Na globalni ravni interesi ne pojenjajo, letošnji vroči poletni meseci pa še posebej ustvarjajo razburkano klimo, ki bo na piedestal in bližje zgodovinskemu smetišču postavila sile in velesile. Resnejša simptoma igre sta bili tako imenovani ljudski vstaji v Iranu in zahodni kitajski provinci Xinjiangu. Seveda priznavamo in odobravamo zanos marsikaterega udeleženca za svetlejši jutri, a igra, v kateri so se znašli protestniki, presega njihove aspiracije...
Slovenija, žepna izdaja države, brez resnejše elite, zakoreninjene v prostoru, in slepa do lastne družbene kulture, ki se je oblikovala skozi stoletja in vsaj malo tega ohranila oziroma nadaljevala v okviru Kardeljeve samouprave, si lahko vsako leto privošči čas kislih kumaric, ki jih navadno tako in tako uspešno razpotegne čez vso leto, brez zavesti o lastni suverenosti pa z ljudstvom in lastnimi dobrinami ravna kot s fičfiričem. A na globalni ravni interesi ne pojenjajo, letošnji vroči poletni meseci pa še posebej ustvarjajo razburkano klimo, ki bo na piedestal in bližje zgodovinskemu smetišču postavila sile in velesile.
Resnejša simptoma igre sta bili tako imenovani ljudski vstaji v Iranu in zahodni kitajski provinci Xinjiangu. Seveda priznavamo in odobravamo zanos marsikaterega udeleženca za svetlejši jutri, a igra, v kateri so se znašli protestniki, presega njihove aspiracije - so le kmetje na šahovnici zahodne elite, ki na vse pretege želi zavarovati nadvlado nad gonilom sodobne družbe – zemeljskim plinom in nafto. Dobro desetletje se ugiba in prav tako vzpostavlja os Moskva-Teheran-Peking, pa še v drugih formulah, ki vključujejo venezuelski Caracas, pa New Delhi in še kako prestolnico.
Zmaga, ki je po letih pogajanj le zapečatena in jo v prvi vrsti beleži Iran, posredno pa tudi Rusija in Kitajska, je naftovod, ki bo potekal od bogatih rezerv Irana v Pakistan, s tem pa je slednja država le pokazala samovoljo in obrnila hrbet jastrebom Washingtona.
Sprva je bil naftovod začrtan vse do Indije, imenovan tudi Naftovod miru, realne posledice za odnose med Pakistanom in Indijo bi bile vsekakor bolj pozitivne od kakršnihkoli izrečenih cvetk med politiki, a se je Indija, v okviru svoje zdajšnje lakajske politike do anglo-saksonskega sveta s strani premiera Manmohana Singha temu odpovedala, čeprav ponovno razmišlja o priključitvi k projektu. Medtem pa se je že oglasila Kitajska, ki bi naftovod podaljšala do svojega ozemlja, Pakistanu pa letno navrgla 500 milijonov dolarjev za prenos dobrine.
Odobritev naftovoda je na en mah streznila Washington in na noge postavila celotno avanturo v Afganistanu. Naj spomnimo na ameriške aspiracije ob napadu na Afganistan, seveda poleg zatrtja Talibanov in Osame bin Ladna, ko so se v prvi vrsti slinili nad vzpostavitvijo naftovoda, ki bi izključil njim nepriljubljene dežele in potekal iz Turkmenistana, prek Afganistana v Pakistan in Indijo, za kar se je pogajal v devetdesetih že Clintonov establishment, pa zdajšnji prezidente Afganistana Hamid Karzai, takrat še pogajalec naftne multinacionalke Unocal.
Skoraj desetletje naporov je šlo po vodi, a v igri so še marsikatere računice. Predvsem Turkmenistan s svojimi zavidljivimi zalogami plina, pa tudi destabilizacija Irana, ki se nahaja na drugem mestu svetovnih zalog nafte, kjer zdajšnji protestniki večkrat kričijo »dol z Rusijo« in »dol s Kitajsko« ter nekako pozabljajo omenjati Združene države Amerike in še destabilizacijo zahodne Kitajske, strateško najpomembnejšo, saj skozi pokrajino Xinjang potekajo malodane vsi plinovodi in naftovodi vitalnega pomena za razvoj velesile, ameriška nevladna organizacija National Endonwment for Democracy - od vlade, kongresa, republikanske in demokratske stranke financirana - pa neprikrito sodeluje z ujgurskimi separatisti, njihove organizacije pa »informirajo« zahodni tisk o dogajanju v pokrajini.
V desetletje dolgem boju za primat nad naftovodi je zmagovalec osovraženi Iran, naslednja prednostna naloga Rusije pa je zagotovitev svojega primata na evropskem trgu in boj za turkmenistanski plin, ki bi lahko Unijo razbremenil odvisnosti od Rusije, a z impotentnimi politiki in Schroderjevskimi tipi Evropska Unija tudi tu nima mnogo šans.
Komentar je spisal Janković.
Komentarji
komentiraj >>