Nedelja, 9. 8. 2009
Vid
Ena najimenitnejših osebnosti novojazzovske glasbene scene na Nizozemskem, uveljavljene okrog kluba Bimhuis, je vsekakor nizozemski pianist Michiel Braam. In to neodvisno od dejstva, da je njegova godba »post-Misha« ali pa »non-Misha«, pri čemer gre za tradicijo, vezano na nizozemsko pianistično legendo Misho Mengelberga. Eden izmed njegovih pomembnih projektov – lahko bi rekli, da gre za bolj populističnega oziroma sredinskega med njimi – je vsekakor Michiel Braam’s Wurli Trio. (v celoti!)
* Ena najimenitnejših osebnosti novojazzovske glasbene scene na Nizozemskem, uveljavljene okrog kluba Bimhuis, je vsekakor nizozemski pianist Michiel Braam. In to neodvisno od dejstva, da je njegova godba »post-Misha« ali pa »non-Misha«, pri čemer gre za tradicijo, vezano na nizozemsko pianistično legendo Misho Mengelberga. Ta godba se zaradi neodvisnosti od vpliva državnega ministrstva za kulturo enako plemeniti tudi od akademsko izobraženih glasbenikov, zato jo lahko razbiramo in upoštevamo kot eksperimentalno ali alternativno držo. Braam je jazzovsko izobražen pianist, dobitnik nacionalnega džezovskega odličja Boy Edgar Prize, profesor na oddelku za jazz na akademiji v Arnheimu in nenazadnje ustanovitelj uspešnih skupin, ki obstajajo že več kot 20 let.
Prva od teh je trio BraamDeJoodeVatcher, s člani katerega je sodeloval tudi v sekstetu All Ears, med drugimi pomembnejšimi skupinami pa je tudi ansambel Bik Bent Braam. Kot skladatelj Braam deluje pod vplivom Dukea Ellingtona in Suna Raa, navdihuje pa se tudi pri slapstick komediji. Vendar se mu kot pianistu lahko pripiše tudi znameniti Zornov stavek »da gre za pianista z semplerjem v glavi«, izvorno namenjen Anthonyju Colemanu, ker zanesljivo izpoveduje sloge tako Jamesa P. Johnsona, Fatsa Wallera, Theloniousa Monka kot Jerryja Lewisa in drugih.
Eden izmed njegovih pomembnih projektov – lahko bi rekli, da gre za bolj populističnega oziroma sredinskega med njimi – je vsekakor Michiel Braam’s Wurli Trio. Poznavalci vintage 70s zvoka in polistilističnega pristopa jammovske gathering skupine Medeski, Martin & Wood se tu zlahka najdejo, le da gre za bistveno razliko med zvokom Hammondovih orgel Johna Medeskija in Wurlitzerjevega električnega klavirja 200A, za katerim sedi Michiel Braam. Gre za različico električnega klavirja, katerega zvok danes lahko le redko uživamo.
Wurli Trio je tokrat še bolj usmerjen v eklektiko, ampak ne dobesedno v kakšno inačico newyorške downtown struje; zanjo jim je kaj malo mar. Če izhajamo iz personala, so na delu zbrani glasbeniki iz nekih povsem drugih štorij, ki presegajo tudi lokalno-akademsko-novojazzovski milje. Pieter Douma na polakustični bas kitari je z eno nogo v glasbeni prosveti, z drugo pa v jazzu in rocku. Sodeloval je z Janom Akermanom iz skupine Focus in skupinama »I Compani« ter BlowBea. Nemški bobnar Dirk-Peter Kőlsch pa je član ansambla Stravinsky Orchester in skupine Undercarl in je v karieri nanizal tudi nekaj sodelovanj z improvizatorji Ernstom Rijsegerom, Peterom Brötzmannom in Rudijem Mahallom.
Repertoar, ki ga predstavljajo na svoji najnovejši zgoščenki »Non-functionals!«, ni toliko ambiciozen - lahko bi mu rekli sproščen - v primerjavi s prvencem »Hosting Changes«. Lastnih imen kompozicije sploh nimajo, poslušalcu je posredovana le elementarna informacija o njihovi dolžini. »Hosting Changes« je svojo »glasbeno intertekstualnost« uveljavil z anagrami naslovnega stavka, ki so se rekombinirani pojavili kot naslovi skladb (primeri: »Gosh Ethnics Gan«, »Can Ghosts Neigh?«, »Nightsong Aches«, »Congesting Hash« in podobni). Na svoji lanski solo CD-jki »Out of Frame« je tudi ugledni holandski pianist Guus Janssen uporabil podobno taktiko citatov glasbe Tristana, Scarlattija i Berta Kempferta.
V nadaljevanju svoje resno-sproščene glasbene avanture so se »ne-delujoči« Wurli Trio odločili za žanrski eklekticizem glasbenih citatov v razponu od Lennona/McCartneya vse do Theloniusa Monka.
Vendar pa se, za razliko od prvenca, tak pristop na pričujoči plošči ni pokazal kot prav zelo uspešen. Mogoče je razloge za to najti v razsežni Braamovi virtuoznosti. Zaradi pospeševanja melodičnih linij do kar trikratne hitrosti, pri čemer rahlo spominja na ameriškega pianista Cooperja-Moora, svojega partnerja najde le v igrivem razpoloženju bobnarja Kőlscha, ki poleg bobnov uporablja tudi vse mogoče zvočne objekte. Za sledenje temu razpoloženju pa je funkovsko naravnanemu basistu Doumi očitno malo mar, ali pa ga ta očitno ne potegne vase. Stilistična obzorja segajo tudi do klasične glasbene literature, ki jih kot inspiracija potegne v šesti in osmi skladbi. V slednji zaigrajo nekakšen funky kazačok in v tem pomenu lastni repertoar z loungovskoga razširijo tudi na poročne veselice. V spomin pa prikličejo tudi najbolj bliskovite momente s prvega albuma, saj plato zaključijo s ponovitvijo prve (intro) skladbe s prvenca. Krog se tukaj sklene in žal zapre, kar je škoda zaradi vsega potenciala, ki tli v zasedbi. Na koncu se namreč zdi, da celotni entuziazem tega spopada med jazzerji z rockerji ostaja le na nivoju posameznega projekta.
pripravil Vid Jeraj
Komentarji
komentiraj >>