Sreda, 22. 7. 2009
Tit Podobnik
Tit Podobnik predstavlja koncertni posnetek novega kvarteta Anthonyja Braxtona in njihov nastop v Moskvi ... (v celoti!)
* Posnetek z lanskoletnega koncerta kvarteta Anthonyja Braxtona, ki ga sicer poznamo tudi kot razširjeno postavo Diamond Curtain Wall Tria, za kontinuirano poslušanje vsebuje kar nekaj indicev. Prvi je nedvomno ta, da sam Braxton svoje zvočne vitalnosti z leti prav nič ne izgublja, obdan z mlajšimi glasbeniki svoj repertoar kvečjemu poglablja in z rabo elektronike dodatno gnete. Drugi je ravno omenjena raba elektronike, s katero improvizacija znotraj kompozicije dobi efektivno ter utirjeno kuliso, brez za dotični kvartet nepotrebnega odzivnega momenta. Tretji, a morda celo najpomembnejši, pa so ostali trije protagonisti.
Diamond Curtain Wall Trio ob Braxtonu sestavljata še njegov stari znanec, kornetist in trobentač Taylor Ho Bynum ter kitaristka Mary Halvorson. Trio se je razširil v kvartet, ko se jim je pridružila skladateljica in fagotistka Katherine Young, sicer tudi članica Braxtonovega Falling River Quarteta. Z lanskoletne evropske turneje se je ohranil še en dostojen posnetek, a pri Leo Records so ocenili, da je danes obravnavani morda celo eden najboljših v dolgoletni karieri enega bolj izdelanih pihalcev in skladateljev današnjega časa. In četudi gredo velike besede vštric z velikimi imeni, kar Anthony Braxton nedvomno je, se tovrstne trditve hitro znajdejo na spolzkih tleh, hkrati pa tudi ne odražajo sodobnemu miselnemu stanju veliko bolj domačega relativizma. Glasbeno široko zastavljen koncert, z obilo intenzivnimi korelacijami in izkristalizirano dramaturgijo, namreč ponuja veliko, proti koncu pa mu vseeno sapa nekoliko pojenja.
Uvod obeleži spremenljiva, a konstantna ambientalna zvočna zavesa, ki prihaja iz Braxtonovega prenosnika. Pointilistično interakcijo preko podlage nato spočetka narekuje on sam, zlagoma pa se usmerjanje toka porazdeli med vse člane kvarteta, čeprav prednjači prvotni Diamond Curtain Wall Trio. Slednji s svojo uigranostjo Katherine Young sicer zlahka posrka v slojeviti vrtinec, katerega osnova je vseskozi pritajena elektronska podlaga. Zdi se, da ravno ta podlaga preprečuje kontinuirano siljenje kakega glasbenika v ospredje, s tem pa kvartetu nudi močno oporno točko za nadaljnje muziciranje. To pride lepo do izraza takrat, ko razkosano preskakovanje tonov vsakega posameznika počasi pojenja ter v medigri ostaneta zgolj dva protagonista brez ambienta, saj je ravno v odsotnosti uokvirjenega sedimenta moč slutiti več slojevitost in potek podane glasbe. Subtilno prečenje odrezanega dialoga z daljšimi toni je prisotno skozi večino koncerta, vendar pa ob trenutkih umanjkanja elektronske podlage, kvartet mestoma zaide tudi v bolj klasično formo improvizirane godbe. Po pol ure se vanj vrine celo dramatično ubiranje strun med menjavo dveh akordov, kar navidez razbije vse do tedaj slišano, a kot rečeno, takšni izleti ostanejo zgolj v domeni enega sloja. In ravno to dejstvo slišano na koncu nekoliko zavira, hkrati pa vanj vnaša mehkobo, saj glasba ostrini navkljub deluje tekoče in skoraj nežno.
Braxtonove kompozicije nikoli niso slovele kot toge in nekaj podobnega bi lahko dejali tudi ob poslušanju izvedbe Composition 367B z lanskoletnega junijskega koncerta v Moskvi. Če spočetka nakaže precej enosmerno gradnjo na elektroniki, podobni tisti z njegovega sodelovanja z Wolf Eyes, se kaj kmalu zvočna slika veliko bolj približa nastopu Diamond Curtain Wall Tria v Victoriavilleu. V tem smislu torej ne gre za nič pretresljivo novega v bogatem diskografskem Braxtonovem repertoarju, a presunljiv pogovor štirih glasbenikov bi težko ostal zapisan bolj dostopno in vabljivo.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>