Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MORITZ VON OSWALD TRIO: Vertical Ascent (Honest Jon's, 2009) (ponovitev 11.8.'09 ob 00.30) (2850 bralcev)
Torek, 4. 8. 2009
goran



Von Oswald za mešalko, Max Loderbauer (NSI) na elektroniki in Sasu Ripatti (alias Vladislav Delay) na tolkalih so za prvo skupno ploščo iz številnih (improviziranih) sešnov ukrojili štiri opojne elektronske dubovske repeticije in še enkrat več izvrstno navezali stik med jamajškimi (pa tudi afriškimi) tradicijami ter (berlinskim) technom. (v celoti!)
* V kontekstu koncertne elektronske glasbe se (ponovno) uveljavlja trend, ki je bil pred uveljavitvijo zmogljivih prenosnih računalnikov pravzaprav nekaj samoumevnega. Ker digitalna reprodukcija takrat pač ni bila mogoča, so producenti glasbo ustvarjali tako rekoč v živo, ta praksa pa je pozneje s prihodom laptopov malodane postala neke vrste eksotika, rezervirana le za glasbenike, skregane z digitalno tehnologijo. Teh se je pogosto celo oprijelo mnenje, da so preprosto izgubili stik s sodobnostjo. To prepričanje pa je pred nekaj leti, ko se je izkazalo, da laptop dovoljuje precej manjši manevrski prostor, začelo bledeti in praktično čez noč so ponovno postali aktualni analogni zanesenjaki. Pojav je za sabo potegnil tudi številne spreobrnjence, ki jih je upravljanje s prenosniki začelo dolgočasiti, zato se danes vse več elektronskih glasbenikov koncertov loteva starošolsko.


Kot je videti, je tovrstni koncertni pristop ponovno postal aktualen predvsem v Nemčiji, kar so v nekaj izvrstnih nastopih izkusila tudi zagorela podalpska ušesa. Pred dvema letoma smo dobili priložnost v živo slišati cenjen dvojec Burnt Friedmann/Jaki Liebezeit, letos pa je presežek tovrstnega živega ustvarjanja ponudil Groupshow Jana Jelineka. Kljub temu, da se analognežev pogosto drži predpona retro, sta prav omenjena koncerta ovrgla to zgrešeno posploševanje. Kljub očitnemu spogledovanju s preteklostjo so tako Friedmann in Liebezeit kot Groupshow predstavili sveže vsebine, predvsem pa – v nasprotju s statičnim laptopanjem – navdušili z razgibano koncertno izkušnjo. S svojim diskografskim prvencem se tej struji sedaj pridružuje tudi Moritz Von Oswald Trio in če nam bodo zvezde naklonjene, naj bi trojec bojda že letos občudovali tudi na tukajšnjih koncertnih prizoriščih.


Vodja zasedbe Von Oswald najbrž ne potrebuje posebne predstavitve. Gre za enega najvidnejših producentov techno in elektronske dubovske glasbe, v projektih kot sta Basic Channel in Maurizio pa je v devetdesetih inspiriral mnoštvo danes sila cenjenih kreativcev. Tukajšnjim privržencem elektronskih muzik najbrž ni bistveno manj znan niti Sasu Ripatti, večini predstavljen pod imenom Vladislav Delay, prav tako sledilec dubovskih elektronskih odvodov, v svojem izhodišču pa sicer izučen jazzovski bobnar. Širšemu občestvu najmanj znan član Oswaldovega tria je Max Loderbauer, med privrženci tistih bolj naprednih muzik sicer tudi zelo cenjen kreativec. Spodaj podpisanemu, sicer nesimpatizerju homofobne Ljudmile Novak, se je Loderbauer denimo prikupil predvsem kot član minimalističnih elektroakustičarjev NSI.


Glasba s ploščka 'Vertical Ascent' ne ponudi nobenega presenečenja. Od Von Oswalda, ki že skoraj dvajset let sledi rigoroznim smernicam, je to tudi povsem pričakovano, saj je nenazadnje to povsem logična stalnica malodane vseh minimalističnih glasbenih praks. Tudi z novim triom prevprašuje vez med elektronsko glasbo in jamajškim dubom, ki ga tokrat deloma razširi še na afriško celino. Osnova so štiri hipnotične, pozneje v studiu izbrušene repeticije, izrezane iz skupnih seans iz preteklih dveh let. Loderbauer preko sintetizatorjev, efektov in drugih elektronskih inštrumentov generira atmosferične melodične linije, Ripatti z lastnoročno izdelanimi tolkali narekuje ritem, ki mestoma zvodeni tudi v melodičnih nastavkih, Von Oswald pa vse skupaj mojstrsko nadzoruje preko mešalne mize. Prav v njegovem subtilnem mešanju zvokov in ritmov lahko zopet iščemo tisti najočitnejši presežek. Iz osredotočenega zgoščenega zvočnega toka ob vsakem poslušanju na površje pronicajo novi, na prvi posluh neopazni detajli, ki v dolgih repeticijah pogosto narekujejo dinamiko. Ob dejstvu, da glasba kot taka pravzaprav ne prinaša nič bistveno novega, velja izpostaviti predvsem njihov sproščen pristop k elektronski improvizaciji. Ta sicer polno zaživi šele v koncertnem kontekstu, vendar pa bodo albuma nedvomno veseli tudi ljubitelji minimalistične glasbe.

pripravil Goran Kompoš

 

 

 



Komentarji
komentiraj >>