Petek, 24. 7. 2009
Borja
Paul White je dolgoleten, a še zmeraj mlad britanski producent, ki se je tekom svojih študentskih let specializiral za ambientalno godbo, vendar pa je en bienale nazaj začel raziskovati druge estetike, predvsem težke, hiphopersko in progresivno navdahnjene inštrumentalne bite. Sicer je navdušen surfer, velik fan reggaeja in progresivnega rocka šestdesetih in sedemdesetih let, v zadnjem letu pa se je skupaj s kolegom Bullionom prebil v samo ospredje pretežno eksperimentalne londonske scene. (v celoti!)
* Paul White je dolgoleten, a še zmeraj mlad britanski producent, ki se je tekom svojih študentskih let specializiral za ambientalno godbo, vendar pa je en bienale nazaj začel raziskovati druge estetike, predvsem težke, hiphopersko in progresivno navdahnjene inštrumentalne bite. Sicer je navdušen surfer, velik fan reggaeja in progresivnega rocka šestdesetih in sedemdesetih let, v zadnjem letu pa se je skupaj s kolegom Bullionom prebil v samo ospredje pretežno eksperimentalne londonske scene.
V bistvu se je za Whita vse začelo premikati ravno pri mali založbi One Handed, ki se ponaša s produkcijo obeh protagonistov, White je svoj prvi single tam izdal konec leta 2007. Kmalu se je uveljavil s samosvojim, rahlo čudaškim, a na plesišču hrumečim zvokom kratkih inštrumentalov, ki jih sestavlja v svojem studiu na vrhu stolpnice v južnem Londonu, ki se imenuje “Skylight”. Čez dan dela kot “library” producent pri BBCju in Channel 4, ponoči pa dela svojo muziko. Sicer pa Paul White velja za “moža za zaveso”, saj se pretirano ne izpostavlja, sam pa pravi, da to novo sceno težkih, iz hiphopa mutirajočih bitov ne doživlja preveč, razen v smislu, da s kolegi včasih skupaj nastopa in da si z nekaterimi od njih izmenjuje podlage.
V gneči svežih “beatmakerjev” Paul White velja za “lokalnega kralja”. Mladenič obvlada sempledelične prakse, izstopa pa predvsem zato, ker v estetski okvir inštrumentalnega hiphopa dodaja nianse neštetih žanrov, med njimi psihedelije, drugih godb, evropskega “library” fenomena in najraje progresive iz 60. in 70. let. Paul je večkrat opozoril, da mu je pri delu v studiu glavno vodilo zabava in da si ne predstavlja delanja muzike brez napak, ki pridejo iz igračkanja. Kar pa ne pomeni, da je njegova glasba zabavna in lahkotna. Večinoma gre za udrihajoče ali abstraktne podlage, ki imajo igrive aranžmajske in melodične rešitve. White si na prvencu ne prizadeva za tehnično dovršenost in se ne ubada s tem, kako material “mora” zveneti. Raje se posveča gruvu, ki ga gradi s kombiniranjem nekonvencionalnih zvokov, spotoma pa se elegantno izogne žanrskemu etiketiranju.
Na plati Strange Dreams of Paul White najdemo 21 komadov, ki pa skupaj nanesejo manj kot 40 minut. Gre torej za precej kratke bite in v tem leži podobnost z Madlibom in Jayem Dillo, njihova dolžina pa je verjetno povezana z dejstvom, da se White hitro začne dolgočasiti in skuša komade čimprej končati. Torej spet zgodba, ki nas spominja na Madliba. Za njih pravi, da so bolj razpoloženja in ideje kot pa komadi, nikoli pa nobenega od njih ne dela več dni. Ko se enkrat usede za mašine, naredi vsaj en komad in to v celoti. Nikoli se ne vrača nazaj, saj se mu zdi, da je razpoloženje ob sestavljanju posameznega komada enkratno. Ko se enkrat spremeni, se temu komadu ne posveča več. Tako je forma ploščka bolj podobna kakemu beat tape-u kot pa pravemu albumu, forma za katero je White izjemno hvaležen, da so mu jo pri založbi pustili ohraniti. Čeprav je sicer že delal z MC-ji, pa je Strange Dreams popolnoma inštrumentalen izdelek. Tako gre za izjemno kompakten in nasičen album, kjer slišimo v dobre pol ure več glasbenih idej in vplivov kot pri celih diskografijah nekaterih drugih izvajalcev. Zvočno ga le stežka primerjamo s kakim drugim ustvarjalcem, a definitivno lahko slišimo teksture in detajle, ki vlečejo na zapuščino Boards of Canada, nekaj norosti in neposrednosti RZE oziroma produkcije Wu-Tang Clanov, pa tudi kakega Madliba. Med posamezniki, ki so v zadnjem času tako ali drugače vplivali na White-a, sam poleg RZE in Madliba našteva tudi Kankicka, Georgio Anne Muldrow, Karriema Rigginsa in že omenjenega someščana Bulliona.
Mnogi so že prehvalili Strange Dreams kot enega albumov leta težko otipljivega žanra “bistrega hiphopa”, ki se je v obdobju zadnjih dveh let razpasel z nepričakovano hitrostjo in v neverjetnem obsegu globalnih razsežnosti. V morju sodobne produkcije pretežno mladih izvajalcev so nekateri že pretiravali in ploščo opisali kot “Los Angeles leta 2009”. Ta primerjava leti na prelomni drugi, lanskoletni album losangelske zastavonoše Flying Lotusa. Čeprav je referenca nekoliko bizarna, pa Whiteova produkcija zares izstopa, je neke vrste “producent producentov (producers' producer)”, kar pomeni, da ga z zanimanjem spremljajo drugi mački na sceni, saj ima posebno mesto inovatorja in eksperimentatorja. Zaradi forme - in tudi zaradi hitrostne tehnike ustvarjanja - Strange Dreams spominja na serijo Beatkonducta mojstra Madliba, vendar pa gre vseeno za bolj sublimen, eklektičen in “evropsko” zveneč izdelek, izvor ogromnega kupa semplov in materiala pa na večjem delu albuma ostaja uganka. Strange Dreams je definitivno eden od vrhuncev leta ohlapne scene beatmakerjev, in sicer v smislu, da gre za gosto, udrihajočo in nasičeno, a hkrati sublimno in z igrivimi detajli prepleteno zvočno mineštro, ki ponuja nekaj svežega in razburljivega. Samosvoj album, ki te na določenih delih “odmakne”, na drugih pa ti da po gobcu!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>