Zdi se, da je v znanost položeno kar največje upanje po razlagi sveta, a se je pri tem potrebno zavedati omejitev in splošnih značilnosti, ki so vse prej kot trdne in stalne, poleg tega pa se v zadnjih nekaj desetletjih znanost vse bolj poslužuje metod, ki jih je sprva zavračala, na primer spekulacije pa tudi dedukcije. V knjigi Znanost in realno nam Milan Balažic poda razmislek o zgodovini in trenutni poziciji znanosti, v odnosu do resnice.
Zgleda, da se zadnjih nekaj let odvija nekakšen obrat iz ločevanja v združevanje na več ravneh, pa tudi v znanosti, kjer je bil očitno dosežen vrh cepljenja posameznih strok, zdaj pa se vse bolj ceni pluralnost in interdisciplinarnost. Knjiga Milana Balažica Znanost in realno je še kar dober primer tega, saj je avtor diplomiran politolog, doktorat je naredil iz sociologije kulture, v knjigi Znanost in realno pa se osredotoča predvsem na epistemologijo in spoznavno teorijo, obregne se tudi ob kozmologijo, vse skupaj pa zre preko psihoanalize.
Knjiga je strukturirana dokaj učbeniško in se začne z obravnavo in dojemanjem sveta v antiki, nadaljuje s srednjim in novim vekom, konča pa pri Einsteinu, črnih luknjah, teoriji strun in podobnih modernih špekulacijah, ki so na prvi pogled po utemeljenosti še najbolj podobne filozofskim teorijam izpred dva tisoč petsto let. V tako dolgem časovnem razponu se je seveda zgodilo marsikaj, pogledi in prepričanja so se spreminjala in doživljala različne metamorfoze, zdi pa se, da se je žuželka, preobražena v metulja vrnila k svojemu izvoru.
Glavni obrat se zgodi s prehodom iz antično srednjeveškega dojemanja utemeljevanja, preko logike in aksiomatskega sistema v novi vek, kjer zavladata poizkus in newtonska fizika. Morda je slednje še najbolje opredeliti preko Poppra in ločnice deduktivno/induktivno. Iz kompleksnega in bolj strogega znanstvenega sistema, ki so ga denimo gradili Aristotel in nekateri njegovi nasledniki, so se v novem veku pričeli posluževati indukcije, ki jo Popper zasluženo kritizira kot znanstveno inferiorno metodo, ki nikoli ne more zagotoviti trdnosti, ki nam jo obljublja. V tem obdobju so se zgodile tudi nekatere druge ključne spremembe, omembe vredna pa je predvsem prva detronizacija človeka kot božjega ljubljenca. Galilejo, Kepler in tudi Bruno so zaslužni za razsrediščenje Zemlje, sonca, celo vesolja in posredno preko tega tudi samega človeka.
Newtonska paradigma se je nadaljevala vse do začetka dvajsetega stoletja, ko je Einstein pričel s svojim raziskovanjem še enega zadnjih neraziskanih področji fizike, to je svetlobe, s pojasnitvijo katerega naj bi naposled dobili razumsko razlago delovanja vsega kar je. V istem obdobju pa je potekalo nadaljnje mučenje človeškega ega in njegovega antropocentričnega sveta, saj je Darwin postavil teorijo evolucije, kar je Adama in Evo strmoglavilo med človeku podobne opice. Vse skupaj je zaključil Freud, ki je načel sam ustroj človeške psihe in se odpravil dokazati, da človek ne samo, da ni božji izbranec, ki naj bi vladal vsemu žitju in bitju, ampak ne vlada niti samemu sebi. Tradicionalna samopodoba človeka je bila v celoti uničena in kot edina trdna točka je ostala znanost, ki naj bi razvozlala celotno strukturo in naposled pokazala tudi mesto človeka v univerzumu. A stvari so se zapletle.
Einstein je s svojo teorijo relativnosti sámo dojemanje resnice potisnil iz neke sokratske trdnosti, v sofistično bojišče subjektivnega pogleda. Če nas je Newton učil, da obstaja objektivna gotovost, nam Einstein pokaže, da so nekatere fizikalne količine relativne in odvisne od različnih dejavnikov. Prevedeno v psihoanalitske termine, bi lahko rekli, da je veliki Drugi izginil iz enačbe in je ostal zgolj še človek, v svoji nemoči garantiranja resnice. Problem, ki je nastal že ob prvi revoluciji iz srednjega v novi vek, se sedaj še močneje izrazi in zdi se, da smo se znašli na drevesu, ki smo mu odžagali vse veje in sedaj ugotavljamo, da nimamo več na čemu stati.
Ključna ugotovitev pri vsem skupaj se mi zdi v razlikovanju metodologije spraševanja z zakaj in kako. Medtem ko se je znanost vsa ta leta spraševala kako, sta religija in etika vztrajala na spraševanju po smislu preko zakaj. Znanost, ki se bo iz krize zagotovo izvlekla, pa čeprav danes to počne preko na pol znanstveno-fantastičnih ugibanj, nam naposled gotovo ne bo ponudila tistega, za kar se je proglašala in iz česar je izšla. Na koncu znanstvenega odkritja je tako pojasnitev delovanja, ki ji umanjka osmislitev, kar pa je v sklepni fazi vsekakor ključno. Kajti, kaj nam pravzaprav koristi avto, če ne vemo, kam bi se odpeljali.
Knjiga Znanost in realno predstavi nekaj pogledov iz drugih zornih kotov predvsem po zaslugi psihoanalitične obravnave zgodovine znanosti in z njo povezanim dojemanjem resnice. Na trenutke se ob branju pojavi občutek, da je povedanega preveč na premajhnem prostoru in brez prave učinkovitosti, tako da dobimo mešanico s preveč sestavinami. Za konec nam ostane upanje, da resnica nima dovolj dolgih nog za večni beg, oziroma dejstvo, da v gneči velikokrat opazimo resnico drugega in potem slepo zasledujemo kar njo.
V globočine znanja se je poglabljal Tadej Meserko
Komentarji
komentiraj >> Re: Kako dolge noge ima resnica?
goran [09/08/2009]
Da bi Descartes iznašel racionalizem je seciral mestne potepuške pse.Lovil jih je ponoči. Po zakotnih luknjah.
odgovori >>
Re: Kako dolge noge ima resnica?
nina [07/08/2009]
resnica je vrtiljak.
odgovori >>