Sreda, 5. 8. 2009
mcolner
Letos je brooklynska zasedba povila nadaljevanje svoje trilogije 'Thank Your Parents' z naslovom Rated 0. Gre za kar trojno cd-jko, ki jo bomo recenzirali v treh etapah. Prvo cd-jko bo tako v zobe vzel Miha Colner ... (v celoti!)
* V newyorškem globokem podzemlju se že po tradiciji različnih avantgard, ki so našle prostor v tem mestu, redno pojavljajo posebni, napredni in predvsem drugačni glasbeni ustvarjalci, ki raziskujejo vsakršne zvočne poljane. Brooklynski Oneida so eden tistih kolektivov, ki je združil ne samo raznorodne žanre, ampak tudi različna obdobja avantgardne in popularne glasbene zgodovine. Njihov zvok in izrazni način je težko definirati. Oneida v toku svoje dokaj kratke, a plodne kariere predstavljajo slogovno zelo različne izdelke, ki se gibljejo od kitarske improvizacije kakšnih Grateful Dead, krautrockerskih hrupnih eksperimentov, pa vse do sodobne, skoraj plesne elektronike. Ta je s svojimi ponujenimi možnostmi vstopila že v skoraj sleherni, še tako tradiciji zaprisežen glasbeni žanr.
Oneida so od leta 1997 in od prvenca 'A Place Called El Shaddai's' izdali že deset studijskih plošč, med katerimi je morda še največ širšega zanimanja vzbudila 'Happy New Year' izpred treh let. Na tem albumu so se poleg vseprisotnih kompleksnih kompozicij našli tudi spevno poslušljivi in plesno nastrojeni komadi. Kot deseta po vrsti pa v zadovoljstvo vseh privržencev prihaja poslastica, monumentalna triologija 'Rated 0', ki v vsakem delu prinaša svojstven izraz. V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili zgolj prvemu delu trojne plošče, medtem ko bosta preostala dva predstavljena in ocenjena v prihodnjih tednih.
Kaj torej ponuja prvi del ambicioznega projekta? Na tem ploščku se nahaja pet komadov zelo različnih minutaž. Že takoj v začetku pa četverka pokaže svojo eksperimentalno zagledanost in še okrepljeno poudarjanje njihove glasbeno estetske specifike – neskončne repeticije. Ta pojem so v sodobnem času premlevale skoraj vse umetnostne zvrsti, saj sta prav zvesta, strojno povzročena repeticija in neskončna možnost reproduciranja dve od temeljnih značilnosti sodobnosti ali, če hočete, postmoderne dobe.
Oneida so svojo repeticijo vpeli v starejšo tradicijo psihedeličnega rocka in jo križali s sodobnim sintetičnim zvokom ter elektronsko ritmiko. Uvodni komad z naslovom 'Brownout in Lagos' tako postreže s kitarsko elektronskim dolgotrajnim repetitivnim taktom, ki se v pozitivnem in impozantnem občutju razvije v pravi plesni hit. Monotona ritmika je občasno prekinjena s futurističnimi efekti in sintetiziranimi vokalnimi vložki, ki gradijo odlično ekspresivno podobo celostne kompozicije. Tej ne manjka surove moči in drobnih presenečenj, majhnih piskov, šumov in oscilacij, niti konkretnih dubovskih elementov, odmevov in popačenih zvokov.
Krajša kompozicija 'What's Up, Jackal' se v bolj rockersko analogni in poskočni funk maniri referira na svojo predhodnico in postavlja poslušalca v nenehno napetost pred nakazanim izbruhom, ki se nato prevesi v sanjavo zaključno ekshibicijo repetitivnih ritmov. V nadaljevanju se glasba skoraj prelije v nežnejšo in obenem najdaljšo kompozicijo, dvanajstminutno sago '10:30 at the Oasis', ki subtilno vleče svoj osnovni motiv neprekinjeno od začetka do konca. Analogni zvoki bobna in kitare se spretno povežejo s celostno podobo sintetično začinjene kompozicije.
Za spremembo vzdušja poskrbi s surovo rockersko močjo obarvana 'Story of 0', ki se v pristnem psihedeličnem vzdušju poslužuje ostrih kitarskih fraz, ki hrupno dopolnjujejo v osnovi tekočo ritmiko. Zadnji desetminutni eksperiment 'The Human Factor' temelji na raziskavi digitalno generiranega zvoka, obdelanega s kitarskimi in bobnarskimi dodatki, ki so zanimivo zapakirani v monotono zvokovno meditacijo. Meditativen pa je tudi celostni učinek prvega dela plošče, ki z vsako novo kompozicijo spremeni vzdušje te virtuozno koncipirane godbe.
Oneida so tako s celoto trojne plošče 'Rated 0' kot tudi z obravnavanim prvim delom dokazali, da njihovo raziskovanje glasbe še zdaleč ni zaključeno, njihovo polje delovanja pa je vse širše, saj mnogokrat presega klasične koncertne odre. Po tradiciji avantgardne godbe se tako dokaj redno pojavljajo v bolj posvečenih prostorih visoke umetnosti kot so galerije in muzeji. To med drugim dokazuje, da ustvarjanje zasedbe Oneida ni namenjeno širokim masam glasbenih potrošnikov, pač pa ožjemu krogu ljubiteljev, ki bodo omenjeno novo mojstrovino nedvomno zelo radi prežvečili.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>