v mnogih pogledih presežen.

Owanta

Nepretenciozna prostorska instalacija z naslovom 'Go noge mene', se ob podrobni konzumaciji izkaže za demografsko prevprašujočega in s tem skrajno aktualnega. Poleg majhnih lesenih celic za bivanje enega samega človeka, se v arkadnem dvorišču hodnika nahajajo fotografije velikih urbanih mravljišč, kjer se v detajlu vselej pojavi napis »Where we are going?«. Ko ugledamo dizajnirane barvite table v obliki prometnih znakov, ki ironično prikazujejo obrise figur srečnih družin, je simbolika bolj ali manj jasna. Owanto subtilno opozarja na najbolj pereče vprašanje globalne ekologije, število ljudi, ki pospešeno izpodrivamo druga živa bitja.

Na poti do Iranskega paviljona se je ob poti prikazala galerija A+A, zdaj že tradicionalno slovensko razstavišče. Tokrat je zastopnik Miha Štrukelj, ki je širši mednarodni publiki predstavil svojo značilno estetiko. 'X=0 / y=0, Šum v procesu' je nadaljevanje njegovega večinoma slikarskega raziskovanja mrežnega upodabljanja urbanih motivov. Svojo razdrobljeno teksturo slik je od skoraj hiperrealnega pripeljal do popolnega minimalizma in abstrakcije. Sliko je tako oklestil barv in jo pustil kot nedokončano v matematični mrežnici. Slikam in risbam se v galeriji pridružuje črno-bela kompozicija iz lego kock, ki sestavlja značilno pisklasto občutje Štrukljevih del.

Miha Štrukelj, x=0 / y=0, Šum v procesu

Nekaj korakov naprej obiskovalec, če sledi talnim označbam, naleti na Estonski paviljon, ki je v svoji začasni in prostorni lokaciji obelodanil družbeno-sociološki projekt. Ta kljub dokumentarni zasnovi ponuja zanimive likovne poudarke. Ti zajemajo dokumentarno-fikcijski videofilm, ki priča o dogodkih novejše estonske zgodovine, fotografije, bronasti soc-realistični kip in nenazadnje pripadajočo knjiga.

Avtorica Kristina Norman je skozi celostno instalacijo orisala tako aktualno dogajanje kot zgodovino te baltske dežele po letu 1945 in 1991. Takrat so na površje prišle ideološke razlike med številno rusko skupnostjo in estonsko večino. Leta 2006 je na ulicah izbruhnilo nasilje, ko je vlada z glavnega trga premestila kip Bronastega vojaka, ki čuva grobnico padlih vojakov Rdeče armade. Ruska manjšina se je uprla odločitvi in vlado obtožila fašizma, državna propaganda pa je nemire izkoristila za propagandno vojno proti njim samim.

Kristina Norman

Avtorica je beležila dogajanje v različnih obdobjih, v delo je vkomponirala medijska poročila, lastne surove posnetke nasilnih demonstracij in manipulirane animacije. Kot hči mešanega zakona ima do omenjenih dogodkov dokaj objektiven pogled, ki ga izkorišča za prevpraševanje tovrstnih ideoloških bojev med različnimi generacijami. Delo 'After-War' pa seže mnogo dlje od meja Estonije, saj je podobna situacija prisotna v številnih post-socialističnih deželah, tudi v Sloveniji.

Malce naprej po tesnih ulicah je veliko obetal Iranski paviljon. Zavoljo poznavanja tamkajšnjih razmer na področju umetnosti in vznika nasilja po volitvah je bil ogled uradne različice iranske umetnosti skorajda nujen. A obiskovalce je tisto nedeljo pričakalo razočaranje, saj je bil paviljon spričo aktualnih dogodkov preventivno zaprt. Za slabo tolažbo so poskrbeli Ciprčani, ki so na ogled postavili Socratisa Socratusa. Ta je v pre-dizajnirani in težko razumljivi maniri problematiziral globalizacijo, lokalne govorice in odnose s severno sosedo, ki še ni okusila slasti Evropske unije.

Ob posameznih nacionalnih paviljonih pa je višek bienala pomenil predvsem 'off program', ki je predstavil nekaj izjemnih projektov. Verjetno najbolj vabljiv je najnovejši filmski site specific projekt Petra Greenawaya na otoku San Giorgio Maggiore. To je filmska rekonstrukcija motiva 'Svatba v Kani', povzeta po slikariji Paola Veroneseja, ki je dolga leta visela v jedilnici tega samostana, kjer se danes predvaja kompleksna tridelna projekcija. Ta film ali bolje enourna multimedijska postavitev je nadaljevanje Greenawayevih projektov rekonstrukcije Rembrandtove 'Nočne straže' v Rijksmuseumu in Da Vincijeve 'Zadnje večerje' v Milanu. V načrtu ima še šest tovrstnih mojstrovin, da dokonča dolgoročni projekt 'Nine Classical Paintings'. Na žalost je otok ostal neosvojen, instalacijo pa si je moč ogledati do 12. septembra.

Za enega vrhuncev off programa v Arzenalih je bilo potrebno počakati na čoln, ki je publiko vsake pol ure prepeljal na drugo stran velikega kanala. Med biseri na skrajnem koncu kompleksa, ki jih zaradi razsežnosti niso okusili številni obiskovalci, se skrivata dve deli Jana Fabra. Ta mojster monumentalnih prostorskih instalacij z globokim konceptom, restavrator namišljene resničnosti, je v Benetke preselil hiperrealni kip pretepenega in naplavljenega črnca, ležečega na dekorativno dodelani podlagi, ki neposredno opozarja na odnos do tretjerazrednih prebivalcev sveta. Naslov dela se glasi: 'I had to Break Down a Part of the Ceilling of Royal Palace Because There was Something Growing out of it'.

Jan Fabre, 'Fountain of the World (as a Young Artist)'

Druga instalacija z naslovom 'Fountain of the World (as a Young Artist)' iz višine omogoča pogled na kip mladeniča z nabreklim tičem, ležečega na nagrobnikih z različnimi priimki. S spermo oškropljena figura leži na simbolnih poimenovanjih velikanov umetnosti 20. stoletja in predstavlja razpetost mladega umetnika v iskanju lastnega izraza. Zrajcan od stvaritev Picassa, Kandinskega, Matissa, Becketta, Kafke, Nietzscheja, Baudrillarda in mnogih drugih se podreja imperativu inovativnosti in originalnosti, ki pa doleti le redke. Tudi Nizozemca Jana Fabra, ki gledalcu ne pusti blizu svojih stvaritev, ampak zahteva pogled iz primerne razdalje. Ta je vselej bolj zvedav in skrivnostnejši.

V nadaljnjih halah se je predstavila tudi znamenita ruska skupina AES+F s krožno video instalacijo, ki v povsem nadrealni maniri prikazuje daljne, utopične svetove z nakazano, a nejasno izrečeno refleksijo sodobne realnosti. V sosednjem prostoru se je v sklopu predstavitve akademije Rietveld predstavila nizozemska avtorica Daya Cahen s projektom 'Nashi II'. Naši ponuja štirikanalni video v majhni črni kocki, ki daje vpogled v zdaj že znamenite Putinove kampe. Tam desetine tisočev mladih, nacionalno ozaveščenih Rusov časti svojega vodjo in krepi nacionalizem.

Daya Cahen

Seveda je ta Bienale ponujal še mnogo več od opisanega, vendar poprečnemu obiskovalcu še zdaleč ni dano videti vsega. Zaradi tega je izjemno težko vrednotiti sleherni, tako tudi 53. beneški bienale, saj vselej ponuja pozitivna in negativna presenečenja. Morda je letošnje leto v kontekstu nacionalnih paviljonov predstavilo številčno manj zanimivih in veliko več pretencioznih ter predragih projektov kot v prejšnji ediciji, a to še vedno ne more odvrniti od obiska te manifestacije, ki mimogrede traja vse do 7. novembra letošnjega leta.




Toliko o beneškem bienalu s strani ekipe Arterije in Radia Študent. Naslednja poletna tematska oddaja bo svoj prostor namenila pripravam oziroma peripetijam okoli priprav za Evropsko prestolnico kulture 2012 v Mariboru, zgodila pa se bo ob koncu avgusta. Torej, lep pozdrav in na slišanje ponovno čez dober mesec na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Petja Grafenauer in Ida Hiršenfelder.