Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LES CLAYPOOL: Of Fungi & Foe (Prawn Song, 2009) (ponovitev 11.8. '09 ob 0030.) (2797 bralcev)
Ponedeljek, 3. 8. 2009
polonap



Polona Poberžnik recenzira novo ploščo neumornega basista in vokalista Lesa Claypoola, sicer prve glave bivšega tria Primus ... (v celoti!)

* Les Claypool, nekoč predvsem prepoznavni basist in vokalist kalifornijske zasedbe Primus, je človek mnogih talentov, kreativen v muziki, filmu, literaturi in celo pri poimenovanju lastnega studia. Temu delu je včasih težko slediti, če niste ravno predani fen, saj je spisek projektov in sodelovanj pri njegovih 43-ih letih dolg in razvejan. Samo plošč je od sredine devetdesetih dalje pod različnimi imeni nanizal toliko, da se jih ne zdi smiselno naštevati. Z vidika recepcije njegovega dela v tem času pa verjetno še najbolj izstopa naslovna téma za South Park, ki je Claypoola prek televizije katapultirala v domove mlajših generacij glasbenih navdušencev.

Lesu Claypoolu na Radiu Študent v zadnjih letih nismo posvečali pretirane pozornosti, četudi s svojo specialno tehniko igranja basa in z zapuščino Primusov sodi med tiste stare prdce iz osemdesetih, na katere se radi sklicujemo. Zato je album Of Fungi and Foe, tehnično njegova druga solistična plošča po prvencu Of Whales and Woe izpred treh let, priložnost, da popravimo zamujeno.

Geneza albuma, ki ga predstavljamo, je vsaj nekoliko nevsakdanja glede na muziko, ki bi po formi in žanru sodila v enega od odvodov neodvisnega rocka, nekam med Toma Waitsa in No Means No s pridihom Franka Zappe. Nevsakdanja zato, ker je Claypool na plošči recikliral muziko, s katero je prej podložil Nintendovo serijo znanstveno-fantastičnih igric Mushroom Men in film Pig Hunt o pujsu, ki ogroža nasade marihuane v severni Kaliforniji.

Toda odločitev ni bila zgrešena in niti ne zares nevsakdanja. Colonel Claypool je téme za soundtrack že v osnovi pisal v formi komada, da bi jih objavil na albumu. Čudaški, močvirnati zvočni zavesi je le dodal bizarne zgodbe o gobah, ki postanejo čuteča bitja in se začnejo vojskovati ter ironični pogled na vsakdanje peripetije malega človeka.

Dvanajst komadov je zapakiral tako, da njihovo ozadje sprva ni očitno. Toda na igrice asociirajo zankani deli plošče in otroška igrivost, morda najbolj očitni v komadih Amanitas, What Would Sir George Martin Do in You Can't Tell Errol Anything. Ta igrivost prežema tako Claypoolovo vživetost v pripovedovanje zgodb kot tudi inštrumentalno medigro.
Slednja temelji na komunikaciji basa oziroma basovskega instrumenta whamole in bobnov, marimbe in vibrafona gostujočih tolkalcev Laplanda Miclovika in Mika Dillona. Ob odsotnosti kitare in s poudarjeno ritmiko Claypool tako dosega nekakšno voodoo-waitsovsko, jazzy atmosfero, zlasti uspešno v komadih Mushroom Men, Boonville Stomp in Kazoo. To občutje je značilno za večji del plošče in je tudi ena njenih večjih odlik. Edina izstopajoča izjema na njej je namreč gypsy punk impro točka Bite Out of Life, rezultat pijanskega sessiona z Eugenom Hützom iz Gogol Bordello, za katero ni čisto jasno, kako se je znašla v naboru komadov.

Plošča Of Fungi and Foe ni prelom niti okljuk v Claypoolovi karieri. Toda četudi zveni toplo, domače in znano, je hkrati ena močnejših zbirk materiala, ki ga je objavil v zadnjih letih. Priporočamo, če vam je ob njegovem basu toplo pri srcu in se vam njegov meskalinski humor zdi zabaven.

pripavila Polona Poberžnik



Komentarji
komentiraj >>