elavci in podporniki zaposlenih v Muri so se v ponedeljek zbrali na protestnem shodu proti stečaju nekdanjega tekstilnega giganta v središču Murske Sobote. Toda ne kapital in ne politika ne slišita tudi vseh človeških zgodb, ki so na površje splavale ob tej, nemara pa poslednji kalvariji Mure. Zato bodo jutri od 10.00 ure naprej delavci Mure in njihovi podporniki pred vladno palačo predvsem molčali.
Delavci in podporniki zaposlenih v Muri so se v ponedeljek zbrali na protestnem shodu proti stečaju nekdanjega tekstilnega giganta v središču Murske Sobote. Kakih 3000 jih je zaskrbljeno spremljalo nagovore predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušana Semoliča, predsednika sindikata delavcev Mure Draga Forjana, strokovnjakinje za etiko in medčloveško solidarnost Cvetke Hedžet Toth ter murskosoboškega župana Antona Štiheca. Kar nekaj visokoletečih besed zoper stečaj pa sta lahko prav tako v ponedeljek na nujni seji odbora državnega zbora za gospodarstvo v živo slišala tudi predsednik uprave največjega lastnika Mure NFD Holdinga Stane Valant in direktor Slovenske odškodninske družbe Tomaž Kuntarič, ki v lastninski strukturi Mure zastopa državno lastnino. Toda ne kapital in ne politika ne slišita tudi vseh človeških zgodb, ki so na površje splavale ob tej, nemara pa poslednji kalvariji Mure. Zato bodo jutri od 10.00 ure naprej delavci Mure in njihovi podporniki pred vladno palačo predvsem molčali.
Računica, kaj da za širše Pomurje pomeni stečaj Mure, pa je že vnaprej znana. Ob pokopu podjetja na Zavodu za zaposlovanje Murska Sobota pristane okoli 3300 ljudi. Iz murskosoboške občine sporočajo, da to za celotno regijo pomeni prek 20 odstotno brezposelnost, torej da bo brez dela vsak peti Pomurec. Pomurje, kraji na tej in oni strani reke, katere ime si je nadela tudi tamkajšnja tekstilna industrija, pa že tako ali tako po vseh ekonomskih kazalnikih sodi med najmanj razvite dele domovine. Začaran krog ekonomskega nazadovanja pa je sklenjen, saj v najmanj razvitih krajih praviloma domuje tudi najmanj perspektivna ali v ekonomskem žargonu produktivna industrija.
Svetovni tekstilni biznis na veliko so pa res že nekaj let nazaj pohopsali poslovneži novega kova iz Kitajske. Profesorji ekonomskih fakultet svojim študentom, nekaj takih vendarle premoremo tudi v sedanji vladi, prav tako že leta trobijo, da lahko v takih tržnih pogojih na stari celini preživijo le dobro profilirane in ugledne tekstilne blagovne znamke. Mura je to mogoče bila za časa pokojnega tržnega samoupravljanja. Danes žal večino njenega ugleda sestavlja grožnja, kaj da bo njen potop pomenil za širše okolje, predvsem pa za v Pomurju živeče ljudi.
Na morebitnem pokopu Mure, o njeni usodi bo tekla beseda na skupščini 21. avgusta, se tako v prvi vrsti razgaljata dve ključni stvari. Prvič, da je konec kratkoročnih koristi, ki jih je nekaj časa le še prinašal slovenski koncept privatizacije, pravzaprav pa razprodaje nekdanjega družbenega premoženja. Kjer se je le dalo, je družbeno lastnino domača Republika najprej podržavila nato pa prodala in iz izkupički sproti poravnavala predvsem stroške drugih strateško napačnih političnih odločitev. Ostalo so pobrali notranji menedžerski odkupi in Pooblaščene investicijske družbe – PID-i, ki so za njihov skromen delniški izplen opeharili še zaposlene in druge majhne delničarje. Tako je med drugimi nastala tudi največja lastnica Mure – Nacionalna finančna družba NFD.
Gotovo usodna pomanjkljivost koncepta domače privatizacije je prav sprotno zapravljanje s prodajami državnih deležev pridobljenih sredstev za tekoče potrebe države. Vse ostalo pa prepustiti nevidni roki trga in dobri volji kapitala. Toda ta pač ne obstaja. Kapital je namreč dobre volje le, ko se oplaja. Profit lastnikov lahko sicer omogočijo tudi državne subvencije, s katerimi se pri življenju ohranja sicer neproduktivne dejavnosti in podjetja. In ker je tovrstno gašenje požarov na Slovenskem že nekaj povsem običajnega, na to očitno računajo tudi lastniki Mure.
V tem pa se tudi na Slovenskem razgalja vsa ta paradoks neoliberalnega kapitalizma, ki smo mu priča po, pa čeprav morda res na srečanju skupine Bildeberg dogovorjenemu zlomu ameriškega nepremičninskega trga. Pomembna razlika je sicer v tem, da je na Slovenskem ta paradoks še nekoliko bolj paradoksalen, saj je privatna lastnina na teh prostorih še relativno nov in mladoleten pojav. Z državnimi subvencijami neperspektivnih industrijskih panog se namreč vračamo v socialistično samoupravno zgodovino, le da zdaj neoliberalne države subvencionirajo tudi povsem zasebno lastnino, njeni lastniki pa ostajajo brez oprijemljivih odgovornosti do zaposlenih in okolja, v katerem so tako slabo gospodarili.
Politika na primeru Mure s prstom kaže na kapital in lastnike. Ti na razpršenost lastnine in vlogo države. Z ljudmi, za pičlih 400 evrov mesečno zaenkrat še zaposlenimi v Muri, katerih predstavniki in podporniki bomo jutri od 10.00 ure naprej z v zrak dvignjenimi stisnjenimi pestmi molčali pred poslopjem vlade, pa se po poklicni dolžnosti ukvarjajo predvsem sindikati in ostale pristojne socialne službe. Kapital in politika ne, saj se zaenkrat še naprej sprenevedata.
Na primeru razreševanja položaja nekdanjega pomurskega tekstilnega giganta bomo tako gotovo bogatejši za spoznanje, ali se bo naposled kaj spremenilo, ali pa bodo glavni krivci za stečaj in slabo poslovanje Mure tudi tokrat zaposleni, ki imajo v starosti med 40 in 50 let od 30 do 35 let delovne dobe za tekočim trakom kakega od njenih šiviljskih obratov. Takšnih na novo praktično ne-zaposljivih je v Muri te dni še vsaj 1500. Zato bomo jutri od 10.00 ure naprej pred vladno palačo vsi Mura. Slava ji.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z minutami tišine za Muro v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>